VSM Sodba II Kp 55573/2016

Jedro

Res je, da je sodišče prve stopnje po razumljivem opisu dejanja pravilno ugotovilo, da je oškodovanec utrpel zatrjevane poškodbe, vendar podlaga, na podlagi kateri mu je prisodilo premoženjskopravni zahtevek v navedeni višini, ni zanesljiva. Sklicevanje na ustaljeno sodno prakso v podobnih primerih namreč ne zadostuje, ampak bi sodišče prve stopnje moralo za natančno odmero višine odškodnine postaviti ustreznega izvedenca, ki bi ugotovil parametre, na podlagi katerih bi se lahko določila pravična odškodnina.

Izrek

I. Pritožbi zagovornice obdolženega A. A. se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremeni tako, da se oškodovani B. B. po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 9.000,00 EUR napoti na pravdo.

II. V ostalem se pritožba zagovornice obdolženca zavrne kot neutemeljena ter v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče na Ptuju kot sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obdolženec povrniti stroške kazenskega postopka v doslej znani višini 482,23 EUR in druge stroške postopka, to je stroške iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, višina katerih še ni znana in bo o njih odločeno s posebnim sklepom, dolžan pa je plačati tudi sodno takso po tar. št. 7112 v zvezi s tar. št. 71113 v višini 300,00 EUR, in po tar. št. 6301 v zvezi s prilogo I Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v višini 75,00 EUR, to je v skupni višini 375,00 EUR. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je obdolženec dolžan plačati oškodovancu B. B. znesek 4.000,00 EUR, s preostankom premoženjskopravnega zahtevka pa je bil ta napoten na pravdo.

2. Zoper to sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe.

3. Pritožbeni preizkus je pokazal naslednje:

4. Čeprav zagovornica v uvodu navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, torej tudi zaradi bistvene kršitve določb kazenskega zakona iz 371. člena ZKP in kršitve kazenskega zakona iz 372. člena ZKP, pa teh teh kršitev ne obrazloži in jih tudi ni mogoče razbrati iz pritožbenih navedb, zato pritožbe v tem delu ni moč preizkusiti. Pritožbeno sodišče pa kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (1. in 2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), tudi ni ugotovilo.

5. Jedro pritožbe se nanaša na pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj je po stališču zagovornice dokazni postopek pokazal, da obdolžencu ni s potrebno gotovostjo dokazano, da je storil očitano kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je namreč izvedene dokaze premalo kritično ocenilo, saj je obdolženčev zagovor je v celoti podprt z izpovedbo edine neposredne priče C. C., ki pa ji sodišče ni verjelo, neutemeljeno pa tudi ni sledilo izpovedbam razbremenilnih prič D. D. in E. E., medtem ko po drugi strani premalo kritično oceni obremenilne priče, izpovedbe katerih so nejasne in med seboj neskladne.

6. S takšnimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno, razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo in na tej osnovi zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje takšni dokazni oceni sodišča prve stopnje in se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje.

7. Sodišče prve stopnje namreč pravilno izhaja iz oškodovančeve izpovedbe, da mu je telesno poškodbo z udarcem s pestjo v predel nosu in levega očesa povzročil obdolženec, ki jo nato ustrezno poveže z drugimi dokazi, zlasti z medicinsko dokumentacijo oškodovanca in izvedenskim mnenjem izvedenca medicinske stroke, ki je natančno in strokovno pojasnil mehanizem nastanka oškodovančevih poškodb, ter izpovedbo priče natakarice F. F., ki je kritičnega večera oškodovancu na njegovo prošnjo izročila led in je pri tem na oškodovancu videla, da je bil okrvavljen. Že na podlagi teh dokazov, ki sta v obravnavanem primeru ključna, ni moč verjeti obdolženčevemu zagovoru in izpovedbi priče C. C., da naj bi obdolženec oškodovanca zgolj porinil stran in ga pri tem ni poškodoval. Izvedenec je namreč izrecno izključil možnost, da bi se oškodovanec poškodoval kako drugače kot z udarcem s pestjo, kar je vse argumentirano pojasnil, natakarica F. F., ki je v obravnavanem primeru edina neodvisna priča, pa je potrdila, da je oškodovanec bil kritične noči poškodovan oziroma okrvavljen, sodišče prve stopnje pa ni imelo razloga, da bi podvomilo v njeno izpovedbo. Poleg tega so tudi oškodovančevi prijatelji G. G., H. H. in I. I. ter njegova punca J. J. in njena prijateljica skladno potrdili, da je bil oškodovanec te noči poškodovan in okrvavljen. Pri tem je izpostaviti, da so vsi povedali, da je oškodovanec prišel okrvavljen iz toaletnih prostorov, kjer so opazili tudi obdolženca, nekaterim od teh pa je tudi sam oškodovanec povedal, da ga je udaril ravno obdolženec.

8. Zagovornica s pritožbenimi izvajanji in selektivnih povzemanjem njihovih izpovedb sicer skuša omajati verodostojnost izpovedb navedenih obremenilnih prič, vendar neuspešno. Izpovedbo natakarice napada z navedbami, da slednja ni potrdila, da bi jo ravno oškodovanec prosil za led, vendar pa glede na njeno izpovedbo, da jo je kritičnega večera zgolj ena oseba, ki je bila okrvavljena, prosila za led, ni nobenega dvoma, da je bil to oškodovanec, saj ni običajno, da bi do natakaric redno oziroma večkrat v enem večeru prihajali do njih okrvavljeni gostje in jih prosili za led. Nadalje zagovornica skuša vzbuditi dvom v verodostojnost izpovedb oškodovančevih prijateljev G. G., H. H. in I. I. ter njegove punce J. J. in njene prijateljice K. K. z izpostavljanjem neskladnosti in nejasnosti v njihovih izpovedbah. Izpovedbo priče J. J. kritizira, ker ni vedela točno povedati, kaj se je zgodilo prej - ali ji je oškodovanec povedal, kdo ga je udaril, ali je prvo slišala C. C. oškodovancu zagotavljati, da mu bo povedal, kdo ga je udaril, izpovedbo K. K. pa z navajanji, da je ta izpovedovala, da je L. L., ki je bil tudi prisoten na kraju, ob tem kadil, slednji pa je to zanikal. Nadalje v pritožbi izpostavi izpovedbo priče G. G., ki je izpovedoval, da je v toaletne prostore najprej vstopil oškodovanec, nato pa obdolženec, kar se ne sklada z oškodovančevo izpovedbo, H. H. pa je izpovedoval, da je na WC v kritičnem času opazil še neko dekle, kmalu po dogodku pa je tam videl tudi L. L., ki je miril situacijo, pa tudi ni videl, da bi oškodovanec zaprosil za led, kar pa ni skladno z izpovedbo priče I. I. Razhajanja v izpovedbah oškodovančevih prijateljev je sicer sodišče prve stopnje že upoštevalo v točki 9 izpodbijane sodbe in jih pravilno ocenilo kot nebistvene. Sicer pa se povzeta pritožbena izvajanja v tem delu ne nanašajo na nobeno odločilno dejstvo, ampak gre kvečjemu za tako imenovana kontrolna dejstva, ki jim zagovornica pripisuje preveliko težo. Ni življenjsko pričakovati, da se bodo priče že glede na časovno oddaljenost dogodka natančno spomnile vseh podrobnosti dogajanja, pri tem pa tudi prezreti okoliščin, v katerih se je incident odvijal, to je pozno ponoči, v hrupnem in polnem lokalu, kjer so nekatere priče tudi uživale alkohol, posledično pa tudi niso bile tako pozorne na dogajanje okoli sebe. Kljub manjšim in nebistvenim razhajanjem v njihovih izpovedbah, pa so te skladne v vseh bistvenih okoliščinah in jim je zato sodišče prve stopnje tem izpovedbam tudi utemeljeno sledilo, nato pa na podlagi vseh dokazov zaključilo, da se dogodek ni mogel odviti drugače, kot ga je opisal oškodovanec. V spisu ni namreč prav nobenega podatka, ki bi kazal na to, da bi oškodovanec lahko ugotovljene poškodbe utrpel na kakšen drug način oziroma da bi bil oškodovanec pred ali po kritičnem dogodku vpleten v kak drug incident, iz katerega bi izvirale te poškodbe, niti tega ne podpira zbrano dokazno gradivo, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev.

9. Tega zaključka ne omajejo niti pritožbene navedbe, s katerimi skuša zagovornica prikazati, da oškodovanec v kritičnem dogodku ni utrpel poškodb nosu, ker tega ni zatrjeval ob pregledu na urgenci in ker jih tudi dežurni zdravnik dr. S. V. ni opazil. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 5 pravilno povzelo izpovedbo te priče, ki je izkustveno sprejemljivo pojasnila, zakaj teh poškodb ob pregledu oškodovanca ni opazil, kar se sklada tako z oškodovančevo izpovedbo, da zdravniku bolečin v nosu ni posebej izpostavil, ker ga je bolela cela glava, poleg tega pa izpovedbo dežurnega zdravnika podpira tudi mnenje sodnega izvedenca, ugotovitvam katerega zagovornica niti ne oporeka.

10. Po oceni pritožbenega sodišča je tako oškodovančeva izpovedba, da ga je kritičnega večera udaril ravno obdolženec in je zaradi udarca utrpel v izreku izpodbijane sodbe opisane poškodbe, v celoti potrjena z izvedenimi dokazi, obdolženčev zagovor, da kritičnega večera oškodovanec ni bil poškodovan, pa zanesljivo ovržen. Res je sicer, da so priče L. L., D. D. in E. E. potrjevale obdolženčev zagovor, a jim glede na zgoraj izvedene dokaze ni moč verjeti. Tudi po oceni pritožbenega sodišča gre v konkretnem primeru za priče, ki imajo interes izpovedovati obdolžencu v korist, v izpovedbah prič D. D. in E. E. pa je tudi zaslediti neskladnosti, kar je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe tudi tehtno pojasnilo, zato pritožba, ki skuša prepričati v nasprotno in pri tem podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ne more biti uspešna. Do drugačnih zaključkov tudi ne morejo pripeljati pritožbena izvajanja, da se priča M. M., ki je kritičnega večera delal v lokalu, ne spomni nobenega pretepa iz časa, ko je delal v tem lokalu, saj iz izpovedbe priče ne izhaja, da bi o obravnavanem dogodku vedela povedati karkoli relevantnega, saj ga ni videla, sodišče prve stopnje pa se do dokazov in dejstev, ki za obravnavani primer niso relevantni, ni dolžno posebej opredeljevati. Enako velja za pritožbene navedbe, s katerimi zagovornica napada ugotovitve sodišča prve stopnje o prisotnosti varnostnikov v lokalu, saj njihova prisotnost v lokalu niti ni odločilno dejstvo, pritožba pa v zvezi s tem tudi ne navaja ničesar takega, kar bi sicer lahko omajalo oceno sodišča prve stopnje o verodostojnosti izpovedb obremenilnih prič. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni nobenega dvoma, da je obdolženec izpolnil vse objektivne zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, pravilno pa je ugotovilo tudi njegovo krivdo, to je direktni naklep, kar je v točki 11 izpodbijane sodbe tudi tehtno pojasnilo.

11. Po obrazloženem in ker pritožba ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, se pritožba zagovornice obdolženega A. A., vložena zoper prvostopni krivdni izrek, pokaže kot neutemeljena.

12. Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu, ki ga pritožba obrazloženo ne napada. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje obdolžencu ob pravilnem upoštevanju vseh okoliščin, ki vplivajo na to, ali bo kazen večja ali manjša, obdolžencu je izreklo primerno kazensko sankcijo, ki je zgolj opozorilne narave, v njej pa mu določilo ustrezno zaporno kazen in preizkusno dobo.

13. Zagovornica pa v zaključku svoje pritožbe pravilno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje brez zadostnih podatkov delno odločilo o višini premoženjskopravnega zahtevka, ko je oškodovancu prisodilo premoženjskopravni zahtevek v višini 4.000,00 EUR. Res je, da je sodišče prve stopnje po razumljivem opisu dejanja pravilno ugotovilo, da je oškodovanec utrpel zatrjevane poškodbe, vendar podlaga, na podlagi katere mu je prisodilo premoženjskopravni zahtevek v navedeni višini, ni zanesljiva. Sklicevanje na ustaljeno sodno prakso v podobnih primerih namreč ne zadostuje, ampak bi sodišče prve stopnje moralo za natančno odmero višine odškodnine postaviti ustreznega izvedenca, ki bi ugotovil parametre, na podlagi katerih bi se lahko določila pravična odškodnina. Ker teh parametrov niti posredno po izvedenih dokazih ni mogoče ugotoviti in nato preizkusiti, se podlaga za to, da je bil oškodovancu prisojen premoženjskopravni zahtevek izkaže za nezadostno ter je bilo sodbo v tem delu, skladno s pooblastilom iz prvega odstavka 394. člena ZKP spremeniti, kot izhaja iz izreka te sodbe.

14. Ker je bilo s to sodbo delno odločeno obdolžencu v korist, taksa za pritožbeni postopek ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSM sklep IV Kp 44584/2011
• VDSS Sodba Pdp 451/2018
• VSL Sklep II Kp 54846/2019