VSM Sklep II Kp 12533/2012

Jedro

Vendar pa se v zvezi z izpodbijanim sklepom obdolžencu ni očitalo kaznivo dejanje, temveč se mu je naložilo plačilo krivdno povzročenih stroškov, pri čemer pa ni pravne podlage, da bi sodišče pred izdajo take odločbe vabilo procesne udeležence na zaslišanje in morebitno izvajanje dokazov, kot se za to zmotno zavzema obdolženec. Po prvem odstavku 94. člena ZKP morajo namreč procesni udeleženci, ne glede na izid kazenskega postopka, povrniti tiste stroške postopka, ki so jih povzročili po svoji krivdi. Na splošno velja, da stroški niso zakrivljeni, če je procesni udeleženec storil vse, kar je bil po zakonu dolžan storiti, oziroma kadar so mu objektivne okoliščine, ki se jim ni bilo mogoče izogniti preprečevale, da se izogne nastanku nepotrebnih stroškov. Ob tem je treba poudariti, da je dvigovanje pošte in odzivanje na sodna pisanja že splošna državljanska dolžnost, ki bi glede na izobraženost in družbeni status obdolženca morala biti še toliko bolj samoumevna. Kljub vsemu pa obdolženec niti ne pojasni, kateri naj bi bili opravičljivi razlogi, da sodnih pisanj ni dvignil.

Izrek

I. Pritožbi obdolženega B. B. in njegove zagovornice se zavrneta kot neutemeljeni.

II. Obdolženec je dolžan plačati 50,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom obdolženemu B. B. na podlagi prvega odstavka 94. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo, da v roku 15 dni po prejemu plačilnega naloga na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Mariboru plača znesek 51,11 EUR, ki predstavlja stroške pooblaščenega vročevalca INFO BIRO, P. K. H. s.p., za vročitev dveh sodnih pisanj.

2. Zoper sklep sta se pritožila obdolženi B. B. in njegova zagovornica. Obdolženec se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi kršitev temeljnih človekovih pravic iz Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter kršitev človekovih pravic iz Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), njegova zagovornica pa zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Obdolženec višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da stroški vročitve sodnega pisanja ne bremenijo obdolženca, podredno, da stroški vročitve bremenijo sodišče zaradi neupoštevanja navodil Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, pod-podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Zagovornica višjemu sodišču prav tako predlaga, da pritožbi ugodi, in sicer, da izpodbijani sklep odpravi oziroma podredno, da izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolženi B. B. ni dolžan plačati stroškov pooblaščenega vročevalca, oziroma, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Obdolženec je v pritožbi zahteval, da višje sodišče njega in zagovornico obvesti o seji senata, čemur višje sodišče ni sledilo, saj skladno z določili 402. in 403. člena ZKP o pritožbi zoper sklep odloča na nejavni pritožbeni seji, razen tedaj, ko odloča o pritožbi zoper sklep o varnostnem ukrepu.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Zagovornica uvodoma sicer navaja, da se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, pri čemer pa ne navede kateri odstavek oziroma katero točko 371. člena ZKP ima v mislih. Z navedbami, da izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in sicer v delu, kjer sodišče prve stopnje navede, da obdolženi ni sporočil spremembe ali nameravane spremembe naslova, očitno uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Takšna kršitev pa ni podana. Sodišče prve stopnje je namreč v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa navedlo tehtne in povsem sprejemljive razloge o tem, da je obdolženec v celoti odgovoren za stroške, nastale z vročanjem sodnih pisanj po pooblaščenem vročevalcu. Pri tem pa niti ni trdilo, da je obdolženec spremenil naslov, temveč je le obrazložilo, da na naslovu bivanja sodnih pisanj ni dvignil, ob tem pa še na načelni ravni pojasnilo, da ni sporočil spremembe ali nameravane spremembe naslova, s čimer sodišče prve stopnje dodatno pojasni, zakaj je bilo potrebno vročanje po pooblaščenem vročevalcu.

6. Nadalje obdolženec neutemeljeno navaja, da mu je bila kršena pravica do pravnih jamstev iz 29. člena Ustave in 6. člena EKČP, ker je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijani sklep, brez da bi ga zaslišalo oziroma mu sploh predočilo, kaj se mu očita. Res je, da je pravica stranke do seznanitve in opredelitve glede vseh dejstev in okoliščin, ki utegnejo vplivati na njen pravni položaj, ena od temeljnih procesnih garancij. Vendar pa se v zvezi z izpodbijanim sklepom obdolžencu ni očitalo kaznivo dejanje, temveč se mu je naložilo plačilo krivdno povzročenih stroškov, pri čemer pa ni pravne podlage, da bi sodišče pred izdajo take odločbe vabilo procesne udeležence na zaslišanje in morebitno izvajanje dokazov, kot se za to zmotno zavzema obdolženec. Ob tem pa je treba poudariti tudi, da obdolžencu ni bila kršena pravica do pravnega sredstva oziroma konkretno pritožbe, saj je pritožbo vložil in je predmet presoje višjega sodišča, v njej pa se je lahko opredelil do vseh relevantnih okoliščin obravnavane zadeve.

7. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe zagovornice, da obdolžencu ni dopustno nalagati nobenih stroškov, saj je zoper njega tekel nezakonit postopek, pri čemer je bila prvostopenjska sodba razveljavljena z zavrženjem obtožnice. Po prvem odstavku 94. člena ZKP morajo namreč procesni udeleženci, ne glede na izid kazenskega postopka, povrniti tiste stroške postopka, ki so jih povzročili po svoji krivdi. Na splošno velja, da stroški niso zakrivljeni, če je procesni udeleženec storil vse, kar je bil po zakonu dolžan storiti, oziroma kadar so mu objektivne okoliščine, ki se jim ni bilo mogoče izogniti preprečevale, da se izogne nastanku nepotrebnih stroškov. Po 1. točki prvega odstavka 92. člena ZKP pa spadajo med stroške postopka tudi stroški za vročanje pisanj po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje v kazenskem postopku. Kdaj je procesni udeleženec (v predmetnem postopku obdolženec) te stroške zakrivil je dejansko vprašanje, ki ga je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno razrešilo in za svoje zaključke navedlo sprejemljive argumente, kot bo to podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Zagovornica navaja tudi, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno glede zaključka, da so stroški vročevalca nastali izključno po obdolženčevi krivdi, saj sodišče ni ugotavljalo morebitnih okoliščin in razlogov, zaradi katerih sodna pisanja niso bila dvignjena. Tako zagovornica kot obdolženec še zatrjujeta, da stroški niso nastali izključno po obdolženčevi krivdi, saj je sodišče prve stopnje vsaj dvakrat vročalo sodna pisanja v času sodnih počitnic, glede katerih je Vrhovno sodišče Republike Slovenije izdalo izrecno navodilo, da sodišča v času sodnih počitnic (od 15. 7. do 15. 8.) sodnih pisanj ne vročajo.

9. Takšnim pritožbenim navedbam ne gre pritrditi. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pri tem pa v točkah 4 in 5 obrazložitve zadostno utemeljilo razloge, ki tudi po prepričanju višjega sodišča izkazujejo, da je bilo v predmetnem primeru vročanje sodnih pisanj po pooblaščenem vročevalcu upravičeno. V točki 4 izpodbijanega sklepa je podrobneje opisan potek vročanja sodbe III K 12533/2012 z dne 9. 5. 2018 ter pritožbe Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru z dne 22. 6. 2018. Glede na podatke kazenskega spisa, je sodišče prve stopnje sodni pisanji sprva vročalo preko pošte in sicer na naslov, na katerega je obdolženca predhodno vabilo na naroke in ki ga je obdolženec sam navedel sodišču, tak naslov pa je bil razviden tudi iz Centralnega registra prebivalstva. Obdolženec je bil o prispelem pismu (sodbi III K 12533/2012 z dne 9. 5. 2018) obveščen dne 19. 6. 2018 in dne 20. 6. 2018 (l. št. 1433), ter nato še o pritožbi v dnevih 29. 6. 2018, 2. 7. 2018, 30. 7. 2018 in 31. 7. 2018 (l. št. 1440 in l. št. 1444). O prispelih sodnih pisanjih je bil torej večkrat obveščen, a jih kljub temu ni dvignil, zaradi česar je sodišče prve stopnje odredilo vročitev po sodnem kurirju, ki je obdolžencu v dnevih 2. 8. 2018, 3. 8. 2018 in 20. 8. 2018 pustil obvestila. Vendar pa tudi sodni kurir ni uspel vročiti sodnih pisanj, zato je sodišče šele dne 29. 8. 2018 (torej več kot dva meseca od začetka vročanja preko pošte), po več neuspešnih poskusih vročitve tako preko pošte kot preko sodnega kurirja, povsem utemeljeno odredilo vročanje po pooblaščenem vročevalcu INFO BIRO, P. K. H. s.p. Na osnovi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je stroške, povzročene z vročitvijo po pooblaščenem vročevalcu, krivdno povzročil obdolženec, ki sodnih pisanj ni dvignil, kljub temu, da je bil kar šestkrat pravilno obveščen o poskusu vročitve po pošti ter trikrat o poskusu vročitve preko sodnega kurirja. Tako je povsem neutemeljeno sklicevanje pritožnikov, da stroški niso nastali po obdolženčevi krivdi. Kot že navedeno, je bil obdolženec prvič obveščen o prispelem pismu dne 19. 6. 2018, torej skoraj mesec dni pred začetkom sodnih počitnic. Ker je bilo vročanje preko pošte neuspešno, je sodišče prve stopnje poskušalo vročati preko sodnega kurirja in sicer tako med, kot tudi po sodnih počitnicah. Šele po vsem navedenem, ko je torej sodišče že uporabilo vse dane možnosti za vročitev, pa obdolžencu kljub temu nikakor ni moglo vročiti sodnih pisanj, je odredilo vročitev po pooblaščenem vročevalcu, ki je bila uspešna. Pri tem ne gre prezreti določbe drugega odstavka 83. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS), ki določa da se sodna pisanja (razen v nujnih zadevah) v času sodnih počitnic ne vročajo, če pa je bilo sodno pisanje vročeno, pa začnejo procesni roki teči prvi naslednji dan, ko se iztečejo sodne počitnice. Na podlagi citirane zakonske določbe vročanje med sodnimi počitnicami ni absolutno prepovedano, kot to zmotno menita pritožnika, temveč je le določeno varstvo pred negativnimi posledicami teka procesnih rokov.

10. Obdolženec zatrjuje tudi, da „ne-dvigovanje sodnih pisanj“ iz opravičenih razlogov ni opredeljeno kot krivdno ravnanje, ki bi rezultiralo v kazni v obliki plačila stroškov pooblaščenega vročevalca, poleg tega niti nikoli ni bil poučen o posledicah „ne-dvigovanja“ pošte. Takšne pritožbene navedbe so neutemeljene. Kot že navedeno, je sodišče prve stopnje na več možnih in zakonsko določenih načinov poskušalo obdolžencu vročiti sodna pisanja, od katerih pa nobeden, razen vročitev po pooblaščenem vročevalcu, ni bil uspešen. Ob tem je treba poudariti, da je dvigovanje pošte in odzivanje na sodna pisanja že splošna državljanska dolžnost, ki bi glede na izobraženost in družbeni status obdolženca morala biti še toliko bolj samoumevna. Kljub vsemu pa obdolženec niti ne pojasni, kateri naj bi bili opravičljivi razlogi, da sodnih pisanj ni dvignil. Pritožbene navedbe o tem, da je sodišče seznanjeno, da je obdolženec javni uslužbenec, ki ima nadpovprečno število otrok, za kar mu pripada nekaj dni dopusta, ki ga mora pokoristiti, pa so povsem nerelevantne v tej zadevi in tako ne morejo predstavljati opravičenega razloga za „ne-dvigovanje sodnih pisanj“. Dejstva, da so stroški, ki so predmet obravnave, bili krivdno povzročeni s strani obdolženca, ne morejo omajati niti navedbe slednjega, da je z vročevalko sam komuniciral. Ker torej obdolženec sodnih pisanj ni prevzemal, temveč je vsa obvestila ignoriral, je bila potrebna njihova vročitev po pooblaščenem vročevalcu. Tako pa gre nedvomno za stroške, ki jih je obdolženec povzročil po svoji krivdi.

11. Višje sodišče še izpostavlja, da so obdolženčeve navedbe, ko na več mestih poimensko navaja sodnico, ki je izdala izpodbijani sklep, še zlasti pa navedbe v 3. točki obrazložitve pritožbe, glede na to, da je obdolženec visoko izobražena oseba, ki je opravljal tudi funkcijo glavnega tajnika ustanove X, že na meji žaljivega in nesprejemljivega ter popolnoma neumestne. Obdolženec namreč z navedbami „če je sodnico kaj pičilo ter da ima občutek, da je pozabila na abecedo prava in da so mimo nje šle vse odločitve Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice, da je za obsodbo brez veljavnega obtožnega akta potrebna silna amnezija, ali pač zadoščajo blodnje v stoletnih sanjah“, polemizira osebni odnos do sodnice in ne podaja kritične presoje razlogov izpodbijanega sklepa. Takšno izražanje, ki je že prešlo na osebno raven, je nedvomno povsem neprimerno in nepotrebno.

12. Višje sodišče po vsem navedenem zaključuje, da je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je sodni pisanji v skladu z zakonom vročalo po pooblaščenem vročevalcu, pri tem pa obdolžencu niso bile kršene nobene ustavne pravice.

13. Po obrazloženem je višje sodišče pritožbi obdolženca in njegove zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni (tretji odstavek 402. člena ZKP).

14. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 94. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP, sodna taksa pa je bila odmerjena po tar. št. 7404 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah.

Datum zadnje spremembe:

19.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep II Kp 44766/2014
• VSM Sklep II Kp 55014/2013
• VSC sklep II Kp 29569/2013