<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSM Sklep I Ip 370/2019

Sodišče:Višje sodišče v Mariboru
Oddelek:Izvršilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSMB:2019:I.IP.370.2019
Evidenčna številka:VSM00026862
Datum odločbe:03.07.2019
Senat, sodnik posameznik:Metka Jug (preds.), Janica Gajšek Rojs (poroč.), mag. Karolina Peserl
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - obrestne obresti (procesne obresti) - načelo sorazmernosti - namenska razlaga zakonske določbe - načelo formalne legalitete - soglasje k neposredni izvršljivosti kot procesna dispozicija

Jedro

V postopku, ko upnik še nima izvršilnega naslova, procesne obresti ustvarjajo dodaten (kaznovalni) pritisk na dolžnika, da plača zapadlo denarno obveznost. Upnik takrat (še) nima druge možnosti prisile in mu ostane edina možnost, da uveljavlja svojo terjatev pred sodiščem z namenom, da pridobi izvršilni naslov. Ko je upnik izvršilni naslov pridobil, pa ima v izvršilnem postopku široke možnosti uveljavitve državne prisile za poplačilo svoje terjatve (prisilna prodaja dolžnikovega premoženja), zato je dodatna prisila z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od začetka izvršilnega postopka od vseh do takrat zapadlih obresti (tudi zamudnih), ki so zajete v izvršilnem naslovu, nepotreben in prekomeren ukrep.

Posebna narava neposredno izvršljivega notarskega zapisa kot izvršilnega naslova se ne odraža v popolni svobodi opredelitve obveznosti, ki bi ji moralo v skladu z načelom formalne legalitete (prvi odstavek 17. člena ZIZ), ki ga izpostavlja tudi pritožba, izvršilno sodišče brezpogojno slediti.

V delu, v katerem notarski zapis ni skladen s prisilnimi predpisi (v obravnavani zadevi z določili prvega in drugega odstavka 375. člena in pojasnjeno ozko razlago določila 381. člena OZ) soglasje dolžnika z neposredno izvršljivostjo nima pravnega učinka, s tem pa v tem delu notarski zapis tudi nima učinka izvršilnega naslova.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v III. točki izreka sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Upnik krije sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo izvršbo za glavnico 19.437,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 8. 1. 2019 do plačila, redne obresti v znesku 48,38 EUR in zamudne obresti v znesku 111,23 EUR (I. točka izreka), zavrglo predlog za izvršbo v delu, ki se nanaša nematerializirane vrednostne papirje (II. točka izreka), zavrnilo predlog za izvršbo v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od rednih obresti v znesku 48,38 EUR in zamudnih obresti v znesku 111,23 EUR od dne 8. 1. 2019 do plačila (procesne obresti) (III. točka izreka) in naložilo dolžniku, da povrne upniku izvršilne stroške v znesku 158,24 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Upnik v pravočasni pritožbi izpodbija III. točko izreka sklepa in navaja, da je v neposredno izvršljivem notarskem zapisu, ki je izvršilni naslov, tudi dogovor o procesnih obrestih. Meni, da so podani vsi zakonski pogoji za neposredno izvršljivost, saj je terjatev procesnih obresti zapadla in je podano soglasje dolžnika z neposredno izvršljivostjo. Sklicuje se na načelo formalne legalitete in meni, da izvršilno sodišče ne bi smelo presojati dopustnosti dogovora o procesnih obrestih. Meni, da se sodišče prve stopnje glede razlage določil 375. in 381. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ni poslužilo uporabe vseh uveljavljenih metod razlage in je na podlagi preozke jezikovne razlage in neustrezno uporabljene namenske razlage prišlo do napačnega zaključka, da procesne obresti v izvršilnem postopku niso dopustne. Argumenti, ki jih je uporabilo sodišče prve stopnje niso povsem brez teže, vendar iz zakonskega besedila ne izhaja, da bi moral biti zahtevek za procesne obresti vložen v pravdnem postopku. V širšem smislu je kot zahtevek mogoče šteti vsako upnikovo ravnanje z namenom poplačila. Prepovedano je le obrestovanje obresti zunaj sodnega postopka. V nadaljevanju upnik kot temeljni argument izpostavlja, da upnik v izvršilnem postopku ne sme biti slabše obravnavan kot v pravdnem postopku, saj je v bistveno podobnem položaju. Bistvo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa je ravno v tem, da se upniku za uveljavitev terjatve ni potrebno poslužiti pravdnega postopka. Tako pravdno kot tudi izvršilno sodišče pa lahko presojata o procesnih obrestih, saj gre za isto pravno podlago. Ker za pravdni postopek nima pravnega interesa, je upnik prikrajšan za procesne obresti. Meni, da VSM sklep I Ip 445/2017, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje, ni upošteven, saj je obravnavan položaj, ko se upnik in dolžnik nista dogovorila za procesne obresti. Dodaja, da višje sodišče v navedeni zadevi ni uporabilo pravnih argumentov, ampak oprlo odločitev na nekritično oceno, ki lahko predstavlja le osebno mnenje sodnika. Meni, da je edino bistveno, da pozitivna zakonodaja dopušča procesne obresti. Tudi VSM sklep I Ip 250/2016 ni upošteven, saj tudi v tem primeru v notarskem zapisu ni bilo dogovora o procesnih obrestih. VSM sklep I Ip 379/2016 se nanaša na izvršilni naslov sodno odločbo. Sicer gre za ustaljeno sodno prakso zavrnitve procesnih obresti v izvršilnem postopku, ki pa ne velja za notarski zapis. Izpostavlja zgodovinsko razlago in pojasnjuje, da v času uveljavitve OZ še ni bilo notarskega zapisa kot izvršilnega naslova. Načelo sorazmernosti je zakonodajalec že upošteval. Sodišče prve stopnje se je s sprejeto odločitvijo postavilo v vlogo zakonodajalca in argumentacijo širilo mimo zakona. Ne gre za prekomeren kaznovalni pritisk. Dolžnik je že varovan s pravilom ne ultra alterum tantum, predpisano višino obresti, domnevo oderuških obresti, splošno prepovedjo obrestovanja obresti. Meni, da ima upnik, ki ima v rokah notarski zapis in ne le navadno pogodbo, močnejše pravno varstvo, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Nelogično je, da bi bil brez neposredno izvršljivega notarskega zapisa upravičen do procesnih obresti, z njim pa ne. Očita kršitev ustavnih načel enakosti in delitve oblasti. V potrditev stališča, da je upravičen do izterjave procesnih obresti v času teka izvršilnega postopka, se sklicuje na VSL sklep II Ip 1582/2017. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega dela sklepa, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

3. Dolžnica ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je upnik predlagal izvršbo tudi za zamudne obresti od zapadlih pogodbenih (rednih) in zamudnih obresti v obdobju od vložitve predloga za izvršbo do plačila. Izvršbo je predlagal na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa kreditne pogodbe, v katerem je tudi zapis, da od vložitve zahtevka pri sodišču za plačilo obresti, tečejo od zapadlih neplačanih obresti zakonite (pravilno zakonske) zamudne obresti. Tak zapis je povzetek vsebine 381. člena OZ.1

6. V središču razlage navedenega zakonskega besedila je pravni pojem zahtevka pred sodiščem. V najširšem smislu lahko zahtevek pomeni vsakršno vlogo, s katero upnik zahteva plačilo pred sodiščem, vsakdanji pomen zahtevka pa lahko zožimo na tožbeni zahtevek. Pravda je najobičajnejša pot za sodno uveljavljanje denarnega zahtevka z namenom pridobitve izvršilnega naslova. Tudi v pravni teoriji je v zvezi s procesnimi obrestmi zavzeto stališče, da te tečejo od vložitve tožbe.2 Redni pravdni postopek pa je lahko nadomeščen tudi s postopkom s plačilnim nalogom ali izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je enako po vsebini postopek s plačilnim nalogom, le da s priključeno izvršbo.

7. Odločitev o tem, katero od besednih razlag (širšo ali ožjo) sprejeti, ni odvisna le od samega besednega pomena zakona, ampak od možnosti, ki jih dajejo ustaljene metode razlage. Izbira med več možnimi rešitvami pa je odvisna od namena pravnega pravila in s tem vrednotenja.3 Upnik s pritožbenim stališčem, da sodišče v okviru iskanja ustrezne razlage zakona ne bi smelo podajati vrednostne ocene o pretiranem kaznovanju dolžnika s procesnimi obrestmi v izvršilnem postopku, ampak bi moralo zgolj slediti zakonskemu besedilu o procesnih obrestih in ga uporabiti v konkretnem primeru, zanemari temeljno izhodišče, da je vrednotenje esencialna sestavina sojenja.4 Razumevanje upnika, na katerem gradi tudi očitek kršitve ustavnega načela delitve oblasti (tretji odstavek 3. člena Ustave RS - v nadaljevanju URS), je pretirano formalistično in pomeni mehanično uporabo prava. Upnik že s tem, da očita sodišču neustrezno uporabo metod razlage potrjuje, da je sodišče prve stopnje še vedno ostalo znotraj okvira razlage zakona in ni sprejelo odločitve mimo zakonskega besedila. Pritožbeni očitek kršitve načela delitve oblasti po pojasnjenem ni utemeljen.

8. Upnik v pritožbi dejansko le nasprotuje ozki (zožujoči, restriktivni) razlagi sodišča prve stopnje in se zavzema za drugačno (širšo) razlago zakonskega besedila o procesnih obrestih. Upnik pri tem neutemeljeno nasprotuje uporabi argumenta načela sorazmernosti, za katerega meni, da je le v domeni zakonodajalca. Ustavno načelo sorazmernosti, ki je element pravne države (2. člen URS), zavezuje vse veje oblasti pri njihovem delovanju, tako tudi sodišče pri razlagi zakona.5 Njegova vsebina ni le v prepovedi čezmernih ukrepov in ni le splošno pravodajno vodilo, ampak tudi temeljno vodilo pri odmeri pravnih sankcij.6 Ker so zamudne obresti, med katere spadajo tudi procesne obresti, civilna sankcija za zamudo z izpolnitvijo denarne obveznosti,7 je upoštevanje načela sorazmernosti bistvena. Navedeno načelo je v obravnavani zadevi osrednje vodilo pri odločitvi za eno od več možnih rezultatov jezikovne razlage v povezavi z namensko razlago.

9. Upnik zmotno izhaja iz enačenja položaja upnika v pravdnem in izvršilnem postopku ter neutemeljeno podaja očitek kršitve ustavnega načela enakosti (drugi odstavek 14. člena URS), saj gre za bistveno drugačna položaja. Upnik zanemari okoliščino, da v pravdnem postopku še nima izvršilnega naslova in s tem pravice do prisilnega poplačila svoje terjatve. Navedena okoliščina je ključna (pravno odločilna) za opredelitev ustrezne mere sankcioniranja dolžnika z zamudnimi obrestmi in s tem ustrezne mere vplivanja na dolžnika, da plača svoj dolg.

10. V postopku, ko upnik še nima izvršilnega naslova, procesne obresti ustvarjajo dodaten (kaznovalni) pritisk na dolžnika, da plača zapadlo denarno obveznost. Upnik takrat (še) nima druge možnosti prisile in mu ostane edina možnost, da uveljavlja svojo terjatev pred sodiščem z namenom, da pridobi izvršilni naslov. Ko je upnik izvršilni naslov pridobil, pa ima v izvršilnem postopku široke možnosti uveljavitve državne prisile za poplačilo svoje terjatve (prisilna prodaja dolžnikovega premoženja), zato je dodatna prisila z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od začetka izvršilnega postopka od vseh do takrat zapadlih obresti (tudi zamudnih), ki so zajete v izvršilnem naslovu, nepotreben in prekomeren ukrep.

11. Ravnotežje v razmerju med upnikom in dolžnikom v položaju zamude v izvršilnem postopku zagotavljajo že same zamudne obresti od glavnice, ki že vsebujejo ustrezen kaznovalni element in ustrezno odmeno za neupravičeno uporabo tujega denarja. Ko je upniku za izpolnitev njegove obveznosti na voljo najmočnejša pravno dopustna prisila, ima obrestovanje obresti le še učinek dodatne, nesorazmerne obogatitve. Obrestovanje obresti intenzivno povečuje tveganje, da nastopi položaj, v katerem dolžnik zaradi naraščajočega kopičenja dolga nima (več) realne možnosti, da se tudi z rednim vnovčevanjem lastnega premoženja v izvršilnem postopku dolg poplača. Tak položaj je problematičen z vidika varstva dolžnikovega osebnega dostojanstva (1. in 34. člen URS).8 Svobodno uresničevanje dolžnika kot človeka je v takšnem trajnem dolžniškem položaju močno okrnjeno.

12. Pravilnost zgornjega vrednotenja in izbire ozke razlage potrjujejo tudi druge metode razlage. Tudi zgodovinska, ki jo je navedel upnik v pritožbi. Zakonodajalčev trend urejanja obrestovanja obresti je z zgodovinskega vidika jasno usmerjen v občutno oženje dopustnega obsega tovrstnega obrestovanja.9 Ozka (restriktivna) razlaga sledi tudi umeščenosti pravnega pravila o procesnih obresti v celoto sistema obresti. Zakonodajalec je prepoved obrestovanja obresti opredelil kot pravilo (prvi in drugi odstavek 375. člena OZ), procesne obresti pa kot izjemo.

13. Sodna praksa o nedopustnosti procesnih obresti v izvršilnem postopku je praktično enotna.10 Odklonilno stališče se je utrdilo tako glede klasičnega izvršilnega naslova pravnomočne sodne odločbe, kot tudi glede notarskih zapisov kot izvršilnih naslovov. Iz obrazložitev sicer izhaja, da v notarskih zapisih niti ni bila zajeta obveznost plačila procesnih obresti za obdobje od vložitve predloga za izvršbo, v novejši sodni praksi pa so se pojavili tudi primeri, v katerih je v notarskih zapisih ta obveznost vsebovana.11 Tak primer je bil obravnavan v VSL sklepu II Ip 1582/2017 in VSM sklepu I Ip 445/2017. V prvem je bilo zavzeto stališče, da je izvršbo za procesne obresti dopustno dovoliti, v drugem je bilo zavzeto odklonilno stališče s sorodno obrazložitvijo, kot je pojasnjena v obravnavani zadevi.

14. Odločitev VSL sklepu II Ip 1582/2017 je utemeljena na stališču, da iz 381. člena OZ nujno ne izhaja, da mora iti za postopek, v katerem se šele pridobi izvršilni naslov.12 S tem se je višje sodišče postavilo na široko besedno razlago. Ozka razlaga sodišča prve stopnje, ki jo je presojalo, po njegovem mnenju sili upnika, da mora vložiti posebno tožbo za procesne obresti, s katero pa ne bo uspešen, ker že razpolaga z izvršilnim naslovom. Opozarja še na pravnoposlovno vsebino notarskega zapisa kot izvršilnega naslova. Navaja tudi argument, da notarski zapisi v preteklosti niso bili opredeljeni kot izvršilni naslovi.13

15. Višje sodišče v VSL sklepu II Ip 1582/2017 pri izbiri med široko in ozko razlago ni dalo teže namenu procesnih obresti kot zamudnih obresti (namenska razlaga), pravi meri sankcioniranja dolžnika, niti presoji ravnotežja med upnikom in dolžnikom, ampak je izhajalo zgolj iz stališča o svobodni volji udeleženih strank, da se za procesne obresti stranki lahko dogovorita. Uporabljen pristop ne upošteva, da položaja upnika brez in z izvršilnim naslovom nista primerljiva z vidika možnosti doseči poplačilo v položaju dolžnikove zamude. Stališče je tudi utemeljeno na strogem razumevanju načela formalne legalitete, ki obravnava notarski zapis enakovredno pravnomočni sodbi.

16. Posebna narava neposredno izvršljivega notarskega zapisa kot izvršilnega naslova se ne odraža v popolni svobodi opredelitve obveznosti, ki bi ji moralo v skladu z načelom formalne legalitete (prvi odstavek 17. člena ZIZ), ki ga izpostavlja tudi pritožba, izvršilno sodišče brezpogojno slediti. Učinkovito varstvo javnega reda, v obravnavani zadevi pa tudi javni interes varstva potrošnikov, utemeljuje omehčan pristop k navedenemu načelu, ki se odraža v posebnih zakonskih pogojih, da notarski zapis pridobi učinek izvršilnega naslova. Naveden učinek je utemeljen na dolžnikovi procesni dispoziciji (soglasju z neposredno izvršljivostjo - 4. člen Zakona o notariatu - ZN, prvi odstavek 20.a člena ZIZ), ki izključi potrebo po pravdnem postopku in omogoči upniku neposredno uveljavitev terjatve v prisilni izvršbi. Enako kot ostale procesne dispozicije strank (npr. pripoznava zahtevka, sodna poravnava), ta ne sme omogočiti, da se z njo zaobide prisilne zapovedi in prepovedi materialnega prava.14 Ker gre za najširšo procesno dispozicijo, ki izključi kontrolo pravdnega sodišča pri pridobitvi izvršilnega naslova, je izvršilno sodišče tisto, ki v okviru presoje predpostavke obstoja izvršilnega naslova, presodi, ali morda ne gre za nedopustno procesno razpolaganje (tretji odstavek 3. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Na navedeno predpostavko pazi po uradni dolžnosti. V delu, v katerem notarski zapis ni skladen s prisilnimi predpisi (v obravnavani zadevi z določili prvega in drugega odstavka 375. člena in pojasnjeno ozko razlago določila 381. člena OZ) soglasje dolžnika z neposredno izvršljivostjo nima pravnega učinka, s tem pa v tem delu notarski zapis tudi nima učinka izvršilnega naslova.

17. Upnik v pritožbi tudi neutemeljeno izpostavlja zgolj zakonski pogoj soglasja z neposredno izvršljivostjo in pogoj zapadlosti, zanemari pa dodaten zakonski pogoj iz 4. člena ZN, da mora iti za obveznost, glede katere je dovoljena poravnava. Poravnava ni dovoljena o ničnem pravnem poslu (drugi odstavek 1057. člena OZ), torej tudi tistem, ki je v nasprotju s prisilnimi predpisi. Ta zakonski pogoj enako kot smiselna uporaba tretjega odstavka 3. člena ZPP varuje (domači) javni red in pomeni omejitev svobodnega ravnanja strank.

18. V obravnavani zadevi je dolžnik potrošnik. Potrošnikova podrejenost glede pogajalske moči in ravni obveščenosti mu onemogoča vpliv na vsebino pogojev, ki jih je predhodno določil ponudnik (v obravnavani zadevi banka). Neenakost položajev je mogoče izravnati le s posredovanjem sodišča. Notarjeva kontrola je sicer dobrodošla, a ne zadošča za učinkovito varstvo potrošnikov.15

19. Po pojasnjenem materialnopravna skladnost s prisilnimi predpisi, ki jo lahko izvršilno sodišče presodi iz samega notarskega zapisa, kot je primer v obravnavani zadevi, razmejuje notarske zapise, ki so izvršilni naslovi, in notarske zapise (oziroma njihove dele), ki nimajo pomena izvršilnega naslova in iz tega izhajajoče vezanosti izvršilnega sodišča nanj. Ta novejši, z vidika varstva javnega reda učinkovitejši pristop, ki upošteva pojasnjeno posebno naravo notarskega zapisa kot izvršilnega naslova (in s tem odstopa od klasične brezpogojne vezanosti na izvršilni naslov pravnomočno sodno odločbo), je bil v sodni praksi že večkrat uporabljen.16 Klasično razumevanje vsebinske vezanosti strank in sodišča na izvršilni naslov izhaja iz učinkov pravnomočnosti sodne odločbe, ki zajemajo tudi prepoved ponovnega odločanja o isti stvari. Ker pri notarskem zapisu teh učinkov ni, kot tudi ne predhodne sodne kontrole spoštovanja domačega javnega reda, je vezanost sodišča utemeljeno šibkejša, strogost načela formalne legalitete pa s tem omiljena.17

20. Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje, ko tudi ni odkrilo procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), pritožbo zavrnilo in v III. točki izreka sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

21. Upnik, ki ni uspel s pritožbo, krije sam priglašene pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 165. člena v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------
1 Ta glasi:„Procesne obresti. Od neplačanih obresti je mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo.“
2 Plavšak, N. v: Juhar, M. in Plavšak, N. (red.): Obligacijski zakonik s komentarjem. GV Založba, Ljubljana, 2003, 2. knjiga, str. 540.
3 Glej Pavčnik, M.: Argumentacija v pravu, 3. spremenjena in dopolnjena izdaja: GV Založba, Ljubljana, 2013, str. 104 in 105.
4 O pravni odločitvi kot vrednostni sintezi, vrednotenju in ideologiji uporabljanja prava glej Pavčnik, M.: nav. delo, str. 51 in nasl. ter tudi str. 27 in nasl. ter skica na 39. strani.
5 Načelo pravne države mora kot kot eno od temeljnih ustavnih načel upoštevati tako zakonodajalec pri oblikovanju pravnega reda, kakor tudi izvršilna oblast pri njegovem izvrševanju ter sodna oblast pri uporabi in interpretaciji predpisov. Šturm L. v: Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske in državne študije, 2002, str. 58 (16. odstavek).
6 O vsebini in pojavnih oblikah načela sorazmernosti glej Novak, A.: Predpostavke načela sorazmernosti v ustavnosodnem odločanju. V: Pavčnik, M. in Novak, A. (ur.): (Ustavno)sodno odločanje. GV Založba, Ljubljana, 2013, str. 106 in nasl.
7 Plavšak, N. v: nav. delo, str. 536, 537 in 539.
8 Človekovo dostojanstvo je postavljeno v središče ustavnega reda Republike Slovenije. Ustavno sodišče RS je v odločbi št. U-I-109/10 z dne 26. 9. 2011 zapisalo, da je človekovo dostojanstvo temeljna vrednota, ki prežema ves pravni red in ima zato tudi objektivni pomen pri delovanju oblasti, tako v konkretnih postopkih kot tudi pri sprejemanju predpisov.
9 Če je Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) še dopuščal izjemo obrestnega obrestovanja za kreditno poslovanje (tretji odstavek 400. člena ZOR), navedene izjeme OZ več ne dopušča. Tudi v zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi se je konformni način obrestovanja, ki je pomenil izjemo obrestnega obrestovanja, umaknil linearni metodi, ki upošteva le obrestovanje glavnice (z uveljavitvijo ZPOMZO-1, ki TOM več ne določa kot elementa opredelitve zamudnih obresti, je odpadla podlaga za konformni način izračunavanja obresti).
10 V sodni praksi je odklonilen odnos do procesnih obresti v izvršilnem postopku zavzet v odločitvah VSL sklep III Cp 297/2004, VSL sklep III Ip 963/2013, VSM sklep I Ip 578/2014, VSL sklep I Ip 3183/2014, VSL sklep I Ip 2608/2015, VSM sklep I Ip 250/2016, VSM sklep I Ip 379/2016.
11 V preteklosti je bilo v notarskih zapisih običajno izrecno navedeno, da obresti tečejo le od glavnice, ne pa tudi od obresti. Novi zapisi o procesnih obrestih se tako kažejo kot odgovor na pojasnjeno ustaljeno odklonilno sodno prakso izvršilnih sodišč.
12 Glej 10. točko obrazložitve VSL sklepa II Ip 1582/2017.
13 Ta argument ne more biti odločilen, saj je v času uveljavitve OZ neposredno izvršljiv notarski zapis že bil opredeljen kot izvršilni naslov.
14 Pravna teorija pojasnjuje, da je procesna prepoved nedopustnega razpolaganja (dispozicije) odsev omejitve dispozitivnosti v materialnem civilnem pravu. Glej Galič, A.: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2005, 1. knjiga, str. 44 in nasl.
15 Da je varstvo potrošnikov v javnem interesu, ki ga mora sodišče uveljaviti (tudi v izvršilnem postopku) po uradni dolžnosti, in da notarjeva kontrola v fazi sklepanja notarskega zapisa ne zadošča, primerjaj tudi sodbo Sodišča EU v zadevi Kuhar (C-407/18). Čeprav se navedena sodba nanaša na nepoštene pogoje po pravu EU, je enako razumevanje mogoče upoštevati tudi za druge sestavine notarskega zapisa kot izvršilnega naslova, ki so v nasprotju z domačimi prisilnimi predpisi (domačim javnim redom).
16 O tem primerjaj VSM sklep I Ip 289/2017 in v opombi 9 navedeno sodno prakso. Glej tudi VSM sklep I Ip 138/2018 (19. točka obrazložitve in nasl.) in VSM sklep I Ip 561/2018 (19. točka obrazložitve).
17 Nov pristop upošteva spoznanje pravne teorije, da načelo kot vrednostno merilo ni vsebinsko absolutno, ampak vsebuje zahtevo, da ravnamo s pravo mero. Glej Pavčnik, M.: Argumentacija v pravu, GV Založba, Ljubljana, 2013, str. 128, 129 in 133. Drugače sodba II Ips 524/2003, v kateri je zavzeto stališče, da načelo formalne legalitete izvršilnemu sodišču ne dovoljuje presoje konkretne materialne zakonitosti in pravilnosti izvršilnega naslova, kar velja tudi za neposredno izvršljiv notarski zapis, čeprav zanj ne veljajo učinki pravnomočnosti in ni odločba. Primerjaj tudi VSL sklep II Ip 1338/2016 in v njem povzeto sodno prakso.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 375, 381, 1057, 1057/3
Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 17, 17/1, 20a, 20a/1,
Zakon o notariatu (1994) - ZN - člen 4
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 3, 3/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
18.09.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMxNzQx