VSM Sklep V Kp 52458/2010

Jedro

Ugovor pravne narave je lahko sestavni del ugovora zoper obtožnico, ki ga je obdolženi B.V. vložil 27. 2. 2013, sodišče prve stopnje pa ga je že s sklepom I Ks 52458/2010 z dne 8. 10. 2013, kot neutemeljenega zavrnilo. Lahko pa je tudi sestavni del odgovora na obtožbo, vendar šele po predstavitvi obtožnice, ko se je torej glavna obravnava že začela (prvi odstavek 321. člena v zvezi z drugim odstavkom 322. člena ZKP).

Kdaj sta odredba za hišni preiskavo in odredba iz prvega odstavka 156. člena ZKP v zadostni meri obrazloženi, je dejansko vprašanje, odvisno od okoliščin posameznega primera.

Pritožnikova pripomba o identičnosti vsebine in obrazložitev, bržkone odredb za hišne preiskave, je sicer točna, vendar mora biti hkrati upoštevana nespremenjenost kaznivih dejanj, njihovih osumljencev in končno, da so bile hišne preiskave odrejene na različnih naslovih. V takšnem primeru kakšna posebna ali dodatna individualizacija, kolikor je sploh mogoča, ni potrebna.

Izrek

Pritožba obdolženega B.V., pritožba njegove zagovornice in pritožba zagovornika obdolženega A.G. se zavrnejo kot neutemeljene.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor pravne narave obdolženega B.V., ki ga je nato njegova zagovornica še dopolnila in predloge za izločitev v izreku sklepa navedenih dokazov kot so jih podali zagovornica obdolženega B.V. ter obdolženi A.G. po njegovi tedanji zagovornici.

2. Zoper sklep sta se pritožila obdolženi B.V. in njegova zagovornica, oba zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlagata, da sklep spremeni tako, da obema predlogoma samo ugodi ali da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožil se je tudi zagovornik obdolženega A.G., kot je zapisal iz vseh izpodbojnih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi.

3. Pritožbe niso utemeljene.

4. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbama obdolženega B.V. in njegove zagovornice uvodoma ugotavlja, da sta z izjemo manjših oblikovnih posegov, vsebinsko identični ter da v prvem delu izpodbijata odločitev sodišča prve stopnje glede predmeta, o katerem se na predobravnavnem naroku ne odloča. Ne tedaj, ko obdolženec izjavi, da krivdo po obtožbi priznava (285.c in 285.č člen Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP) in ne, ko izjavi, da krivde po obtožbi ne priznava (285.d do 285.f člen ZKP). Ugovor pravne narave je lahko sestavni del ugovora zoper obtožnico, ki ga je obdolženi B.V. vložil 27. 2. 2013, sodišče prve stopnje pa ga je že s sklepom I Ks 52458/2010 z dne 8. 10. 2013, kot neutemeljenega zavrnilo. Lahko pa je tudi sestavni del odgovora na obtožbo, vendar šele po predstavitvi obtožnice, ko se je torej glavna obravnava že začela (prvi odstavek 321. člena v zvezi z drugim odstavkom 322. člena ZKP).

5. Zgornje pomeni, da sodišču prve stopnje na predobravnavnem naroku ni bilo treba odločati o ugovoru glede ovir za vodenje kazenskega postopka in zahteve za pridobitev soglasja za pregon, ki ga je obdolženi B.V. podal še po zagovornici 11. 8. 2017 ter ga nato na samem predobravnavnem naroku ponovil in da so v posledici vsa pritožbena prizadevanja obeh pritožnikov v tej zvezi brezpredmetna. Ponovljena bodo kvečjemu na glavni obravnavi, sodišče prve stopnje pa se bo o predmetu zahteve neposredno izjavilo bodisi s sklepom iz 352. člena ZKP ali s sodbo po 357. členu ZKP oziroma posredno, v kateri o sodb po 358. členu ali 359. členu ZKP.

6. Glede drugega predmeta odločitve pritožnika ponavljajoče vztrajata pri zatrjevani nezadostni obrazloženosti odredb za hišno preiskavo in analogno še odredb po prvem odstavku 156. člena ZKP, ki po njunem kaže na izostalo sodno kontrolo posameznega procesnega dejanja, ki ga policija oziroma banka in druge plačilne institucije ali družbe kot izvajalci brez te kontrole ne smejo opraviti. Nasprotno so bile v obravnavanem primeru v odredbah policijske ugotovitve, skupaj z dokazi, zgolj povzete, ne da bi bile po preiskovalnem sodniku samostojno ocenjene. S tem sta podani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kakor tudi kršitve 35., 37. in 38. člena Ustave Republike Slovenije.

7. Pritožnika se motita. Najprej zato, ker je po odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije UP-1006/13 z dne 9. 6. 2016, na katero se v pritožbenih obrazložitvah izrecno sklicujeta, v primeru neobrazložene sodne odločbe kršen 22. člen Ustave in nato še, ker se lahko uveljavljeni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka nanašata zgolj na napadeni sklep in ne na odredbe za hišne preiskave oziroma odredbe iz prvega odstavka 156. člena ZKP, ki bi po predlogih morali biti skupaj z deriviranimi drugimi dokazi iz spisa izločeni. Zlasti to velja za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki pride v poštev pri meritorni sodni odločbi, kar napadeni procesni sklep ni, medtem ko se je sodišče prve stopnje do odločilnih procesnih dejstev v razlogih sklepa v celoti opredelilo. Pomeni, da v delu, ko se povzeta pritožbena prizadevanja nanašajo na navedene ustavne kršitve in bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso upoštevna ali so neutemeljena, v delu pa jih je bilo treba glede na neobrazložene kršitve kazenskega zakona preizkusiti znotraj posebej uveljavljenega izpodbojnega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Kdaj sta odredba za hišni preiskavo in odredba iz prvega odstavka 156. člena ZKP v zadostni meri obrazloženi, je dejansko vprašanje, odvisno od okoliščin posameznega primera. V tistem iz omenjene odločbe Ustavnega sodišča je odredba za hišno preiskavo vsebovala nominalno navedbo uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih in domnevo, da bodo pri hišni preiskavi najdeni, nedoločljivi predmeti. V danih primerih je bilo podlag za izdajo odredbe po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje neprimerno več, bile so konkretizirane, iskani oziroma zahtevi predmeti pa so bili v zadostni meri določeni. Našteto je iz grajanih odredb jasno razvidno, kar pomeni, da je bilo naslovniku in drugim znano, čemu konkretno oziroma v zvezi s katerimi kaznivimi dejanji je bila odrejena posamezna hišna preiskava oziroma zahtevana pridobitev podatkov iz prvega odstavka 156. člena ZKP (vzrok) in kaj specifično pomembnega za kazenski postopek utegne biti na ta način najdeno oziroma pridobljeno (cilj). Gre torej za samo jedro ocene, ki je bila kljub ugotovljenemu ožjemu obsegu obrazložitve odredbe nedvomno in skladno s sodniško kontrolno funkcijo procesnih dejanj, opravljena.

9. Podobno kot zgoraj velja še v zvezi s pritožbeno obrazložitvijo zagovornika obdolženega A.G., pri čemer ta pritožnik, različno od predhodnih dveh, domnevno nepopolne ali nepopolnih odredb podrobneje ni navedel. Po njegovem imajo vse odredbe identično vsebino in obrazložitve, kar je glede na razliko v kaznivih dejanjih ter obdolžencih dejansko nemogoče. Tisto, kar v odredbah manjka, je torej individualizacija, ki je v obdolženčevem primeru toliko bolj pomembna, saj je bil ta pri vsem skupaj dejansko oškodovanec in bi posledično moral biti drugače obravnavan.

10. Pritožnikova pripomba o identičnosti vsebine in obrazložitev, bržkone odredb za hišne preiskave, je sicer točna, vendar mora biti hkrati upoštevana nespremenjenost kaznivih dejanj, njihovih osumljencev in končno, da so bile hišne preiskave odrejene na različnih naslovih. V takšnem primeru kakšna posebna ali dodatna individualizacija, kolikor je sploh mogoča, ni potrebna, medtem ko so pritožbena zatrjevanja o obdolženčevem dejanskem položaju v tem postopku predmet njegovih nadaljnjih faz in ne predkazenskega postopka, v katerem so bile hišne preiskave odrejene. Tedaj so bili po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje preizkušeni le utemeljeni razlogi za sum, ki so ravno po obrazložitvah odredb presegali splošne okoliščine ali morebiti celo okoliščine, ki sploh ne bi bile v zvezi s kaznivimi dejanji.

11. Če je pritožnik z navedbo, da bi moralo biti o predlogih za izločitev dokazov odločeno s posebnimi sklepi, meril na katero izmed bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega ali drugega odstavka 371. člena ZKP, jo je bil, kot prava vešč procesni udeleženec dolžan specificirati. Tega ni storil, pritožbeno sodišče pa je glede na zapovedane meje pritožbenega preizkusa, samo ne more ugotavljati. Drugače je glede navedbe, da je zaradi neobrazloženosti odredb podana, bržkone bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je glede na sklep kot preizkušeni predmet, zgrešena, v nadaljevanju pa je kot zatrjevana istočasna kršitev materialnega predpisa popolnoma nerazumljiva.

12. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče o pritožbah B.V., njegove zagovornice in zagovornika obdolženega A.G. odločilo tako kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

13. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožb zoper sklep po tarifni številki 74013 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

Datum zadnje spremembe:

18.07.2019

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep III Kp 60369/2010
• VSL Sklep V Kp 59755/2010
• VSL Sklep V Kp 47381/2019