VSM Sodba IV Kp 21336/2017

Jedro

Res je sicer, da so zasebna tožilca in C. C. v svojih izpovedbah navajali v izreku izpodbijane sodbe navedene besede, ki naj bi jih izrekel obdolženec. Vendar je za nedvomno in gotovo sklepanje o tem, ali je obdolženec te besede dejansko izrekel in v zvezi s tem oceno verodostojnosti izpovedb zasebnih tožilcev, nujno potrebno presoditi vse dejanske okoliščine obravnavanega dogodka. To po pravilnih razlogih izpodbijane sodbe pomeni tudi kdaj in v katerem prostoru naj bi obdolženec izrekel očitane besede (ali torej takoj ob prihodu zasebnih tožilcev na dvorišče, ali ob podpisovanju odpovedi pogodbe o zaposlitvi v poslovnih prostorih, ali pa ob njihovem odhodu) ter tudi, komu od navedenih naj bi obdolženec te besede sploh izrekel. Okvir oziroma podlaga za presojo teh dejstev in okoliščin, je opis obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, in se nanaša na konkretiziran čas izvršitve (okrog 7.30 ure, ob vstopu na dvorišče) in v zvezi s tem konkretiziran kraj oziroma mesto, kjer naj bi obdolženec žalil zasebna tožilca (na dvorišču), ter komu je obdolženec očitane besede izrekel (v njuni prisotnosti C. C.).

Glede na neskladne izpovedbe zasebnih tožilcev in C. C. o teh okoliščinah, so slednje postale bistvene za presojo, ali je obdolženec očitane besede dejansko sploh izrekel. Zato se ni mogoče strinjati s pooblaščencem, da je sodišče tem okoliščinam dalo preveliko težo in se z njimi povsem nepotrebno ukvarjalo.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenca zasebnih tožilcev A. A. in B. B. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Zasebna tožilca sta kot strošek pritožbenega postopka dolžna plačati sodno takso, vsak v znesku 100,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Gornji Radgoni je z izpodbijano sodbo obdolženega D. D. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, da naj bi storil dve kaznivi dejanji razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po drugem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da morata zasebna tožilca nerazdelno povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika, kar bo odmerjeno s posebnim sklepom, sodno takso v znesku 180,00 EUR pa bosta zasebna tožilca plačala po prejemu plačilnega naloga.

2. Zoper sodbo se je pritožil pooblaščenec zasebnih tožilcev, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega očitanih kaznivih dejanj, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju po oceni višjega sodišča dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo ugotovilo, da ne razpolaga z dokazi, na podlagi katerih bi lahko z vso gotovostjo, potrebno za obsodilno sodbo, obdolženca spoznalo za krivega storitve očitanih kaznivih dejanj. Posledično ga je utemeljeno oprostilo obtožbe, to svojo odločitev pa v obrazložitve izpodbijane sodbe utemeljilo s prepričljivimi razlogi, ki jim višje sodišče v celoti pritrjuje in jih pritožbene navedbe pooblaščenca zasebnih tožilcev ne morejo omajati.

5. Pooblaščenec navaja, da je obdolžencu storitev očitanih kaznivih dejanj dokazana. Zasebna tožilca in priča C. C. so skladno izpovedali, katere žaljive besede jim je izrekel obdolženec in ves čas kazenskega postopka so zatrjevali enako. Po prepričanju zasebnih tožilcev je sodišče dalo preveliko težo temu, da je zasebni tožilec A. A. izpovedal, da so bile omenjene besede izrečene po opravljenem razgovoru v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, dočim sta zasebni tožilec B. B. in C. C. izpovedala, da se je to zgodilo ob njihovem prihodu, na dvorišču. Ob zaslišanju na naroku dne 5. 3. 2019 je A. A. pojasnil, da ob prvem zaslišanju na sodišču ni vsega najbolje razumel in povedal, da je omenjene besede obdolženec izrekel ob njihovem prihodu na dvorišče. Ker je zasebni tožilec državljan BiH, je razumljivo ter življenjsko logično, da vsega na zaslišanju ni razumel. Sodišče se je tudi povsem nepotrebno ukvarjalo s tem, komu je zasebni tožilec omenjene besede povedal, saj je to povedal zasebnima tožilcema v prisotnosti C. C. ravno z namenom, da bi ju še očrnil pred omenjenim. Poudariti je potrebno, da so bile očitane žaljive besede izrečene ob njihovem prihodu, napeto vzdušje pa je bilo tudi po končanem zagovoru pred izredno odpovedjo zaposlitve, torej tudi ob njihovem odhodu, pri čemer je obdolženec ves čas nekaj vpil.

6. Višje sodišče se s pooblaščencem ne strinja. Res je sicer, da so zasebna tožilca in C. C. v svojih izpovedbah navajali v izreku izpodbijane sodbe navedene besede, ki naj bi jih izrekel obdolženec. Vendar je za nedvomno in gotovo sklepanje o tem, ali je obdolženec te besede dejansko izrekel in v zvezi s tem oceno verodostojnosti izpovedb zasebnih tožilcev, nujno potrebno presoditi vse dejanske okoliščine obravnavanega dogodka. To po pravilnih razlogih izpodbijane sodbe pomeni tudi kdaj in v katerem prostoru naj bi obdolženec izrekel očitane besede (ali torej takoj ob prihodu zasebnih tožilcev na dvorišče, ali ob podpisovanju odpovedi pogodbe o zaposlitvi v poslovnih prostorih, ali pa ob njihovem odhodu) ter tudi, komu od navedenih naj bi obdolženec te besede sploh izrekel. Okvir oziroma podlaga za presojo teh dejstev in okoliščin, je opis obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, in se nanaša na konkretiziran čas izvršitve (okrog 7.30 ure, ob vstopu na dvorišče) in v zvezi s tem konkretiziran kraj oziroma mesto, kjer naj bi obdolženec žalil zasebna tožilca (na dvorišču), ter komu je obdolženec očitane besede izrekel (v njuni prisotnosti C. C.). Sodišče prve stopnje je v točki 5 obrazložitve sodbe pravilno poudarilo, da izpovedbe zasebnih tožilcev in priče C. C. o teh okoliščinah niso skladne in zato tudi ne prepričljive. Višje sodišče tem tehtnim in razumnim razlogom v celoti pritrjuje in se nanje, v izogib ponavljanju, tudi sklicuje.

7. Glede na neskladne izpovedbe zasebnih tožilcev in C. C. o teh okoliščinah, so slednje postale bistvene za presojo, ali je obdolženec očitane besede dejansko sploh izrekel. Zato se ni mogoče strinjati s pooblaščencem, da je sodišče tem okoliščinam dalo preveliko težo in se z njimi povsem nepotrebno ukvarjalo. Nasprotno, na podlagi vseh izvedenih, tudi listinskih dokazov, je sodišče v točki 6 obrazložitve sodbe nadalje pravilno utemeljilo tudi ugotovitev, da sta zasebna tožilca k obdolžencu prišla okrog 6.30 ure, in okrog 7.30 ure (ko naj bi ju obdolženec žalil, ob vstopu na dvorišče) že odhajala od tam. Navedeno dejstvo vnaša dodaten dvom v verodostojnost izpovedb zasebnih tožilcev, da ju je obdolženec tistega dne žalil, kot mu očitata v zasebnih tožbah.

8. Zasebni tožilec A. A. je v novem sojenju, na naroku dne 5. 3. 2019 sicer povedal, da prvič na sodišču ni dobro razumel, ter na postavljeno vprašanje svojega pooblaščenca odgovoril, da jih je obdolženec pričel žaliti takoj ob prihodu na dvorišče. Vendar ni mogoče spregledati, da gre za povsem spremenjeno izpovedbo zasebnega tožilca glede te okoliščine, potem ko se je že seznanil z razlogi odločbe višjega sodišča z dne 16. 1. 2019. Ob svojem prvem, prostem izpovedovanju na sodišču je namreč povedal, da naj bi obdolženec očitane besede izrekel njemu, v pisarni, ob podpisovanju odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tudi kasneje zunaj na dvorišču. Iz zapisnikov o glavni obravnavi ali drugih podatkov kazenskega spisa pa ne izhaja oziroma ni razvidna zahteva zasebnega tožilca po tolmaču oziroma uveljavitvi pravice uporabljati na glavni obravnavi svoj jezik in v svojem jeziku spremljati njen potek. Zato so pritožbene navedbe pooblaščenca, s katerimi poskuša prepričati, da sta ti različni izpovedbi zasebnega tožilca A. A. v prvem in nato ponovljenem sojenju, posledica njegovega nerazumevanja slovenskega jezika, neutemeljene.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da so izpovedbe prič J. G., V. Š. in R. K. zaradi poslovnega in osebnega odnosa z obdolžencem, slednjemu razumljivo v pomoč. Njihove izpovedbe glede bistvenih okoliščin so namreč skladne in prepričljive, kot je to pravilno ocenilo sodišče prve stopnje. Pritrditi je treba pooblaščencu, ko povzema njihove izpovedbe, da so slišali obdolženca, ko je ob prihodu zasebnih tožilcev in C. C. dejal, da bo poklical policijo, če se ne bodo umirili. Vendar se z njim ni mogoče strinjati v zatrjevanju, da naj bi se zasebna tožilca zaradi izrečenih žaljivk obdolženca razburila, kar naj bi bil razlog za nadaljnje besede obdolženca, da bo poklical policijo. Takšno pritožbeno zatrjevanje namreč nima podlage v izvedenem dokaznem postopku. Nasprotno, priča C. C. je namreč povedal, da naj bi obdolženec očitane besede izrekel njemu, zasebna tožilca pa sta bila ob tem navzoča, vendar nista reagirala. O zatrjevanem razburjenju zasebnih tožilcev zaradi domnevnih žaljivih besed obdolženca, torej C. C. ni izpovedoval, niti sama zasebna tožilca, zato so te pritožbene navedbe pooblaščenca povsem neutemeljene.

10. Ob neskladnih izpovedbah zasebnih tožilcev in C. C., in ko so na drugi strani priče J. G., V. Š. in R. K. potrdile zagovor obdolženca, da zasebnih tožilcev ob prihodu, niti kasneje ni žalil, tudi po oceni višjega sodišča ni mogoče zaključiti, da so obdolžencu očitki iz zasebnih tožb tudi dokazani s potrebno stopnjo gotovosti za izrek obsodilne sodbe. Odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna.

11. Po obrazloženem, in ker višje sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz 383. člena ZKP, ki bi jih moralo upoštevati po uradni dolžnosti, je pritožbo pooblaščenca zasebnih tožilcev zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

12. Ker zasebna tožilca s pritožbo nista uspela, morata v skladu z določbo drugega odstavka 96. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP, kot strošek pritožbenega postopka plačati odmerjeno sodno takso, vsak v znesku 100,00 EUR, v skladu z Zakonom o sodnih taksah in točko 7409 Taksne tarife.

Datum zadnje spremembe:

17.07.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba VII Kp 7407/2017
• VSK Sodba II Kp 14443/2020
• VSL Sodba VII Kp 5585/2015