VSM Sodba III Kp 52141/2018

Jedro

Povsem razumna in po oceni višjega sodišča tudi pravilna je zato ocena sodišča prve stopnje, da je oškodovanec kot priča vsekakor bil sposoben podati izjavo o pravno relevantnih dejstvih obravnavane zadeve in da za razumevanje in oceno njegove izpovedbe ni potrebno posebno strokovno znanje. Zato ni mogoče pritrditi stališču obrambe, da je sodišče z zavrnitvijo postavitve izvedenca psihiatra oziroma psihologa, ki naj bi ugotovil oškodovančevo sposobnost zaznavanja in izpovedovanja, kršilo pravico obdolženca do izvajanja dokazov v njegovo korist po 3. alineji 29. člena Ustave in drugem odstavku 371. člena ZKP.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega A. H. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijano sodbo obdolženega A. H. pod točko I izreka spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po istem zakonskem določilu izreklo kazen eno leto zapora. Na podlagi 56. člena KZ-1 je obdolžencu v izrečeno kazen zapora vštelo čas, prestan v priporu, to je od dne 8. 11. 2018 od 08.55 ure dalje. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan oškodovancu Z. F. vrniti premoženjskopravni zahtevek v višini 7,60 EUR. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice pa bremenijo proračun. Pod točko II izreka sodbe je na podlagi 2. točke 357. člena ZKP zoper obdolženca zavrnilo obtožbo, da naj bi storil kaznivo dejanje kršitev nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP je oškodovano Občino Lendava s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 80,00 EUR napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter potrebni izdatki in nagrada zagovornice v tem delu, če se ti stroški dajo razmejiti od skupnih stroškov postopka, proračun.

2. Zoper obsodilni del sodbe se je pritožila zagovornica obdolženega zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v obsodilnem delu spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da izpodbijana sodba navaja, da se obdolženčeva krivda dokazuje na podlagi posnetkov nadzorne kamere, čeprav ti posnetki potrjujejo to, kar je v svojem zagovoru navedel obdolženec in se pravzaprav na podlagi le-teh izpodbija verodostojnost izpovedbe v postopku zaslišane obremenilne priče. Vendar zagovornici ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v točki 8 obrazložitve sodbe zapisalo, da se obdolžencu kaznivo dejanje dokazuje tudi na podlagi posnetkov nadzorne kamere, nato pa v točki 11 obrazložitve sodbe, da je iz posnetka nadzorne kamere v lokalu tudi razvidno, da se je oškodovanec dejansko usedel v lokalu k obdolžencu, ki je ob prihodu oškodovanca že bil v lokalu, glede tega pa je oškodovanec enkrat povedal, da je bilo obratno. Po ogledu posnetka pa je oškodovanec pritrdil, da se je res on usedel k obdolžencu. S to obrazložitvijo je sodišče prve stopnje (zgolj) pojasnilo, kaj ugotavlja iz posnetka nadzorne kamere v lokalu, pri čemer so ti razlogi sodbe v skladu z vsebino tega posnetka. V čem in katero od taksativno določenih pomanjkljivosti iz 11. točke 371. člena ZKP naj bi sodišče s to obrazložitvijo zagrešilo, zagovornica ne pojasni, njeno nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je verjelo oškodovancu, čeprav je glede te okoliščine enkrat povedal drugače, pa pomeni grajo pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja.

5. Tudi s pritožbenimi navedbami, da sodišče ni pojasnilo, zakaj ni sledilo zagovoru obdolženca, da je oškodovanec plačal obe pijači, torej tudi obdolženčevo, saj je iz posnetka nadzorne kamere razvidno, da pijačo plačuje oškodovanec, zagovornica uveljavlja po vsebini bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar nima prav. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 9 povzelo izpovedbo oškodovanca, tudi v delu, ko je ves čas zatrjeval, da obdolžencu on pijače ni naročil in je plačal le svojo pijačo, nato pa je v nadaljnjih točkah obrazložitve večkrat poudarilo, da je oškodovancu v celoti verjelo in mu poklonilo vero. Navedena utemeljitev nedvomno zajema tudi to okoliščino glede plačila pijače, kar hkrati pomeni, da zagovoru obdolženca (tudi) v tem delu ni verjelo. Očitana kršitev torej ni podana. Nadaljnje pritožbene navedbe, da sodišče ni pravilno ugotovilo višine protipravno pridobljene premoženjske koristi, pa pomenijo utemeljevanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato bo nanje odgovorjeno v nadaljevanju te odločbe.

6. Po mnenju zagovornice je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga obrambe za postavitev izvedenca psihiatra za oškodovanca, z namenom, da bi se ugotovila njegova sposobnost pričanja, prekršilo pravico obdolženca do izvajanja dokazov v njegovo korist po 3. alineji 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), s tem pa je podana tudi relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP.

7. Višje sodišče se z zagovornico ne strinja. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) namreč sodišče samo odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, pri čemer ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Če sodišče ugotovi, da predlagani dokaz ni v relevantni materialnopravni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali da ni izkazana verjetnost, da bo s predlaganim dokazom mogoče ugotoviti ali izključiti obstoj dejstev ali okoliščin, pomembnih za razsojo, potem lahko izvedbo takega dokaza zavrne, ne da bi s tem kršilo pravico obdolženca do obrambe.

8. Sodišče prve stopnje je v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo svojo odločitev, ko je kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog obrambe glede pritegnitve izvedenca psihologa oziroma psihiatra, ki naj bi podal mnenje o sposobnosti razumevanja njegovega procesnega položaja za oškodovanca Z. F. ter njegove sposobnosti zaznavanja obravnavanega dogodka, njegove spominske sposobnosti in sposobnosti reproduciranja. Pojasnilo je, da je ob neposrednem zaslišanju oškodovanca brez vsakega dvoma dobilo vtis, da je slednji povsem iskren, pristen in zagotovo sposoben sodišču prezentirati, kaj se je zgodilo. Brez vsakega dvoma je ocenilo, da je oškodovanec kot priča vsekakor sposoben podati izjavo in da okoliščina, da mu je odvzeta poslovna sposobnost, na to ugotovitev nima relevantnega vpliva.

9. Ocena sposobnosti biti priča je vprašanje dejanske narave. Sodišče ugotavlja, ali je priča zmožna dati podatke o dejstvih, ki se dokazujejo, praviloma le tako, da neposredno z zaslišanjem preveri njeno verodostojnost. Sposobnost biti priča je lahko v določenih primerih tudi relativna. To bo tedaj, ko bo treba ugotoviti, kakšen vpliv ima psihično stanje priče na njeno sposobnost zaznav in reprodukcije. Z izvedencem psihologom ali psihiatrom si bo sodišče pomagalo v primerih, ko bo šlo za duševno tako prizadeto pričo, da je za razumevanje in oceno njene izpovedbe potrebno posebno strokovno znanje. Morebiten odvzem poslovne sposobnosti sam zase, je drugotnega pomena za ugotavljanje oškodovančeve sposobnosti razumevanja njegovega procesnega položaja, zaznavanja obravnavanega dogodka, njegove spominske sposobnosti in sposobnosti reproduciranja¹.

10. Iz povzetih razlogov izpodbijane sodbe v točki 6 je razvidno, da je sodišče prve stopnje to presojo opravilo in na podlagi lastnih zaznav ob neposrednem zaslišanju oškodovanca brez vsakega dvoma ocenilo, da je slednji kot priča vsekakor sposoben podati izjavo in zagotovo sposoben sodišču prezentirati, kaj se je zgodilo. V točki 10 obrazložitve je sodišče izpostavilo nekoliko drugačno izpovedbo oškodovanca v določenih delih glede posameznih dejstev in okoliščin na glavni obravnavi, kot v fazi preiskave, vendar je ob tem tudi pravilno in prepričljivo poudarilo, da pa je glede bistvenih okoliščin obravnavane zadeve oškodovanec ves čas izpovedoval enako. Povsem razumna in po oceni višjega sodišča tudi pravilna je zato ocena sodišča prve stopnje, da je oškodovanec kot priča vsekakor bil sposoben podati izjavo o pravno relevantnih dejstvih obravnavane zadeve in da za razumevanje in oceno njegove izpovedbe ni potrebno posebno strokovno znanje. Zato ni mogoče pritrditi stališču obrambe, da je sodišče z zavrnitvijo postavitve izvedenca psihiatra oziroma psihologa, ki naj bi ugotovil oškodovančevo sposobnost zaznavanja in izpovedovanja, kršilo pravico obdolženca do izvajanja dokazov v njegovo korist po 3. alineji 29. člena Ustave in drugem odstavku 371. člena ZKP.

11. Uvodoma zatrjevane kršitve kazenskega zakona zagovornica v nadaljevanju pritožbe ne obrazloži, temveč le posplošeno navaja, da z opisanim ravnanjem niso izpolnjeni znaki prisiljenja, kar je ključen element kaznivega dejanja ropa. Po vsebini s tem uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. Vendar zagovornica nima prav, saj opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe zajema vse potrebne zakonske znake kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1, z jasnim in povsem določnim opisom konkretnega izvršitvenega ravnanja obdolženca. Grožnja obdolženca z neposrednim napadom na življenje in telo oškodovanca, z namenom, da si protipravno prilasti njegov denar, je namreč povsem jasno konkretizirana z opisom, „da je obdolženec prosil oškodovanca, da mu posodi denar, pri tem pa zoper njega usmeril daljši nož“ … in v nadaljevanju, „da je oškodovancu denarnico iztrgal iz rok in iz nje vzel edini bankovec in skoraj ves drobiž, kar si je na škodo slednjega protipravno prilastil“. Očitana kršitev torej ni podana.

12. Neutemeljena je tudi pritožbena graja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Svoje ugotovitve in zaključke je v izpodbijani sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato višje sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami ter s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe in jih kot pravilne povzema.

13. Sodišče prve stopnje je, kot že poudarjeno, ob primarno pravilni oceni, da je oškodovanec kot priča vsekakor sposoben podati izjavo, nadalje njegovi izpovedbi utemeljeno verjelo in jo štelo kot zanesljiv dokaz, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. V točki 10 obrazložitve sodbe je, v skladu s podatki kazenskega spisa pravilno zaključilo, da je oškodovanec glede bistvenih okoliščin, to je, da je imel obdolženec v rokah nož in da mu je ob tem denarnico iztrgal iz rok in iz nje vzel denar, sam pa je nato poklical na 113, ves čas postopka izpovedoval enako. Povsem utemeljeno in razumno je zato sodišče oškodovancu verjelo. Že ob prvem prostem izpovedovanju v fazi preiskave je oškodovanec povedal, da je obdolženec, preden mu je vzel denarnico, iz žepa jakne vzel nož in ga držal proti njemu, proti želodcu in mu rekel, naj mu da „peneze“, nato pa mu je iz roke vzel denarnico. Glede teh bistvenih okoliščin je oškodovanec na glavni obravnavi izpovedoval vsebinsko in smiselno enako, in ponovno, kot že prej v preiskavi, nazorno pokazal, kako je obdolženec nož držal proti njegovemu trebuhu in zahteval denar. Res je potem na ponovljena vprašanja povedal, da ni točno videl, kaj je imel obdolženec v roki, ker je bila tema, a dodatno pojasnil, da je obdolženec predmet vzel iz žepa, kot bi sam iz žepa potegnil nož, zato je mislil, da drži v roki nož, čutil je, da nekaj drži proti njegovemu trebuhu in bal se je, da ga bo z njim „pičil“. Ob tem pa je oškodovanec tudi ves čas enako izpovedoval, da denarnice obdolžencu ni dal prostovoljno, ampak mu jo je ta iztrgal iz rok. Neutemeljene so zato vse pritožbene navedbe zagovornice, ki ob izpostavljanju oškodovančeve osebne lastnosti, to je odvzema poslovne sposobnosti, poskuša prepričati, da je njegova izpovedba neverodostojna in nezanesljiva. Dejstvo, da policija noža, ki ga je obdolženec uporabil pri izvrševanju kaznivega dejanja, ni našla, na ugotovljene okoliščine nima relevantnega vpliva, pri čemer iz vsebine uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 8. 11. 2018 (list. št. 21 v spisu) izhaja, da so policisti nož očitno iskali šele naslednjega dne po izvršitvi kaznivega dejanja, a so bili pri tem neuspešni.

14. Tudi dejstvo, da na denarnici oškodovanca niso bile najdene obdolženčeve biološke sledi, ni okoliščina, ki bi kakorkoli vnašala dvom v verodostojnost izpovedbe oškodovanca, kot to neutemeljeno navaja zagovornica. Sodišče prve stopnje je v točki 11 obrazložitve sodbe povsem logično in razumno ocenilo zaključke Poročila o preiskavi z mnenjem NFL z dne 12. 12. 2018, tako, da višje sodišče te razloge v izogib ponavljanju, kot pravilne v celoti povzema. Ob tem je sodišče prve stopnje dodatno prepričljivo utemeljilo svoj zaključek, da si oškodovanec glede na svoje osebne lastnosti oziroma nižjo intelektualno sposobnost, niti ne bi mogel izmisliti takega dogodka, ki se dejansko ne bi zgodil in da bi obdolženca po krivem obdolžil nečesa, kar mu ta ne bi storil. Tej oceni višje sodišče v celoti pritrjuje.

15. Po mnenju zagovornice je sodišče nekritično sledilo izpovedbi oškodovanca tudi glede višine protipravno pridobljene premoženjske koristi in ko ni verjelo zagovoru obdolženca, da je oškodovanec plačal obe pijači. Tudi v tem delu pritožbenih zatrjevanj se z zagovornico ni mogoče strinjati, saj je sodišče prve stopnje svojo ugotovitev glede višine zneska, ki si ga je obdolženec protipravno prilastil na škodo oškodovanca, tehtno in prepričljivo obrazložilo v točkah 14 in 19 izpodbijane sodbe. Pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da je iz posnetka nadzorne kamere razvidno, da pijačo plačuje oškodovanec, pa nikakor ne potrjuje zagovora obdolženca, da oškodovanec plačuje tudi njegovo pijačo, še posebej ob nesporno ugotovljenem dejstvu, da je obdolženec na terasi lokala sedel že pred tem, ko je nato prisedel oškodovanec.

16. Uvodoma zatrjevanega pritožbenega razloga zaradi odločbe o kazenski sankciji, zagovornica v nadaljevanju ni utemeljila, višje sodišče pa je ta preizkus opravilo v skladu z določbo 386. člena ZKP, zaradi uveljavljanih pritožbenih razlogov kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene kazni zapora v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje mu je namreč ob pravilnem vrednotenju teže storjenega kaznivega dejanja, okoliščin, v katerih je bilo storjeno, stopnje obdolženčeve kazenske odgovornosti ter ob upoštevanju ugotovljene olajševalne in obteževalnih okoliščin, izreklo povsem primerno in pravično kazen v trajanju enega leta zapora, ki je za očitano kaznivo dejanje tudi najnižja predpisana kazen.

17. Po obrazloženem, in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe, v skladu z določbo prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, je višje sodišče o pritožbi zagovornice odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

18. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi višje sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).

-------------------------------
¹ Sodba VSRS I Ips 149/2010 z dne 6. 1. 2011.

Datum zadnje spremembe:

21.06.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 126/2008
• Sodba I Ips 437/2007
• VSRS Sodba I Ips 27258/2012-191