VSM Sodba IV Kp 8653/2015

Jedro

Zakonsko besedilo 445. člena ZKP sicer dopušča, da pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbah obvesti stranke o seji senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost stranke za razjasnitev stvari potrebna.

Ker je predlog stranke za navzočnost na seji pritožbenega sodišča ostal neobrazložen, s čimer pritožbenemu sodišču ni bil omogočen uvid v potencialni prispevek k razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj preko udeležbe strank na seji senata, pritožbeno sodišče strank o seji ni obvestilo.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega F.S. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 168,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 8653/2015 z dne 26.10.2018 obdolženega F.S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ter mu po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, in sicer izvedenine v višini 576,80 EUR ter sodno takso v višini 272,00 EUR, potrebne izdatke oškodovanca F.H. ter nagrado in potrebne izdatke njegovega pooblaščenca, o katerih bo odločeno s posebnim sklepom.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Zagovornik obdolženca je višjemu sodišču predlagal, da se obdolženca in zagovornika obvesti o seji pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče strank o seji pritožbenega sodišča ni obvestilo, ker je ocenilo, da navzočnost strank za razjasnitev zadeve ni potrebna (prvi odstavek 445. člena ZKP). Zakonsko besedilo 445. člena ZKP sicer dopušča, da pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbah obvesti stranke o seji senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost stranke za razjasnitev stvari potrebna. Pritožbeno sodišče je po skrbni presoji ocenilo, da navzočnost strank za razjasnitev stvari v obravnavani zadevi ni potrebna, saj predlagatelj v pritožbi ni z ničemer pojasnil morebitnega prispevka k razjasnitvi dejanskih ali pravnih vprašanj. Glede na navedeno in ker je predlog stranke za navzočnost na seji pritožbenega sodišča ostal neobrazložen, s čimer pritožbenemu sodišču ni bil omogočen uvid v potencialni prispevek k razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj preko udeležbe strank na seji senata, pritožbeno sodišče strank o seji ni obvestilo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zagovornik v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se odločilni razlogi v sodbi ne dajo preizkusiti z listinami v spisu ter razlogi v obrazložitvi sodbe.

6. Zatrjevana kršitev ni podana. Pritožba v zvezi s takšnimi izvajanji ne pojasni katere razloge o odločilnih dejstvih ima v mislih, niti katere listine v spisu in zakaj teh razlogov ni mogoče preizkusiti oziroma povedano drugače, kateri razlogi o odločilnih dejstvih nimajo podlage v listinskih dokazih ter razlogih izpodbijane sodbe. Takšnih pavšalnih izvajanj, ki jih pritožba z ničemer ne obrazloži, pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti, zato je pritožba iz tega razloga neutemeljena. Z nadaljnjimi izvajanji, da je v nasprotju z vsebino listin v spisu zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec dajal prednost interesom svoje dejavnosti in samostojnega podjetništva oziroma lastnemu premoženju pred delavci, pa pritožba v bistvu graja dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne potrjuje pa uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

7. Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ki je ne obrazloži, saj ne pove katero kršitev iz 372. člena ZKP uveljavlja. Z navajanji, da je ta kršitev podana, ker je obdolženec v dveh sodnih postopkih izgubil utemeljeno pričakovano premoženje zaradi dejanj tretjih oseb, obdolžencu ni mogoče očitati direktnega naklepa, po stališču pritožbe pa naj bi bila pretrgana tudi vzročna zveza med opravljanjem dejavnosti obdolženca in posledico, pa je razvidno, da to kršitev utemeljuje z grajo dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Taka kršitev pa ni mogoča. Kazenski zakon je namreč kršen le tedaj, če sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Kršitve kazenskega zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Zaradi navedenega je pritožba zagovornika iz tega pritožbenega razloga brez vsakršne podlage.

8. Neutemeljena je tudi pritožba v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To je prvostopno sodišče ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Tak svoj zaključek je v izpodbijani sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki prvostopne sodbe, le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornika dodaja:

9. Bistvo pritožbe je v trditvi, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo, ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, to je pribavilo knjigovodskih listin iz stečajnega postopka St 1430/2016, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti ter evidenc o gotovinskih dvigih, ki se nahajajo v arhivu stečajne upraviteljice. Sodišče prve stopnje tudi ni vpogledalo v izvršilno zadevo oškodovanca A.B., iz katerega bi se videla obveznost oškodovanca ter da mu je zaradi izvršb na TRR v Sloveniji, denar s strani obdolženca bil nakazan na TRR v Avstrijo, kar je bilo izvršeno na podlagi gotovinskih dvigov. Pritožba navaja še, da ne drži, da si je obdolženec v času, ko oškodovanci niso dobili regresa, kupil osebni avtomobil BMW 730 D AUT, ker si je tega kupil že 14.9.2005, 27.9.2012 pa mu je vozilo bilo odvzeto in zarubljeno v izvršilnem postopku, za kar je k pritožbi priložil dokazilo o prvi registraciji ter listino o odvzemu vozila. Pritožba se sklicuje še na mnenje izvedenke, da v kolikor bi bile obdolžencu terjatve njegovih dolžnikov plačane, bi lahko poravnal obveznosti do delavcev in izboljšal svojo likvidnost. Poudarja še svoji terjatvi do M. d. d. - v stečaju, kjer je obdolženec v stečajnem postopku uveljavljal izločitveno pravico na vgrajeni in montirani opremi, ki jo je dobavil ter do I. d. d. - v stečaju, kjer je stečajni upravitelj izpodbijal pravna dejanja stečajnega dolžnika in obdolženec je tako izgubil nepremičnino kot likvidno premoženje, na kar pa ni mogel vplivati.

10. Takšnim pritožbenim navedbam ni mogoče slediti. Pritožba ponavlja dokazna predloga, katera je s tehtnimi in prepričljivi razlogi kot nepotrebna zavrnilo že sodišče prve stopnje. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe (2. točka, str. 10), je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predloge obrambe za pribavo stečajnega spisa St 1430/2016, v zvezi s katerim pritožba navaja, da bi se naj v njem nahajale knjigovodske listine ter evidence o gotovinskih dvigih. Pritožba v zvezi s takšnimi izvajanji prezre, da je izvedenka finančne stroke vpogledala v stečajni spis St 1430/2016 ter pridobila fotokopije številne dokumentacije, ki jo je priložila k izvedenskemu mnenju, prav tako si je skupaj s stečajno upraviteljico dne 6.1.2017 na sedežu družbe vso dokumentacijo odloženo v arhiv ter ostalo, ki se je nahajala v omarah in na mizah v poslovnih prostorih, še ogledala. Kar zadeva poslovanje z gotovino je v izvedenka v mnenju posebej poudarila, da je podatke o dvigih črpala iz poslovnih knjig I.F.S. s. p., kjer so dvigi evidentirani na kontu 9200 (pretoki denarnih sredstev med podjetnikom in lastnim gospodinjstvom), prav tako je vpogledala v promet na TRR podjetja in osebni TRR obdolženca ter vse transakcije selekcionirala in predstavila v tabelah. Na podlagi celotne dokumentacije v sodnem spisu, stečajnem spisu, prometu na osebnem in poslovnem TRR je nato ugotovila, koliko je bilo gotovinskih dvigov obdolženca v posameznem letu. Pri tem je izpostavila, da vknjižb v knjigovodskih evidencah ni mogla povezati s poslovnimi dogodki na TRR in da ni mogoče z gotovostjo potrditi, ali je šlo za dvige iz poslovnega TRR ali osebnega TRR, glede na vodene in priložene konto kartice 9200, pa so gotovinski dvigi iz poslovnega TRR tudi bili opravljeni. Obdolženec jih je porabil za lastno uporabo, pri čemer o uporabi tega denarja ni računovodskih sledi. Vse to je v razlogih izpodbijane sodbe pravilno in popolno povzelo tudi sodišče prve stopnje (sodba str. 19-22), ki je prepričljivo pojasnilo, da morebitni manjko dokumentacije – to naj bi bili po stališču obrambe blagajniški izdatki za gotovinska izplačila plač delavcem, za pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje niso relevantni, ker so oškodovani delavci skladno izpovedali, da so izplačila plač prejemali na TRR in ne v gotovini na roke, kot to poskuša prikazati pritožba. Glede na navedeno se tako ni mogoče strinjati s pritožbo, ki pogreša kot navaja najpomembnejši dokaz, to je knjigovodske listine in evidence o gotovinskih dvigih, ker izvedenka razen izpostavljenih knjigovodskih listin, druge pomembnejše dokumentacije, ki bi se nanašala gotovinske dvige, v stečajnem spisu oziroma v arhivu podjetja ni našla. Pritožba ponavlja tudi dokaz z vpogledom v izvršilni spis oškodovanca A.B., katerega je prvostopno sodišče prav tako utemeljeno zavrnilo. Oškodovanec je namreč sam povedal, da je imel odprt TRR tudi v Avstriji ter je nanj prejemal plače (ni se mogel spomniti, v katerem obdobju), vendar neplačane plače, ki jih sedaj uveljavlja, so mu ostali dolžni in to so mu oni sami izračunali (torej računovodska služba obdolženca). Izpovedbo oškodovanca pa potrjuje tudi listinska dokumentacija v spisu, to je sporazum, s katerim se je obdolženec (kot delodajalec) zavezal, da bo neplačane plače, ki izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe (poleg vseh ostalih obveznosti iz naslova regresa ter prispevkov iz delovnega razmerja), oškodovancu plačal do 31.12.2013, kar se nikoli ni zgodilo. Znesek neplačanih plač pa izhaja tudi iz pravnomočne zamudne sodbe Delovnega sodišča v Mariboru, opr. št. Pd 127/2014 z dne 9.12.2014. Po navedenem se tako dokaz z vpogledom v izvršilni spis oškodovanca A.B., kot je to predlagala pritožba, izkaže za nerelevanten, slednje tudi ob upoštevanju, da je izvedenka za očitano obdobje ni zasledila nakazil iz poslovnega TRR v tujino.

11. Pritožba neutemeljeno kot pomembno dejstvo izpostavlja osebni avtomobil BMW 7, ki si ga je kupil obdolženec, kot navaja že 14.9.2005. Prvostopno sodišče je namreč v razlogih izpodbijane sodbe zgolj povzelo izpovedbo oškodovanca A.B., ki je to zaslišan kot priča povedal. Zaključke o finančnem stanju obdolženčevega podjetja in njegovi zmožnosti plačila obveznosti do oškodovanih delavcev, pa na ta del izpovedbe A.B. ni oprlo, temveč je sledilo izpovedbam izvedenke in vseh oškodovanih delavcev, izvedenskemu mnenju in njegovim dopolnitvam ter ostali, obširni listinski dokumentaciji, ki se nahaja v spisu. Zato okoliščina, kdaj si je obdolženec kupil osebno vozilo BMW, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje ne vpliva.

12. Sodišče prve stopnje pa je v razlogih sodbe upoštevalo tudi okoliščino, da je I. F.S. s. p. (sedaj I. F.S. s. p. - v stečaju, v nadaljevanju podjetje obdolženca) imelo ob uvedbi osebnega stečaja (11.4.2016) za 331.742,64 EUR neizterljivih terjatev do svojih dolžnikov, kar v pritožba poudarja tudi obdolženec, in sicer zlasti terjatvi do dolžnikov M. d. d. - v stečaju v bruto znesku 97.782,82 EUR in I. d. d. - v stečaju v znesku 173.225,00 EUR. Izvedenka je kljub takšnim podatkom in dejstvu, da so te terjatve v pretežnem delu nastale v obdobju od 2009 do 2011, manjši del leta 2015, ugotovila, da je podjetje obdolženca v letih 2009 in 2010 imelo dovolj finančnih sredstev za plačilo obveznosti do delavcev v znesku 11.760,00 EUR oziroma 17.245,55 EUR, kolikor znesejo obveznosti do oškodovancev skupaj v posameznem letu. V obdobju od 2011 dalje pa je prvostopno sodišče, kljub mnenju izvedenke, da je obdolžencu sredstev za plačilo obveznosti do delavcev zmanjkovalo oziroma finančna sredstva niso bila zadostna, podrobno analiziralo pregled vseh odlivov iz TRR podjetja, ki jih je v razlogih izpodbijane sodbe podrobno povzelo (sodba str. 21, 22, 23) ter utemeljeno zaključilo, da je tudi v letu 2011 bilo dovolj sredstev za plačilo obveznosti do delavcev, le da se ta niso uporabila za plačilo prednostnih terjatev delavcev, temveč za druge obveznosti podjetja, med drugim tudi za plačila kreditov in obresti ter gotovinske dvige obdolženca v znesku 27.790,00 EUR. Kot izhaja iz podatkov spisa je podjetje obdolženca v letih od 2012 do 2015 imelo skupaj 5.108,68 EUR prilivov in 5.398,94 EUR odlivov, medtem ko so se neporavnane obveznosti do delavcev kopičile in tako znašale 83.785,47 EUR, delavci pa so v letu 2012 začeli sami dajati izredne odpovedi delovnega razmerja, dokler ni obdolženec, kot je to navajal v zagovoru, konec leta 2013 v podjetju delal sam.

13. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo sestanek obdolženca z delavci šele v marcu 2012, ki obdolženca ne more razbremeniti krivde za neplačila obveznosti do delavcev, še posebej ob upoštevanju, da delavci regresa niso dobili plačanega že od leta 2009, plače pa so dobili plačane delno ali sploh ne, kar se je prav tako pričelo že od leta 2010 dalje, ko je po drugi strani obdolženec nepojasnjeno dvignil kar 131.580,89 EUR, prispevke pa je delavcem nehal plačevati s 1.3.2011 dalje. Finančne težave obdolženca se tako niso začele šele v letu 2012, ampak se je že ves ta čas soočal s finančnimi težavami, ko ni mogel poplačati vseh obveznosti do delavcev iz delovnega razmerja, temu je sledila še blokada poslovnega TRR od 25.1.2011 dalje ter številne izvršbe, pa kljub temu delavcev o likvidnostih težavah podjetja ni obvestil in ni izvedel ukrepov ter ni izpolnil obveznosti, ki jih za primere insolventnosti predpisuje Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Pritožbeno sodišče se namreč strinja s sodiščem prve stopnje, da je obveznost delodajalca, da v primeru dalj časa trajajočih likvidnostnih težav pravočasno izvede ustrezne ukrepe, s katerim zaščiti pravice delavcev, zlasti da sproži ustrezne postopke po ZFPPIPP. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka pa je bilo zanesljivo ugotovljeno, da obdolženec kljub slabemu finančnemu stanju in dejstvu, da je tudi usoda odprtih terjatev zelo negotova, saj sta oba poslovna partnerja v stečaju, v vseh teh letih od 2009 do 2015 ni izvedel nobenih ukrepov v smeri zaščite pravic delavcev. Prvostopno sodišče je zato utemeljeno zaključilo, da je obdolženec s svojimi ravnanji reševal podjetje mimo določil ZFPPIPP, v smeri zaščite pravic delavcev pa v obravnavanem obdobju ni storil ničesar. Zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zgolj sklicevanje na ravnanje tretjih oseb, to je stečajnih upraviteljev v stečajnih postopkih poslovnih partnerjev, obdolženca ne morejo razbremeniti krivde, prav tako ne čakanje na ugodno rešitev v teh postopkih. Nesprejemljivo je namreč izvajanje pritožbe v smeri, da bi obdolženec (šele) v primeru ugodnih izidov v postopkih zoper svoje dolžnike, poplačal vse delavce za vsa obdobja za nazaj, delavci pa bi ves čas delali in čakali na plačila. Kot je razvidno iz ugotovitvenega dogovora na sestanku z delavci 23.3.2012, je obdolženec kljub neplačilom regresov, delnim ali celotnim neplačilom plač in dodatkov k plačam ter neplačilom prispevkov, še naprej pričakoval, da bodo delavci delali in zoper njega ne bodo vlagali nikakršnih pravnih sredstev, vse to pa na račun reševanja podjetja, s čimer je njihove finančne težave in socialno stisko, še poglabljal. Iz navedenih razlogov na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje ne vpliva niti k pritožbi priložena sodba Višjega sodišča v Kopru II Kp 50560/2012 z dne 13.12.2018. Je pa iz nje razvidno, da je bilo pritožbi zagovornika obdolženca delo ugodeno in premoženjskopravni zahtevek podjetja obdolženca iz odločbe o premoženjskopravnem zahtevku izpuščen in to ne zaradi ravnanja tretjih oseb, kot to navaja pritožba, temveč zato, ker je bilo podjetje obdolženca s kaznivim dejanjem storilca (očitno poslovnega partnerja) privilegirano in sploh nima statusa oškodovanca - upnika. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da je prvostopno sodišče obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, pravilno pa je ugotovilo tudi njegovo krivdo, to je direktni naklep, kar vse je v razlogih izpodbijane sodbe tehtno in prepričljivo obrazložilo. Pritožba, ki tudi v preostalem podaja lastno dokazno oceno izvedenih dokazov in navaja, da pri obdolžencu direktni naklep ni podan, ker je vzročna zveza med ravnanjem obdolženca in nastalo posledico (torej neplačanimi obveznosti delavcev iz delovnega razmerja) izključena, zato ne more biti uspešna.

14. Iz navedenih razlogov, in ker pritožba niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, je pritožba vložena zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljena.

15. Zagovornik se uvodoma pritožuje tudi zoper odločbo o kazenski sankciji, ki je v pritožbi ne obrazlaga. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tej smeri (386. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo, da ni utemeljenih razlogov za spremembo tega dela sodbe v korist obdolžencu. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde in ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije (drugi odstavek 49. člena KZ-1) ter obdolžencu izreklo zgolj sankcijo opozorilne narave, to je pogojno obsodbo. V njej mu je določilo po vrsti in višini primerno kazen ter ustrezno dolgo preizkusno dobo. S tem izrekom v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, saj ga ocenjuje kot primernega in pravičnega.

16. Zagovornik se pritožuje tudi zoper odločbo o stroških postopka in zatrjuje, da bi sodišče prve stopnje moralo obdolženca oprostiti plačila stroškov postopka, ker je v osebnem stečaju in to opravičujejo njegove socialne razmere. Vendar se z izvajanji pritožbe ni mogoče strinjati. Sodišče prve stopnje je namreč obdolžencu utemeljeno naložilo plačilo stroškov postopka, ker ima obdolženec kljub temu, da je v osebnem stečaju, redni prihodek, to je pokojnino (23. točka sodbe). Zato bo tudi po oceni pritožbenega sodišča naloženi del stroškov postopka zmogel brez škode za lastno preživljanje.

17. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (člen 383/1 ZKP), je o pritožbi zagovornika obdolženca odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in je posledica neuspele pritožbe. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in Taksne tarife (tarife št. 7112, 71113, 7122) ter ob upoštevanju premoženjskih razmer obdolženca in zapletenosti obravnavane kazenske zadeve.

Datum zadnje spremembe:

17.05.2019

Podobni dokumenti:

• VSK Sodba II Kp 55932/2018
• VSRS Sodba I Ips 20175/2015
• VSRS Sodba I Ips 44926/2012-87