VSM Sklep PRp 43/2019

Jedro

Res je, da se je pritožnica na prvostopenjskem sodišču zglasila, kar je zabeleženo z uradnim zaznamkom, ki je sestavni del spisovnega gradiva, vendar pa je pritožnica takrat izrazila, da se na zaslišanju ne bi rada soočila z obdolženo, kar je še dodatno potrdila z dopisom. Obdolženka je na zaslišanju izrazila voljo, da želi biti prisotna pri izvedbi nadaljnjih dokazov, kar je tudi dokaz z zaslišanjem priče (pritožnice). Gre za z Ustavo zajamčeno pravico obdolženke v postopku o prekršku, ki ji zagotavlja sojenje v njeni navzočnosti in uresničevanje pravice do poštenega postopka, kar ji sodišče mora zagotoviti. Pritožnica pa je izrecno izjavila, da ne želi, da bi pri njenem zaslišanju bila prisotna obdolženka, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče utemeljeno prisotnost pritožnice na razpisanem zaslišanju zagotovilo z odredbo o privedbi pritožnice.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenca priče T.B., odvetnika P.Ž., se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. T.B. je dolžna plačati sodno takso v znesku 20,00 EUR, v roku 30 dni od prejema tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom odločilo, da mora T.B. plačati stroške prisilnega privoda na sodišče v višini 18,70 EUR v roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa, sicer se ti prisilno izterjajo.

2. Proti sklepu prvostopenjskega sodišča T.B. (v nadaljevanju pritožnica) po pooblaščencu vlaga pravočasno pritožbo. Bistvo pritožbe je, da stroškov prisilnega privoda ni povzročila po svoji krivdi, zato meni, da jih ni dolžna nositi. Prvostopenjsko sodišče ji je prisilno privedbo odredilo zato, ker se ni odzvala na vabilo sodišča za zaslišanje dne 14. 1. 2019. Prvostopenjsko sodišče je odredbo za privedbo odredilo 16. 1. 2019, pritožnica pa se je sama na sodišču zglasila 21. 1. 2019, ko je svoj izostanek za nazaj opravičila in sprejela na znanje dejstvo, da bo ponovno zaslišana 18. 2. 2019. Pritožnica ne ve, zakaj sodišče svoje odredbe ni preklicalo, saj po prepričanju pritožnice ta ni bila več potrebna, ker bi nedvomno sama prišla na sodišče 18. 2. 2019. Ob tem ne gre spregledati niti dejstva, da pritožnica tudi z vabilom na zaslišanje za dne 14. 1. 2019 ni bila seznanjena pred datumom zaslišanja, saj izkazanost vabila temelji zgolj na zakonski fikciji nadomestne vročitve. Zaradi vsega navedenega pritožnica meni, da so bili stroški prisilne privedbe izogibljivi, saj niso bili povzročeni po njeni krivdi. Pritožnica zato pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopenjski sklep razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po določbi prvega odstavka 146. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) plačajo obdolženec, oškodovanec, zagovornik, zakoniti zastopnik, pooblaščenec, zastopnik obdolžene pravne osebe, priča, izvedenec in tolmač ne glede na izid postopka o prekršku stroške svoje privedbe, preložitve dejanja v postopku o prekršku in druge stroške, ki so jih povzročili po svoji krivdi, kot tudi ustrezen znesek sodne takse.

5. Spisovno gradivo izkazuje, da je bilo pritožnici kot priči v postopku o prekršku, ki teče zoper obdolženo S.M., vabilo na zaslišanje za dne 14. 1. 2019 vročeno v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) dne 1. 1. 2019 (puščeno v hišnem predalčniku 3. 1. 2019). Iz povratnice pošte izhaja, da je bila vročitev vabila poskušana 17. 12. 2018, ko je pritožnici vročevalec tudi pustil v poštnem predalčniku obvestilo o poskusu vročitve dokumenta, v skladu s četrtim odstavkom 87. člena ZUP pa velja v primeru, če naslovnik dokumenta ne prevzame v 15. dneh od takrat, ko mu vročevalec pusti v poštnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice, oziroma na drugem primernem mestu pisno sporočilo, v katerem navede, kje se dokument nahaja, in da ga mora naslovnik prevzeti v 15. dneh, vročitev za opravljeno z dnem poteka roka. Takšna vročitev ne predstavlja zakonske fikcije nadomestne vročitve, kot to navaja pritožnica v pritožbi, ampak gre za osebno vročitev dokumenta naslovniku.

Vabilo na zaslišanje za dne 14. 1. 2019 je bilo torej pritožnici vročeno pred datumom zaslišanja, in ker pritožnica pred datumom zaslišanja, na katerega je bila pravilno vabljena, svojega izostanka ni upravičila, je prvostopenjsko sodišče utemeljeno odredilo privedbo pritožnice na zaslišanje za dne 18. 2. 2019.

6. Res je, da se je pritožnica na prvostopenjskem sodišču zglasila 21. 1. 2019, kar je zabeleženo z uradnim zaznamkom, z dne 21. 1. 2019, ki je sestavni del spisovnega gradiva, vendar pa je pritožnica takrat izrazila, da se na zaslišanju ne bi rada soočila z obdolženo S.M., kar je še dodatno potrdila z dopisom, z dne 21. 1. 2019. Obdolženka S.M. je na zaslišanju dne 14. 1. 2019 izrazila voljo, da želi biti prisotna pri izvedbi nadaljnjih dokazov, kar je tudi dokaz z zaslišanjem priče T.B. (pritožnice). Gre za z Ustavo zajamčeno pravico obdolženke v postopku o prekršku, ki ji zagotavlja sojenje v njeni navzočnosti in uresničevanje pravice do poštenega postopka, kar ji sodišče mora zagotoviti. Pritožnica pa je izrecno izjavila, da ne želi, da bi pri njenem zaslišanju bila prisotna obdolženka S.M., zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče utemeljeno prisotnost pritožnice na razpisanem zaslišanju dne 18. 2. 2019 zagotovilo z odredbo o privedbi pritožnice, z dne 16. 1. 2019. Pritožnica ni navajala nobenega razloga zakaj ne bi želela oziroma zmogla, da bi pri njenem zaslišanju bila prisotna obdolženka S.M., zato po oceni pritožbenega sodišča tudi ni bilo podlage za odreditev zaščitnih ukrepov za pričo v skladu s 240.a členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ali za izvedbo zaslišanja z uporabo videokonference (244.a člen ZKP).

7. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje na podlagi pete alineje prvega odstavka 67. člena ZP-1 v povezavi s prvim odstavkom 244. člena ZKP utemeljeno odredilo privedbo pritožnice kot priče na zaslišanje na sodišče za dne 18. 2. 2019 in je zato tudi pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je pritožnica po lastni krivdi povzročila stroške privedbe, katerih plačilo ji je z izpodbijanim sklepom naložilo prvostopenjsko sodišče in katerih višino pritožba ne izpodbija.

8. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo pritožnice zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo.

9. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, ji je pritožbeno sodišče na podlagi 147. člena ZP-1 in določb Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo plačilo sodne takse za ta pritožbeni postopek v višini 20,00 EUR, v skladu s tar. št. 8407 Taksne tarife.

Datum zadnje spremembe:

17.05.2019

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep IV Kp 16371/2016
• VSRS Sodba I Up 4/2018
• VSC sklep Prp 207/2010