VSM Sklep IV Kp 50369/2013

Jedro

Državno tožilstvo je zavrglo kazensko ovadbo oškodovanca kot tožilca zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 251. člena KZ-1 in kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 284. člena KZ-1. To pa pomeni, da oškodovanec kot tožilec razen za omenjeni kaznivi dejanji osumljencev ni smel preganjati še za druga kazniva dejanja.

Oškodovanec kot tožilec lahko prevzame kazenski pregon samo zoper tistega osumljenca in glede tistega kaznivega dejanja, za katera je državni tožilec zavrgel ovadbo oziroma odstopil od pregona. Zato pritožnik (kot oškodovanec kot tožilec) torej osumljencev ni smel preganjati še za ostala kazniva dejanja, ki so tudi sicer v nepopolnem obtožnem predlogu samo našteta (kaznivo dejanja posebnega primera ponarejanja listin po prvem odstavku 252. člena, kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po drugem odstavku 253. člena in kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po drugem odstavku 259. člena KZ-1).

Izrek

Pritožba oškodovanca kot tožilca S.B. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP obtožni predlog oškodovanca kot tožilca S.B. z dne 14. 10. 2013, ki ga je dopolnil 7. 3. 2016 in po katerem bi naj obdolženci storili v uvodu navedena kazniva dejanja, zavrglo. Po določbi drugega odstavka 96. člena ZKP mora oškodovanec kot tožilec povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, to je sodno takso po tar. št. 7211 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v znesku 120,00 EUR ter potrebne izdatke obdolženih.

2. Proti takemu sklepu se je z obširnima pritožbama, ki obe datirata z dne 11. 2. 2019, pri čemer je v elektronski obliki na eni zapisano, da gre za pritožbo na sklep, na drugi pa "to je prava pritožba", čeprav sta po vsebini identični, ne da bi navedel iz katerega ali katerih pritožbenih razlogov se pritožuje. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, ki naj na podlagi obtožnega predloga razpiše glavno obravnavo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz kazenskega spisa izhaja, da je pritožnik dne 7. 4. 2013 zoper osumljence I.V., R.V., N.K. in S.P. vložil kazensko ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja krive izpovedbe po prvem in drugem odstavku 284. člena KZ-1. Okrožno državno tožilstvo na Ptuju je s sklepom z dne 4. 10. 2013 na podlagi prvega odstavka 161. člena ZKP kazensko ovadbo pritožnika zavrglo, ker ne vsebuje podlage za sum, da so osumljenci storili očitani kaznivi dejanji. Svojo obrazložitev za zavrženje je državno tožilstvo gradilo na tem, da so vsi očitki osumljencem, ki jih v kazenski ovadbi navaja prijavitelj, povezani in je njihova presoja odvisna le od izvedenskega mnenja grafologa, katerega pa tožilstvo šteje kot pravilnega in zato tudi utemeljeno zaključuje, da ni podlage za sum, da bi kateri od delavcev družbe I. d.o.o. ponaredil sporne listine, posledično pa tudi ni mogoče, da bi v zvezi s tem krivo pričali na sodišču, ko so zatrjevali, da je te listine podpisal S.B.

5. Na podlagi pravnega pouka državnega tožilca v sklepu o zavrženju ovadbe je oškodovanec kot tožilec v zakonskem roku vložil obtožni predlog zoper obdolžence in zaradi kaznivih dejanj, ki jih je pritožbeno sodišče zapisalo že v uvodu tega sklepa. Iz spisa pa izhaja, da je sodišče prve stopnje dne 6. 1. 2016 s sklepom I Kr 50369/2013 pozvalo pritožnika, da mora v skladu z določili drugega odstavka 76. člena ZKP (vloge in zapisniki) in prvega odstavka 434. člena ZKP (obtožni predlog mora obsegati ime in priimek obdolženca z osebnimi podatki, kolikor so znani, opis kaznivega dejanja, sodišče, pred katerim naj se opravi glavna obravnava, predlog, kateri dokazi naj se izvedejo na glavni obravnavi, in predlog, da se obdolženec spozna za krivega in obsodi po zakonu) svojo vlogo - obtožni predlog kot oškodovanec kot tožilec dopolniti in tudi v kakšnem obsegu (list. št. 99). Oškodovanec kot tožilec je dopolnil obtožni predlog tako, da je ponovno opisal, kaj vse bi naj storili osumljenci in to obširno komentiral, s tem pa obtožnega predloga ni dopolnil tako, da bi ga sodišče lahko obravnavalo, predvsem ni opisalo kaznivih dejanj, ki bi jih naj obdolženci storili, zaradi česar ga sodišče ni moglo obravnavati.

6. Pritožnik tako v vloženem obtožnem predlogu, kot tudi ne v njegovi dopolnitvi in nazadnje tudi ne v pritožba, ni zadostil zakonskim določbam prvega odstavka 434. člena ZKP, ki natančno določa, kaj mora obsegati obtožni predlog. Tako med drugim, kot je bilo že nakazano, določa tudi, da mora obsegati opis kaznivega dejanja. Opis pa mora biti tak, kot se zahteva za obtožnico (2. točka prvega odstavka 269. člena ZKP). Iz obtožnega predloga, ki ga je oškodovanec kot tožilec vložil 17. 10. 2013 (list. št. 1) izhaja, da je pritožnik navedel imena osumljencev, nato je navedel šest kaznivih dejanj, ki bi jih naj obdolženci storili, nato pa obrazlaga kako je osumljeni I.V. v individualnem delovnem sporu pri Delovnem sodišču v Mariboru, Oddelek na Ptuju lagal in priložil lažne listine; o tem da je osumljeni R.V. pravi lastnik firme I. d.o.o.., ki pa je bil direktor le na papirju, čeprav je vodil vse posle; o tem da je osumljena N.K. kot blagajničarka pri tej družbi ponarejala blagajniške izdatke. Na koncu pa še obširno graja izvedensko mnenje izvedenca grafologa, sedaj pokojnega S.P., kateremu naj bi delovno sodišče neutemeljeno verjelo in zaradi česar je izgubil individualni delovni spor. V obrazložitvi obtožnega predloga pa prej navedene trditve ponavlja, graja pa še pooblaščenca tožene stranke v delovnem sporu odvetnika K. s P., ki mu je s svojim ravnanjem v tem postopku storil ogromno zdravstveno, materialno in ostalo nepopravljivo škodo.

7. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, kar je sicer zapisalo že v točki 4, da je državno tožilstvo zavrglo kazensko ovadbo oškodovanca kot tožilca zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 251. člena KZ-1 in kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 284. člena KZ-1. To pa pomeni, da oškodovanec kot tožilec razen za omenjeni kaznivi dejanji osumljencev ni smel preganjati še za druga kazniva dejanja. Oškodovanec kot tožilec lahko prevzame kazenski pregon samo zoper tistega osumljenca in glede tistega kaznivega dejanja, za katera je državni tožilec zavrgel ovadbo oziroma odstopil od pregona. Zato pritožnik (kot oškodovanec kot tožilec) torej osumljencev ni smel preganjati še za ostala kazniva dejanja, ki so tudi sicer v nepopolnem obtožnem predlogu samo našteta (kaznivo dejanja posebnega primera ponarejanja listin po prvem odstavku 252. člena, kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po drugem odstavku 253. člena in kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po drugem odstavku 259. člena KZ-1). Sodišče prve stopnje bi zato ravnalo prav, ko bi subsidiarni obtožni predlog za ta kazniva dejanja zavrglo že ob prvem materialnem preizkusu obtožnega predloga in šele nato pozvalo oškodovanca kot tožilca, da obtožni predlog dopolni v zvezi z drugima kaznivima dejanjema. Glede na to, da je izvedenec S. P. (sedaj obdolženec) dne 16. 11. 2015 umrl, bi moralo izdati sklep o ustavitvi postopka na podlagi prvega odstavka 139. člena v zvezi s členom 429 ZKP ali pa to storiti vsaj že v izpodbijanem sklepu, ne pa da je izdalo poseben sklep istočasno kot izpodbijani sklep.

8. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje v zadevi storilo nekaj procesnih napak in s postopkom iz nerazumljivih razlogov odlašalo, pa je vendar na koncu sprejelo pravilno odločitev.

9. Ker je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožba pa neutemeljena, je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

17.05.2019

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep IV Kp 10050/2017
• VSM Sklep IV Kp 48485/2017
• VSM Sklep IV Kp 4602/2022