VSM Sklep V Kp 18340/2015

Jedro

Velja namreč, da če se pri izvajanju ukrepa pridobi dokaz, da je osumljenec storil neko drugo kaznivo dejanje, za katero ni bil odrejen ukrep, se tak dokaz lahko uporabi v kazenskem postopku, če gre za kataloško kaznivo dejanje.

Ker so bili namreč od izdaji odredbe preiskovalnega sodnika podani utemeljeni razlogi za sum storitve temeljne oblike tega kaznivega dejanja po prvem odstavku 183. člena KZ-1, ki je kataloško kaznivo dejanje, je uporaba izsledkov odrejenega ukrepa dovoljena tudi za dokazovanje privilegirane oblike tega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 183. člena KZ-1.

Izrek

Pritožbi obdolženega F. M. in zagovornika obdolženega D. A. se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Ptuju je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se predloga zagovornikov obdolženega F.M. in obdolženega D.A. za izločitev dokazov zavrneta.

2. Zoper sklep sta se pritožila:

- obdolženi F.M. sam, brez navedbe pritožbenih razlogov in pritožbenega predloga, temveč zgolj s ponovno zahtevo za izločitev listin, kot tudi za izločitev sodnice,

- zagovornik obdolženega D.A. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se iz spisa izločijo vsi listinski dokazi po predlogu zagovornika. Podredno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Zagovornik obdolženega D.A. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) z navedbami, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih navedb, da je potrebno vse predlagane dokaze, ki obremenjujejo obdolženega D.A. izločiti že iz razloga, ker sta bili odredba SDT o uvedbi prikritega preiskovalnega ukrepa (v nadaljevanju PPU) tajnega opazovanja zoper obdolženca z dne 24. 3. 2015 in odredba Okrožnega sodišča v Mariboru o uvedbi PPU nadzora komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem zoper obdolženega D.A. z dne 25. 3. 2015, nezakoniti. Ne ob izdaji prve in ne ob izdaji druge izmed navedenih odredb, namreč ni obstajal temeljni pogoj za izdajo tovrstnih odredb, to je utemeljeni razlogi za sum storitve kaznivega dejanja.

5. Vendar zagovorniku ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedlo povsem zadostne razloge, s katerimi je utemeljilo svojo presojo, da vsebine tožilskih predlogov in sodnih odredb vsebujejo vse obvezne sestavine v smislu prvega odstavka 152. člena ZKP, vključno z obširno utemeljitvijo razlogov za sum, da osumljenci izvršujejo kazniva dejanja iz prvega odstavka 183. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), pri čemer sta se tako tožilka kot preiskovalni sodnik v odredbah sklicevala na konkretne in specifične podatke ter obvestila. S temi razlogi je po presoji višjega sodišča v celoti zadostilo zahtevi po obrazloženosti sodne odločbe, ponovno povzemanje konkretnih podatkov in obvestil, ki so bili podlaga za izdajo odredb in so v odredbah tudi obširno navedeni, pa ni potrebno. Z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami, da se je v času izdaje odredb vedelo zgolj to, da naj bi obdolženi D.A. dne 19. 1. 2015 kupil 60 tablet kamagre in dne 12. 3. 2015 še 40 tablet kamagre, kar pa v obravnavanem primeru za obstoj utemeljenih razlogov za sum ne zadošča, pa ne pomeni uveljavljanja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Glede zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP pa je treba poudariti, da je ta kršitev mogoča le ob izdaji sodbe, če se torej sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na nedovoljen dokaz po določbah tega zakona, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Z izdajo izpodbijanega sklepa torej očitana bistvena kršitev določb kazenskega postopka (še) ni mogoča.

7. Nadaljnjo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. in 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in hkrati po drugem odstavku 371. člena ZKP utemeljuje zagovornik z navedbami, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih navedb, da se obdolženemu F.M. ne očita in se mu že od vsega začetka nikdar ni očitalo, da naj bi z obdolženim D.G. sodeloval pri kaznivem dejanju po 186. členu KZ-1. Dokaz, ki je bil pridobljen pri izvajanju PPU zoper drugo osebo, se sme po mnenju zagovornika uporabiti v kazenskem postopku zoper to drugo osebo samo v primeru, če je ta druga oseba sodelovala z osumljencem pri kaznivem dejanju, za katerega je bil ukrep odrejen. Navedeno pa pomeni, da se v konkretnem primeru dokaz, ki je bil s PPU pridobljen v razmerju do obdolženega G., ne sme uporabiti v razmerju do obdolženega M. ter posledično do obdolženega A.

8. Tudi v tem delu pritožbenih zatrjevanj se višje sodišče z zagovornikom ne strinja. Pojma sodelovanja pri izvršitvi kaznivega dejanja v takšnih situacijah, namreč ni mogoče enačiti z udeležbo pri kaznivem dejanju in pri tem izhajati iz zakonskih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da je podana ena od oblik udeležbe (sostorilstvo, napeljevanje, pomoč), temveč gre za način sodelovanja pri izvrševanju kaznivega dejanja, pri katerem je vsak od udeležencev izvrševal svoje kaznivo dejanje ter ni šlo za obliko udeležbe v smislu sostorilstva, napeljevanja ali pomoči¹. Velja namreč, da če se pri izvajanju ukrepa pridobi dokaz, da je osumljenec storil neko drugo kaznivo dejanje, za katero ni bil odrejen ukrep, se tak dokaz lahko uporabi v kazenskem postopku, če gre za kataloško kaznivo dejanje². Ker se je torej pri izvajanju ukrepa zoper obdolženega D.G. pridobil dokaz o obstoju razlogov za sum, da F.M. izvršuje kaznivo dejanje po prvem odstavku 183. člena KZ-1 (torej drugo kaznivo dejanje), ki pa je kataloško kaznivo dejanje, je posledično utemeljena razlaga, da so dokazi, pridobljeni pri izvajanju PPU zoper G. in se nanašajo na obdolženega F.M., dovoljeni oziroma dovoljena podlaga za odreditev PPU zoper slednjega in zatem še zoper obdolženega D.A. Gre namreč za naključno pridobljene dokaze za drugo kataloško kaznivo dejanje, o čemer je sodišče prve stopnje v točki 7 obrazložitve sklepa navedlo povsem zadostne in hkrati tudi pravilne razloge. Očitane bistvene kršitve določb kazenskega postopka torej niso podane.

9. Enake ugotovitve višjega sodišča veljajo tudi v zvezi s pritožbenimi zatrjevanji obdolženega F.M., ko zatrjuje, da so vsi dokazi, ki so bili zoper njega pridobljeni med izvajanjem PPU zoper D.G., nedovoljeni in jih je potrebno izločiti, saj za pridobivanje takšnih dokazov ni bila izdana sodna odredba oziroma izdaja le-te sploh ni mogoča. Kot že poudarjeno, gre torej za naključno pridobljene dokaze pri izvajanju PPU zoper obdolženega G., za drugo kataloško kaznivo dejanje, med katera kaznivo dejanje po prvem odstavku 183. člena KZ-1 nedvomno spada.

10. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že zavzelo stališče glede pravila iz tretjega odstavka 154. člena ZKP, da je dopustna uporaba izsledkov ukrepa iz 150. člena ZKP tudi za nekataloška kazniva dejanja, v primerih, ko je mogoče prikrite preiskovalne ukrepe izvajati le glede kvalificirane oblike določenega kaznivega dejanja, ne pa tudi za temeljno ali privilegirano obliko istega dejanja. V teh primerih je pridobljene dokaze mogoče uporabiti tudi za ta kazniva dejanja, če so bili ob izdaji odredbe preiskovalnega sodnika podani utemeljeni razlogi za sum storitve kvalificirane oblike kaznivega dejanja. Teh dokazov pa ni mogoče uporabiti v primeru, če se izkaže, da je policija zlorabila svoja pooblastila in se je v pobudi sklicevala na kvalificirano obliko kaznivega dejanja, kljub vedenju, da glede te utemeljeni razlogi za sum niso podani, torej s pretvezo dosegla, da je bila izdana odredba in nato z izvajanjem ukrepov pridobljeni dokazi³.

11. Glede na takšno stališče so zato neutemeljene pritožbene navedbe zagovornika obdolženega D.A., da naj bi bili PPU zoper tega obdolženca nezakoniti iz razloga, ker so bili uvedeni zaradi kaznivih dejanj po prvem odstavku 183. člena KZ-1, ne pa kaznivega dejanja po tretjem odstavku 183. člena KZ-1, glede katerega poteka ta kazenski postopek. Ker so bili namreč od izdaji odredbe preiskovalnega sodnika podani utemeljeni razlogi za sum storitve temeljne oblike tega kaznivega dejanja po prvem odstavku 183. člena KZ-1, ki je kataloško kaznivo dejanje, je uporaba izsledkov odrejenega ukrepa dovoljena tudi za dokazovanje privilegirane oblike tega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 183. člena KZ-1.

12. Obdolženi F.M. v zvezi s tem sicer zatrjuje, da se je državno tožilstvo kot dominus litis predkazenskega postopka zavedalo, da niso podani razlogi za vodenje postopka v zvezi s prvim odstavkom 183. člena KZ-1, pa se je kljub temu postopek ves čas namenoma vodil v okviru tega kaznivega dejanja, vse z namenom, da so lahko odredili prikrite preiskovalne ukrepe tajnega opazovanja. To dejstvo naj bi po pritožbenih zatrjevanjih tega obdolženca izhajalo iz same obrazložitve obtoženega predloga, v katerem državno tožilstvo na 31. strani pojasnjuje očitek obdolžencem, da so dejanje storili iz lahkomiselnosti, da škodljivih posledic ne bo oziroma ne bodo nastale.

13. Vendar obdolženec nima prav. Obrazložitev obtožnega predloga je namreč utemeljitev vložene obtožbe zaradi očitanega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 183. člena KZ-1, medtem ko kakršnihkoli relevantnih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljeno sklepati o zlorabi pooblastil državnega tožilstva pri izdaji odredbe za PPU tajnega opazovanja, obdolženec konkretno ne navaja.

14. Glede na obrazloženo je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj ni utemeljene zakonske podlage za izločitev predlaganih dokazov. Predlog za izločitev sodnice, ki ga obdolženi F.M. ponavlja tudi v obravnavani pritožbi, pa ne more biti predmet tega pritožbenega postopka, saj je odločitev o tem predlogu v pristojnosti predsednika sodišča oziroma sodnice, ki postopa v zadevi (42. člen ZKP).

15. Odločitev višjega sodišča temelji na tretjem odstavku 402. člena ZKP.

16. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodni taksi za zavrnitev obeh pritožb zoper izpodbijani sklep, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

-------------------------------
¹ Sodba Vrhovnega sodišča RS XI Ips 56749/2013 z dne 16. 1. 2014 in druge, VSM V Kp 16008/2014 z dne 27. 8. 2015.
² Mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba Ljubljana 2004, str. 343, točka 7 obrazložitve k členu 154 ZKP.
³ Sodba VS RS I Ips 90103/2010 z dne 10. 10. 2013.

Datum zadnje spremembe:

09.05.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep V Kp 27107/2019
• Sodba I Ips 254/2004
• VSL Sklep V Kp 15848/2015