VSM Sklep II Kp 6526/2016

Jedro

Očitno sploh ne gre več za iste historične dogodke, pri čemer je potrebno pritrditi zagovorniku tudi, ko navaja, da gre v ponovljenem postopku tudi za časovno povsem neopredeljene posamezne dogodke, ki so opisani tako, da se ne da razbrati, kje bi naj do v izreku navedenih dogodkov sploh prišlo in koliko historičnih dogodkov se obdolžencu pravzaprav sploh očita.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženega B. B. se ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjen senat.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem postopku obdolženega B. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno tudi o stroških kazenskega postopka, pri čemer bo o višini stroškov odločeno s posebnim sklepom.

2. Zoper taksno sodbo se je zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožil obdolženčev zagovornik s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je pritožba utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je predmetno kazensko zadevo tokrat obravnavalo drugič. Po tem, ko je Okrožno sodišče v Mariboru obdolženca 8. 3. 2018 spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 296. člena KZ-1, je namreč pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi zagovornika in izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Državno tožilstvo se zoper navedeno sodbo ni pritožilo. Prišlo je torej do situacije, ko je bila vložena le pritožba v korist obdolženca, kar pomeni, da se sodba v ponovljenem postopku ne sme spremeniti v obdolženčevo škodo in to niti glede pravne presoje očitanih dejanj, niti glede kazenske sankcije (385. člen ZKP - institut prepovedi reformatio in peius). Sodišče torej v ponovljenem postopku, da ne bi prišlo do kršitve zgoraj navedenega načela, ne sme sprejeti sprememb, ki bi kakorkoli presegale v razveljavljeni sodbi zastavljenih okvirjev in bi lahko dovedle do neugodnejše pravne kvalifikacije oziroma za obdolženca neugodnejše situacije.

Primerjava opisov obdolžencu očitanih izvršitvenih ravnanj, povzetih v izrekih obeh sodb (že razveljavljene sodbe z dne 8. 3. 2018 in tokrat obravnavane zadeve, sodbe z dne 26. 11. 2018) pa kaže, da je bil obdolženec v ponovljenem postopku spoznan za krivega storitve več izvršitvenih dejanj in večje kriminalne količine, kot v prejšnjem postopku. V sodbi z dne 8. 3. 2018 sta se, kot to pravilno izpostavlja tudi obdolženčev zagovornik, v konkretizaciji, v dejanskem delu opisa, obdolžencu očitali dve izvršitveni ravnanji, storjeni januarja 2016 in 18. 2. 2016. Tokrat pa se je obdolžencu očitalo izvršitveno ravnanje z datumom 18. 2. 2016 in še šest drugih izvršitvenih ravnanj, brez datuma in kraja izvršitve s pripisom, da gre za dejanja, storjena v natančneje neugotovljenih dneh v obdobju od jeseni 2014 do 18. 2. 2016. Ob takšnem opisu v izreku izpodbijane sodbe, ko se obdolžencu med drugim očita tudi, da bi naj oškodovanko najmanj štirikrat lasal (druga alineja izreka), čeprav se mu je v prejšnji sodbi očitalo, da je oškodovanko lasal le enkrat, pa obdolženčev zagovornik utemeljeno navaja, da je bila v ponovljenem postopku obtožnica modificirana na nedovoljen način in to ne le v nasprotju s 344. členom ZKP, saj se je, kot je že navedeno, obdolžencu v ponovljenem postopku očitalo več izvršitvenih ravnanj, temveč tudi zato, ker očitno sploh ne gre več za iste historične dogodke, pri čemer je potrebno pritrditi zagovorniku tudi, ko navaja, da gre v ponovljenem postopku tudi za časovno povsem neopredeljene posamezne dogodke, ki so opisani tako, da se ne da razbrati, kje bi naj do v izreku navedenih dogodkov sploh prišlo in koliko historičnih dogodkov se obdolžencu pravzaprav sploh očita. Kot pravilno ugotavlja zagovornik, je zato v tej smeri izrek izpodbijane sodbe (povzet po modificirani obtožbi) tudi povsem nejasen in nerazumljiv, kar predstavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Glede na nejasnost izreka, ob izostanku ustrezne časovne in krajevne konkretizacije, pa je potrebno pritrditi tudi pritožbenim trditvam, da je bila obdolžencu glede na nejasnosti izreka in nedoločen opis dejanj onemogočena tudi podajo ustreznega zagovora, s čemer je bila obdolžencu kršena tudi pravica do obrambe.

5. Soglašati pa je potrebno s pritožnikom tudi v delu, ko z navedbami, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so le ti tudi nejasni in sami s seboj v nasprotju, uveljavlja nadaljnjo kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Kot pravilno izpostavlja pritožnik namreč tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, ali gre za toliko historičnih dogodkov, kolikor je alinej v izreku, ali pa se v dveh ali v več alinejah navedena izvršitvena ravnanja nanašajo le na en historični dogodek. Izpodbijana sodba namreč v tej smeri, razen povsem posplošenih zaključkov, da ni dvoma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, opisano v izreku te sodbe, nima ustreznih razlogov.

7. Kot to izpostavlja pritožnik, pa sodišče tudi ni obrazložilo, na podlagi česa zaključuje, da se je oškodovanka 18. 2. 2016 čutila prestrašeno. Sodba v tem delu namreč sploh ni obrazložena, pri čemer pritožnik upravičeno izpostavlja tudi, da se prestrašenost oškodovanke glede tega izvršitvenega dejanja v prejšnjem postopku obdolžencu niti ni očitala. Nasprotno, v prejšnjem postopku je bilo v izreku že razveljavljene sodbe navedeno, da je ob dogodku 18. 2. 2016 oškodovanka celo stekla za obdolžencem „in uspela dobiti torbico nazaj“. Da je bila ob tem dogodku prestrašena, pa je bilo v opis dodano šele v ponovljenem postopku. Glede na to, da je prvostopno sodišče v razlogih izpodbijane sodbe, ko je povzemalo izpovedbe, navedlo tudi, da je ob opisanem dogodku oškodovanka sama povedala, da je obdolženca tedaj tudi ugriznila v roko, da je spustil njeno torbico, o tem da bi se obdolženca bala oziroma da bi bila prestrašena, pa oškodovanka ni izpovedovala, pritožnik upravičeno izpostavlja, da izpodbijana sodba tudi v tem delu ni ustrezno obrazložena, oziroma so razlogi povsem nejasni. Glede na vse navedeno je torej potrebno soglašati s pritožnikom, ko v tej smeri uveljavlja še nadaljnjo bistveno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Glede na vse navedeno, in ker bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vselej pomenijo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tudi tokrat razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 392. člena ZKP). Glede na naravo ugotovljenih kršitev se s preostalimi pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, pritožbeno sodišče tudi tokrat ni moglo ukvarjati. V ponovljenem sojenju, ki bo ga lažje izpeljal spremenjen senat, bo moralo sodišče prve stopnje tudi s konstruktivnejšim sodelovanjem tožilstva odpraviti ugotovljene kršitve in v zadevi ponovno odločiti.

Datum zadnje spremembe:

08.05.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Kp 1724/2005
• VSM Sodba IV Kp 13231/2016
• VDSS Sodba Psp 46/2022