VSM Sodba IV Kp 18995/2016

Jedro

Obsežna obdolženčeva predkaznovanost tudi za istovrstna kazniva dejanja pa tudi po oceni pritožbenega sodišča nikakor ne daje podlage pritožbenim navedbam v smeri, da je pri obdolžencu podana pozitivna prognoza.

Izrek

I. Pritožba obdolženega R.M. se zavrne kot neutemeljena in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi R.M. je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati 375,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženo G.K. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar ji je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri ji je bila določena kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Obdolženi R.M. pa je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, za kar mu je bila izrečena enotna kazen eno leto in dva meseca zapora, pri čemer je bilo določeno tudi, da bo obdolženec v skladu z določbo tretjega odstavka 86. člena KZ-1 prestajal kazen v odprtem zavodu ali oddelku zavoda za prestajanje kazni zapora. V skladu z določbo trinajstega odstavka v zvezi z določbo četrtega odstavka 86. člena KZ-1 se bo kazen zapora izvršila tako, da bo obdolženi med prestajanjem kazni zapora delal in prebival doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko bo moral biti v zavodu za prestajanje kazni zapora. Natančnejše pogoje izvrševanja bo določil zavod. V skladu s 95. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno tudi o stroških kazenskega postopka, v skladu z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP pa tudi o premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancev.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil obdolženi R.M., zaradi "kršitve kazenskega zakona po 372. členu ZKP, zaradi odmere kazenske sankcije". V pritožbi je navajal, da je prvostopno sodišče kršilo kazenski zakon, ker pri odmeri kazni ni zadosti upoštevalo olajševalnih okoliščin, podanih na njegovi strani. Prav tako bi naj prvostopno sodišče pri odmeri kazni zmotno upoštevalo predhodne pravnomočne obsodbe, saj bi moralo pri tem upoštevati časovno oddaljenost od storitve kaznivih dejanj, za katere je že bil v preteklosti pravnomočno obsojen, kazni zapora pa je že prestal. V zavodu se vzorno vede, zaradi česar so mu bile podeljene zunajzavodske ugodnosti, izvršitev kaznivih dejanj obžaluje in je do njih vzpostavil kritično distanco, kaznivih dejanj ne bo več ponavljal, ima urejeno družinsko življenje, ima zaposlitev in stanovanje. Po njegovi oceni bi prvostopno sodišče moralo v večji meri upoštevati tudi olajševalno okoliščino, da je krivdo priznal. Po vsem navedenem meni, da ni na mestu izrek zaporne kazni, ampak bi glede na vse opisano bilo primerno, da se mu izreče pogojna obsodba, kot sankcija opozorilne narave, saj je po njegovi oceni vsekakor podana pozitivna prognoza, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da mu izreče pogojno obsodbo.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4. Čeprav pritožnik v uvodu svoje pritožbe navaja, da se pritožuje zaradi kršitev kazenskega zakona po 372. členu ZKP, pri čemer navedene kršitve ni konkretiziral in ni navedel za katero konkretno kršitev iz 372. člena ZKP bi naj pri tem šlo, je iz vsebine obdolženčeve pritožbe razbrati, da se pritožuje zaradi odločbe o kazenski sankciji, ki bi jo naj prvostopno sodišče po njegovi oceni, napačno odmerilo.

5. Preizkus odločbe o kazenski sankciji na pritožbeni stopnji pa je pokazal, da s pritožnikom ni mogoče soglašati.

6. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno upoštevalo tako težo obravnavanih kaznivih dejanj, kot stopnjo obdolženčeve krivde ter vse ostale okoliščine, ki so upoštevne za izbiro in odmero kazni in je obdolžencu izreklo povsem primerno in pravično kazen, pri kateri so v zadostni meri prišle do izraza tudi olajševalne okoliščine, ki jih v svoji pritožbi obširno izpostavlja obdolženec. Kot je v izpodbijani sodbi obširno pojasnilo že prvostopno sodišče, ima obdolženec zelo "bogat" izpisek iz kazenske evidence. Pred storitvijo tokrat obravnavanih kaznivih dejanj je bil namreč obdolženec že večkrat pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj tako poneverbe kot goljufije, ponarejanja listin, neupravičene uporabe tujega premoženja, poslovnih goljufij in pranja denarja. Tako obsežna obdolženčeva predkaznovanost tudi za istovrstna kazniva dejanja pa tudi po oceni pritožbenega sodišča nikakor ne daje podlage pritožbenim navedbam v smeri, da je pri obdolžencu podana pozitivna prognoza, ker bi naj prav zdaj vzpostavil kritično distanco do svojih ravnanj, zaradi česar ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Obdolžencu so bile namreč, kot to izhaja iz obširnega izpiska iz kazenske evidence, ki obsega kar štiri strani, tudi do sedaj že izrečene pogojne obsodbe, pa tudi zaporne kazni, pa to nanj ni vzgojno vplivalo, saj je vedno znova izvrševal kazniva dejanja. Obdolženec tako nikakor ne more biti deležen zaupanja, potrebnega za izrek pogojne obsodbe, za kar se zavzema v pritožbi. Po vsem navedenem, in ko je bil obdolženec tudi po storitvi tokrat obravnavanih kaznivih dejanj pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj poslovne goljufije, okoliščine, da je obdolženec prostovoljno odšel na prestajanje kazni, kar izpostavlja v pritožbi, in da je za vsa kazniva dejanja, ki jih je storil v preteklosti, kazen zapora že prestal, pa ne morejo biti podlaga za izrek pogojne obsodbe, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vplivalo na pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno.

7. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče tudi ob preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

8. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena ZKP, v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP. Glede na izid postopka je bil obdolženec tako dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je bila sodna taksa odmerjena na podlagi tar. št. 7113 v zvezi s 7122 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), upoštevaje obdolženčeve premoženjske razmere.

Datum zadnje spremembe:

08.05.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Kp 755/99
• VSM Sodba IV Kp 53059/2017
• VSRS Sodba I Ips 42876/2014-38