VSM Sodba II Kp 12804/2018

Jedro

Sodišče prve stopnje namreč pravilno obdolženkin zagovor ni sprejelo, saj je zaključilo, da je obdolženki očitano kaznivo dejanje dokazano na podlagi določne in prepričljive izpovedbe priče K.T., kakor tudi na podlagi njenega obnašanja ob prisotnosti policije, ko je s torbico s kraja dejanja skušala pobegniti.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolžene T.T. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženo se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka in sicer sodne takse, stroški in nagrada postavljenega zagovornika po uradni dolžnosti, pa bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženo T.T. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja neupravičen promet s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji na podlagi drugega odstavka 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero ji je določilo kazen 1 leto zapora in preizkusno dobo 1 leto.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolžene zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženo oprosti obtožbe oziroma napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Dejansko stanje v obravnavani zadevi je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolžene in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa obdolženo utemeljeno spoznalo za krivo očitanega ji kaznivega dejanja, kar je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter le še glede na pritožbene navedbe zagovornika obdolžene dodaja:

5. Bistvo pritožbe je v sklicevanju na zagovor obdolženke ter trditvi, da izveden dokazni postopek ni v zadostni meri potrdil, da so mamila bila last obdolžene, saj obstaja verjetnost, da so bila last K.T. Zaradi navedenega bi moralo sodišče prve stopnje obdolženki izreči oprostilno sodbo.

6. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno ni sledilo zagovoru obdolžene T.T., da droga, ki ji je bila najdena v njenem avtomobilu, ni bila njena, ampak je bila last K.T. Slednja je namreč povedala, da je že pred štirinajstimi dnevi pustila v obdolženkinem vozilu torbico, ker ji ni bila všeč, zato jo je posodila obdolženi. Ko so ju ustavili policisti sama ni vedela kaj je obdolžena imela v torbici, v kateri pa se je še vedno nahajala njena dijaška kartica. Šele ko so policisti pregledali vsebino torbice je videla, da so v njej prepovedane droge. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je sledilo prepričljivi izpovedbi priče K.T. Obnašanje obdolžene pri tem, ko je bila ustavljena s strani policistov in ko jo je R.T. zaprosil, da pokaže vozniško, prometno in obvezno opremo, je obdolžena stopila iz vozila odprla prtljažnik iz katerega je zgrabila torbico ter stekla stran, zato je policist stekel za njo in jo prijel. Takrat pa je obdolženka torbico vrgla čez avto sopotnici in sicer K.T., kar je prestregel policist Vidmar, nato pa sta na kraj prišla še policista O. in B.. Zaradi takšnega ravnanja obdolženke, so policisti posumili, da ima ta v torbici nekaj prepovedanega oziroma nekaj kar je predmet kaznivega dejanja ali prekrška, zato je bil opravljen osebni pregled, saj se je v torbici, ki je bila delno odprta, videla aluminijasta folija in tehtnica, zaradi česar so sumili, da gre za prepovedano drogo. Ker pri odvzemu predmetov in sicer digitalne tehtnice, dveh zavojčkov z belo prašnasto snovjo in posode na kateri je pisalo laktoza, ni bilo nobenega dvoma, da so predmeti last obdolženke, saj je ta tudi brez ugovarjanja podpisala potrdilo o zasegu predmetov. Iz analize oziroma poročila Sektorja kriminalistične policije izhaja, da je šlo za prepovedano drogo anfetamin v količin 11,50 g, prav tako pa je obdolžena imela v posesti laktozo, s katero se prepovedana droga meša. Vse navedeno pa ob odločnem zanikanju K.T., da je vsebina torbice bila njena, saj je šele takrat, ko so policisti iz torbice jemali stvari, videla, da so v njej prepovedane droge, pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je obdolženi T.T. očitano kaznivo dejanje dokazano. Anfetamin je namreč v kritičnem obdobju bil na 8 mestu v skupini II. Uredbe o razvrstitvi prepovedanih drog v zvezi z drugim odstavkom 2. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami, razvrščen kot prepovedana droga, ki jo je obdolžena neupravičeno zaradi prodaje prenašala, kar dokazujejo teža prepovedane droge in zaseženi predmeti kot se precizna tehtnica in laktoza, torej sestavina, s katero se prepovedana droga amfetamin meša, z namenom, da se lahko prodaja odjemalcem. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo krivdo obdolženke za očitano kaznivo dejanje in sicer direktni naklep, ko je zaključilo, da je vedela, da gre za prepovedano drogo in da je preprodajanje prepovedane droge in njeno prenašanje z namenom nadaljnje prodaje prepovedano in je to tudi hotela storiti. Zato pritožba zagovornika, ki ponavlja obdolženkin zagovor in skuša obdolženkino reakcijo presenečenja, ko je zagledala torbico, kot sta jo opisala policista F. in V., prikazati kot potrditev obdolženkinega zagovora, da prepovedana droga ni bila njena, ob vsem zgoraj obrazloženem, ne more biti uspešna. Sodišče prve stopnje namreč pravilno obdolženkin zagovor ni sprejelo, saj je zaključilo, da je obdolženki očitano kaznivo dejanje dokazano na podlagi določne in prepričljive izpovedbe priče K.T., kakor tudi na podlagi njenega obnašanja ob prisotnosti policije, ko je z torbico s kraja dejanja skušala pobegniti. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje obdolženko utemeljeno spoznalo za krivo očitanega ji kaznivega dejanja, pravilno ugotovilo njeno krivdo, kar vse je v napadeni sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo. Zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v preostalem sklicuje na razloge napadene sodbe, s katerimi soglaša. Pritožba zagovornika, ki v bistvu podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in ponavlja obdolženkin zagovor, ki mu utemeljeno ni sledilo že sodišče prve stopnje, zato ne more biti uspešna.

7. Iz navedenih razlogov, in ker zagovornik v pritožbi niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni krivdni izrek, je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

8. Pritožbeno sodišče je napadeno sodbo glede na uveljavljani pritožbeni razlog zagovornika, skladno z določilom člena 386 ZKP preizkusilo tudi v njeni odločbi o kazenski sankciji. Ta preizkus je pokazala, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in tudi ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazenske sankcije, ter obdolženi utemeljeno izreklo zgolj sankcijo opozorilne narave in sicer pogojno obsodbo, s katero ji je določilo primerno zaporno kazen in preizkusno dobo. Pritožbeno sodišče je namreč prepričano, da bo prav izrečena pogojna obsodba tako vplivala na obdolženko, da ta v bodoče ne bo ponavljala tovrstnih kaznivih dejanj.

9. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev na katere je dolžno paziti skladno z določilom člena 383/I ZKP je pritožbo zagovornika obdolžene zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženko oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (člen 95/IV v zvezi s členom 98/I ZKP), po členu 97/I ZKP pa stroški in nagrada zagovornika obdolženki postavljenega po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

Datum zadnje spremembe:

06.05.2019

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba II Kp 48156/2014
• VSM Sodba IV Kp 49591/2016
• VSM Sodba III Kp 7412/2018