VSM Sodba IV Kp 49287/2017

Jedro

Okoliščina, da sodbo izda sodišče, ki zaradi stvarne nepristojnosti ne bi smelo soditi v tej stvari (6. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka, na katero pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP). Ker pa specialna določba 393. člena ZKP določa, da sodišče druge stopnje s sklepom razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zavrže obtožnico, če ugotovi, da okrajno sodišče ni bilo pristojno za sojenje, razen če je bila pritožba podana samo v korist obdolženca, je bilo potrebno o pritožbi vsebinsko odločiti. Višje sodišče torej ravna po 393. členu ZKP samo, če je sodbo izdalo okrajno sodišče namesto okrožnega sodišča in pod nadaljnjim pogojem, da pritožba ni bila vložena samo v korist obdolženca. Če pa je bila pritožba vložena samo v korist obdolženca (tako kot v konkretnem primeru), se obtožni predlog zaradi stvarne nepristojnosti okrajnega sodišča ne more zavreči, temveč se mora o pritožbi meritorno odločiti. Obdolžencu v škodo bi namreč bila odločitev višjega sodišča, da naj mu v ponovnem sojenju (namesto okrajnega) sodi okrožno sodišče.

Predsednik senata (oziroma v skrajšanem postopku sodnik posameznik) lahko v skladu s tretjim odstavkom 314. člena ZKP v zvezi s 429. členom ZKP odredi, da se glavna obravnava snema z ustreznimi tehničnimi sredstvi za zvočno ali zvočno-slikovno snemanje. Kdaj se bo torej glavna obravnava oziroma posamezno procesno dejanje snemalo, odloča sodišče brez izdaje formalne odločbe. Stranke postopka sicer lahko dajo pobudo za snemanje, ki pa sodišča k takšnemu ravnanju ne zavezuje.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega B.K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati 144,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega B.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1 in mu izreklo pogojno obsodbo, znotraj katere mu je določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2. Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ali jo razveljavi po uradni dolžnosti ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) uvodoma pojasnjuje, da je za sojenje očitanega kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1, stvarno pristojno okrožno sodišče. Obdolžencu se namreč očita, da je A.L. in V.M. razžalil, ko je na spletnih straneh, na svojem spletnem profilu z nazivom „B.K.“ socialnega omrežja Facebook, objavil v izreku izpodbijane sodbe navedeno besedilo. Iz podatkov spisa izhaja, da je bil obdolženčev profil na socialnem omrežju Facebook odprte narave. Po ustaljeni sodni praksi je potrebno izjavo, objavljeno na odprtem tipu profila na Facebooku, šteti za objavo po sredstvih javnega obveščanja.¹ Z novelo KZ-1B so se namreč kazniva dejanja, storjena preko svetovnega spleta, izločila iz splošne določbe v okviru obstoječega zakonskega merila „drugih“ sredstev javnega obveščanja in izrecno uvrstila med posebej navedene klasične tiskane in elektronske medije. Izrecna umestitev „spletnih strani“ v novelo KZ-1B zgolj odpravlja vsakršen dvom v ugotovitev, da svetovni splet sodi med sredstva javnega obveščanja.² O kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime, storjenih s sredstvi javnega obveščanja (kamor sodijo tudi spletne strani), pa na prvi stopnji sodijo okrožna sodišča (1. točka prvega odstavka 25. člena ZKP). Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 8096/2011-66 z dne 5. 11. 2015, na katero se v točki 25 razlogov izpodbijane sodbe sklicuje sodišče prve stopnje, pa ni primerljiva z obravnavanim primerom, saj je bilo kaznivo dejanje v navedeni zadevi storjeno pred uveljavitvijo novele KZ-1B, obsojenec pa je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja razžalitve po prvem (in ne po drugem) odstavku 158. člena KZ-1.

5. Okoliščina, da sodbo izda sodišče, ki zaradi stvarne nepristojnosti ne bi smelo soditi v tej stvari (6. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka, na katero pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP). Ker pa specialna določba 393. člena ZKP določa, da sodišče druge stopnje s sklepom razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zavrže obtožnico, če ugotovi, da okrajno sodišče ni bilo pristojno za sojenje, razen če je bila pritožba podana samo v korist obdolženca, je bilo potrebno o pritožbi vsebinsko odločiti. Višje sodišče torej ravna po 393. členu ZKP samo, če je sodbo izdalo okrajno sodišče namesto okrožnega sodišča in pod nadaljnjim pogojem, da pritožba ni bila vložena samo v korist obdolženca. Če pa je bila pritožba vložena samo v korist obdolženca (tako kot v konkretnem primeru), se obtožni predlog zaradi stvarne nepristojnosti okrajnega sodišča ne more zavreči, temveč se mora o pritožbi meritorno odločiti.³ Obdolžencu v škodo bi namreč bila odločitev višjega sodišča, da naj mu v ponovnem sojenju (namesto okrajnega) sodi okrožno sodišče.

6. Zagovornica bistveno kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja z navajanji, da bi sodišče prve stopnje, zaradi opravičila obdolženca obema oškodovancema, moralo kazenski postopek ustaviti. Oškodovanca sta namreč na naroku dne 29. 1. 2018 poudarila, da nimata interesa za kazenski pregon obdolženca, če se jima iskreno opraviči za žaljivke, objavljene na socialnem omrežju Facebook, in jima zagotovi, da ju v bodoče ne bo več žalil in vznemirjal, prav tako ne drugih policistov. Takšne zahteve oškodovancev pa je obdolženec po mnenju obrambe v celoti izpolnil.

7. Zagovornica nima prav. Očitano kaznivo dejanje razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1 je obdolženec storil proti uradnima osebama, policistoma A.L. in V.M., zaradi česar se pregon v skladu z drugim odstavkom 168. člena KZ-1 začne na predlog. Iz podatkov spisa izhaja, da sta oškodovanca predlog za pregon podala pravočasno, pri njem pa sta vztrajala tudi po tem, ko je obdolženec objavil opravičilo v tedniku P. Oškodovanca sta pojasnila, da obdolženec opravičila ni podal v skladu z dogovorom, saj je izrecno zatrdil, da opravičilo ni iskreno. Da opravičilo, objavljeno v tedniku P. dne 22. 2. 2018, ni bilo iskreno, izhaja iz samega besedila opravičila, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 15 razlogov izpodbijane sodbe. Obdolženec je namreč v uvodu javnega opravičila navedel, „da sodno določeno obvestilo objavlja po navodilih sodišča za voljo ljubega miru“, v nadaljevanju pa je še navedel, „da je že v sodni dvorani povedal, da opravičilo ni in ne bo iskreno“. Sicer pa problematiziranje pritožbe, da oškodovanca nista izvedenca psihologije, ki bi lahko podala mnenje o subjektivnem odnosu obdolženca do opravičila, ni utemeljeno. Dejstvo je, da sta oškodovanca vztrajala pri kazenskem pregonu, ker opravičilo zanju ni bilo iskreno, kako pa je opravičilo dojemal sam obdolženec, pa na predlog oškodovancev za kazenski pregon ne vpliva. Predlog je v takem primeru procesna predpostavka, da lahko državni tožilec začne in vztraja pri kazenskem pregonu, sicer pa se tudi pri predlagalnih deliktih storilec preganja po uradni dolžnosti. Razen tega pa poseben sporazum, kot to skuša prikazati pritožba, niti ni bil sklenjen. Oškodovanca sta na naroku dne 29. 1. 2018 zgolj navedla, da nimata interesa za kazenski pregon zoper obdolženca, če se jima iskreno opraviči za žaljivke, objavljene na socialnem omrežju Facebook, in jima zagotovi, da ju v bodoče ne bo več žalil in vznemirjal, prav tako pa tudi ne drugih policistov. Predloga za kazenski pregon torej nista umaknila, in ker sta v nadaljevanju ocenila, da opravičilo obdolženca ni bilo iskreno, ter izrecno vztrajala pri kazenskem pregonu, je sodišče ravnalo pravilno in zakonito, ko je o obtožnem predlogu državne tožilke odločilo z izpodbijano sodbo, zaradi česar zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

8. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka zagovornica nadalje uveljavlja z navajanji, da je v izpodbijani sodbi o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnika o izpovedbi priče A.O., in med samim zapisnikom. Tem pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi, saj razlogi izpodbijane sodbe povzemajo izpovedbo priče v skladu z vsebino zapisnika. Iz vsebine teh pritožbenih navedb, ko zagovornica podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki nasprotuje dokazni oceni izpodbijane sodbe, pa izhaja, da sodišču prve stopnje očita, da je napačno ocenilo izvedene dokaze. S tem pa pritožba ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

9. Brez podlage je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo zahteve po zvočnem snemanju obravnav obdolžencu onemogočilo pravico do učinkovite obrambe, s čimer uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Res je sicer, da je obdolženec v dopisu z dne 27. 12. 2017 predlagal, da se vsa zaslišanja zvočno posnamejo, vendar sodišče na takšen predlog ni vezano. Predsednik senata (oziroma v skrajšanem postopku sodnik posameznik) lahko v skladu s tretjim odstavkom 314. člena ZKP v zvezi s 429. členom ZKP odredi, da se glavna obravnava snema z ustreznimi tehničnimi sredstvi za zvočno ali zvočno-slikovno snemanje. Kdaj se bo torej glavna obravnava oziroma posamezno procesno dejanje snemalo, odloča sodišče brez izdaje formalne odločbe. Stranke postopka sicer lahko dajo pobudo za snemanje, ki pa sodišča k takšnemu ravnanju ne zavezuje. Nenazadnje pa obdolženec na procesno vodstvo tekom postopka ni imel pripomb, prav tako je brez pripomb podpisal zapisnike narokov glavne obravnave. Glede na navedeno so tako neutemeljeni pritožbeni očitki, da bi naj sodišče prve stopnje na zgoraj opisan način kršilo obdolženčevo pravico do obrambe, pri čemer zagovornica vpliva zatrjevane kršitve na pravilnost in zakonitost sodbe niti ne zatrjuje oziroma obrazloži.

10. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ker je na glavni obravnavi dne 27. 8. 2018 v zapisnik zapisalo, da objav na Facebooku, ki so bile tistega dne predložene sodišču s strani oškodovanca A.L., ne bo obravnavalo, nato pa je sodbo oprlo ravno na te listine. S tem naj bi kršilo določbo prvega odstavka 355. člena ZKP, ker je sodbo oprlo na dokaz, ki ni bil izveden na glavni obravnavi. Vendar zagovornica nima prav. Sodišče prve stopnje je namreč na glavni obravnavi dne 27. 8. 2018 glede objav, ki jih je obdolženec objavil na svojem Facebook profilu po obravnavanih dogodkih (15. 6. 2018) in ki jih je predložil oškodovanec L., zgolj pojasnilo, da vsebina teh objav ni predmet obravnave očitkov obdolžencu. Sicer pa je sodišče to listino (kopijo objav) obravnavalo v dokaznem postopku, saj je na glavni obravnavi dne 12. 11. 2018 prebralo listinske priloge kazenskega spisa, torej tudi sporne objave, ki se nahajajo pod prilogo C2, zato pritožba z navajanji, da je bilo v škodo obdolženca kršeno načelo kontradiktornosti, ne more biti uspešna. Pravilno pa je ravnalo sodišče prve stopnje tudi, ko je v točki 16 razlogov izpodbijane sodbe pojasnilo, da je obdolženec po tem, ko sta oškodovanca vztrajala pri kazenskem pregonu, nadaljeval s pisanjem in objavljanjem sporočil na svojem Facebook profilu ter prepisalo besedilo, ki ga je zapisal obdolženec. Takšne razloge je sodišče prve stopnje namreč povzelo v podkrepitev že prej sprejetih zaključkov, da je obdolženec na svojem Facebook profilu dne 18. 6. 2017 objavil besedilo, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, zaradi česar stališča pritožbe, da se odločitev sodišča prve stopnje v bistvenem opira na naknadne objave obdolženca, ni mogoče sprejeti.

11. Zagovornica, ki uvodoma uveljavlja kršitev kazenskega zakona, v nadaljevanju ne pojasni na kakšen način bi naj sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon in za katero kršitev iz 372. člena ZKP bi naj šlo, tega pa ni mogoče razbrati niti iz vsebine pritožbenih navedb. Da bi sodišče prve stopnje zagrešilo tovrstne kršitve, na katere je višje sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa slednje ni ugotovilo.

12. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Višje sodišče nima namreč nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje. Višje sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

13. Bistvo pritožbe je v ponavljanju zagovora obdolženca in v graji dokazne ocene, s katero se zagovornica ne strinja, saj meni, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni verjelo priči A.O., ki je potrdil, da je on objavil sporni izjavi na obdolženčevem spletnem profilu socialnega omrežja Facebook.

14. S takšnimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Za oceno, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago v izpovedbi oškodovancev A.L. in V.M. ter kopiji objav na obdolženčevem spletnem profilu socialnega omrežja Facebook. Zagovor obdolženca, ki je zanikal storitev obravnavanega kaznivega dejanja, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo razumne, tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj mu ni mogoče verjeti. Pritožba, ki v bistvu ne navaja ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne more ovreči. Višje sodišče namreč v celoti soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da sta oškodovanca skladno izpovedala, da sta se seznanila z besedilom, objavljenim dne 18. 6. 2017, na spletnem profilu z imenom „B.K.“ družbenega omrežja Facebook, zaradi česar sta se počutila razžaljeno. Prav tako po oceni višjega sodišča predstavljajo zapisi, da sta komandir PP S.B. A.L. in namestnik komandirja PP S.B. V.M. „nesposobna zavarovati žrtve“, ter nadalje „glupi namestnik“, „gospod vsemogočni“, „butasti komandir PP Sl. B.“, „bolj butasti njegov cucl Markus“ in „ajde cepca, to je moje mnenje o vama“, napad na dobro ime oškodovancev v obliki žaljive vrednostne ocene, žalitve pa so tudi dejansko takšne, da objektivno lahko povzročijo razžaljenost.

15. Izpovedbi priče A.O., ki je povedal, da je bil on tisti, ki je sporno besedilo objavil na Facebook profilu obdolženca, pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo. Pravilno je ocenilo, da je A.O. obdolženčev prijatelj in da ne želi obremeniti obdolženca, prav tako pa je njegova izpovedba izkustveno nesprejemljiva. O. je namreč poleg tega, da sta z obdolžencem obravnavanega dne sedela na terasi in da je besedilo na obdolženčevem Facebook profilu objavil po tem, ko je obdolženec šel v stanovanje iskati nekaj za pit, zato ker drug drugemu včasih kaj „ušpičita“, povedal tudi, da je besedilo objavil samo enkrat. Glede na ugotovitve dokaznega postopka pa je bilo sporno besedilo v obravnavani zadevi objavljeno dvakrat, najprej ob 22.59 uri in nato še ob 23.13 uri, kot je to utemeljeno izpostavilo že sodišče prve stopnje. Zato je vsako problematiziranje pritožbe o izpovedbi priče glede te okoliščine, neutemeljeno.

16. Po obrazloženem, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zagovornice zavrniti kot neutemeljeno.

17. Odločbe o kazenski sankciji pritožba ne graja, zato je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero kazenske sankcije v skladu z 49. členom KZ-1 ter kot olajševalne okoliščine upoštevalo zlasti predhodno nekaznovanost obdolženca ter njegove osebne razmere, obdolžencu pa je izreklo povsem primerno kazensko sankcijo opozorilne narave, ki je nikakor ne gre spreminjati v njegovo korist.

18. Iz navedenih razlogov, in ker višje sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo drugih kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčeve zagovornice odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

19. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP. Glede na izid postopka je obdolženec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je bila sodna taksa odmerjena na podlagi tarifne št. 7122 v zvezi s tarifno št. 7111 in 71113 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), upoštevaje premoženjske razmere obdolženca.

-------------------------------
¹ Sodba in sklep Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 52719/2016 z dne 7. 2. 2019 in sklep Višjega sodišča v Mariboru I Kr 32384/2017 z dne 14. 11. 2017
² Tako tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 13079/2012 z dne 30. 10. 2014
³ Mag. Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, str. 851, tč. 4 obrazložitve k členu 393.

Datum zadnje spremembe:

15.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep I Kr 32384/2017
• VSC sklep Kp 11/00
• VSL sodba I Kp 1045/99