VSM Sodba II Kp 11153/2017

Jedro

Opis kaznivega dejanja, ki izhaja iz izreka izpodbijane sodbe namreč v abstraktnem delu vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja iz prvega odstavka 228. člena KZ-1, zatem pa njihovo konkretizacijo, tudi uresničitev zakonskega znaka preslepitve, iz katerega je mogoč sklep, da gre pri obdolžencu za vedenje oziroma zavest, da se je kljub danim zavezam in obljubam, da bodo naročene storitve po izdanih računih plačane, zavedal, da obveznosti ne bodo mogle biti oziroma ne bodo izpolnjene.

Obdolženec je kljub tako slabemu finančnemu stanju, katerega se je dobro zavedal, tudi po 3.3.2016 vse do 16.6.2016 pri oškodovani družbi še naprej naročal storitve in z oškodovano družbo posloval na enak način kot do tedaj, kar pomeni, da se je zavezal, da bo oškodovani družbi naročene storitve tudi plačal, čeprav je vedel, da storitev zaradi slabe finančne situacije, ne bo mogel poravnati. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolženec oškodovano družbo preslepil, da je storitve zanj opravila, medtem ko ji obveznosti, kljub prikazovanju, da bodo izpolnjene, ni izpolnil. Pritrditi je prvostopnemu sodišču tudi glede ugotovljene oblike krivde obdolženca, in sicer da je dejanje storil z obliko eventualnega naklepa, saj je kljub zavedanju, da lahko zaradi njegovega preslepitvenega ravnanja za oškodovano družbo nastane škoda, v dejanje privolil.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega A.B. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišče prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 168,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 11153/2017 z dne 28.8.2018 obdolženega A.B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki so do sedaj znani v znesku 21,80 EUR, sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe, medtem ko ga je po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov za izvedensko mnenje. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je obdolženec dolžan plačati premoženjskopravni zahtevek oškodovani družbi F.S.B. d. o. o. v višini 5.735,40 EUR, v presežku pa je oškodovano družbo napotilo na pravdo.

2. Proti tej sodbi se je pritožila zagovornica obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Po poteku roka za pritožbo (rok za pritožbo se je iztekel 19.11.2018), je zagovornica obdolženca dne 4.1.2019 vložila dopolnitev pritožbe, ki je pritožbeno sodišče pri obravnavanju pritožbe ni upoštevalo, ker je prepozna.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zagovornica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navajanji, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki vplivajo na presojo preslepitvenega namena in subjektivnega odnosa obdolženca, prav tako bi po stališču pritožbe moralo sodišče prve stopnje pri presoji upoštevati vse okoliščine poslovanja obdolženca, tudi ugotavljanje vzrokov za negativno poslovanje, o čemer izpodbijana sodba nima razlogov.

6. Zatrjevana kršitev ni podana. Izpodbijana sodba ima po oceni pritožbenega sodišča ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako tudi glede poslovanja obdolženčevega podjetja, ki je bilo že v letu 2015 slabega finančnega stanja, kar vse se je še poslabšalo v letu 2016, pa je obdolženec kljub vsem okoliščinam pri oškodovani družbi še naprej naročal storitve in se s tem zavezal, da jih bo plačal. V izpodbijani sodbi so tudi ustrezni razlogi o eventualnem naklepu obdolženca oziroma njegovem subjektivnem odnosu do dejanja ter preslepitvenem namenu, o čemer je prvostopno sodišče sklepalo na podlagi zavedanja obdolženca, da je slabega finančnega stanja, ki ga je oškodovani družbi prikril in ji prikazoval, da bo svoje obveznosti izpolnil, čemur je oškodovana družba zaupala in storitve opravila, čeprav je že takrat vedel, da obveznosti ne bo mogel izpolniti (sodba str. 9 do 12). Z nadaljnjimi navajanji, da bi sodišče prve stopnje pri presoji ali je podan znak preslepitve moralo upoštevati, da je obdolženi dvajset let uspešno posloval, da je do težav v podjetju prišlo izključno zaradi napačne kalkulacije pri poslu J. N., da je obdolženec sprejel ukrepe v smislu sanacije podjetja ter da obdolženec ni porabljal denarnih sredstev za lastne namene preko običajnega in zmanjševal podjetnikov kapital, pa pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in s tem uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Pritožba tudi z navajanjem, da je protispisen zaključek sodišča prve stopnje, da se družba V. d. o. o. ukvarja z enako dejavnostjo kot se je obdolženčevo podjetje, ker je podjetje opravljalo laserski razrez le za interno proizvodnjo, za kupce pa je izvajalo druge storitve, V. d. o. o. pa se ukvarja izključno z dejavnostjo laserskega razreza, graja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

8. Iz navedenih razlogov zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega dostavka 371. člena ZKP ni podana.

9. Zagovornica v pritožbi uveljavljaja kršitev pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s pravico do izjave obdolženca, ki zajema pravico do navajanja dejstev in predlaganja dokazov, ki so obdolžencu v korist (22. člen Ustave RS in 3. alineja 29. člena Ustave RS ter tretji odstavek 16. člena in četrti odstavek 329. člena ZKP). To kršitev pritožba utemeljuje z navajanjem, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazna predloga obrambe z dopolnitvijo izvedenskega mnenja izvedenca ekonomsko - finančne stroke z izvedencem forenzične stroke in izvedenca kovinarsko - strojne stroke, čeprav je postavljen izvedenec dr. B.M. izrazil mnenje, da je potrebno nujno strokovno znanje za razjasnitev izpostavljenih dejanskih okoliščin.

10. Opisana kršitev pa ni podana. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je večkrat v svojih odločbah presodilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo, mora pa (razen v primeru, ko je očitno, da dokaz ne more biti uspešen) ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je le ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti.

11. Sodišče prve stopnje je v točkah 4, 5 in 6 izpodbijane sodbe zavrnilo več dokaznih predlogov obrambe, tako tudi dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca finančne stroke s pritegnitvijo izvedenca forenzične stroke kot nepotrebnega z obrazložitvijo, da slabo finančno stanje obdolženčevega podjetja izhaja iz listin v spisu ter mnenja izvedenca dr. B.M., obdolženec in njegova žena, priča V.B. pa v svojih izpovedbah nista navajala, da je podjetje pričakovalo še kakšne prilive, s katerimi bi se naročene storitve oškodovani družbi lahko plačale, medtem ko so prilivi, ki so na TRR podjetja prišli, bili porabljeni za plače delavcev in nekatere druge upnike. Kar zadeva pregleda finančnih tokov podjetja, je sodišče prve stopnje pojasnilo, da se obdolžencu ne očita, da je denarna sredstva podjetja prenašal v zasebno gospodinjstvo in jih porabljal prekomerno ter zmanjševal podjetnikov kapital, zato tudi ni potrebe po postavitvi izvedenca forenzične stroke. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ni prezrlo mnenja izvedenca dr. B.M., podanega na glavni obravnavi 20.8.2018, ko je glede postavitve izvedenca forenzične stroke povedal, da bi forenzik mnenje lahko podal le, če bi imel natančneje določene cilje forenzične preiskave kot so v konkretni zadevi ter da bi preiskava trajalo zelo dolgo in bi šlo za astrnomske stroške preiskave, izsledki pa bi bili špekuliranje. Zato je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje predlagan dokaz obrambe utemeljeno zavrnilo.

12. Obramba je predlagala tudi postavitev izvedenca kovinsko - strojne stroke, katerega je sodišče prve stopnje prav tako zavrnilo kot nepotrebnega in pri tem pojasnilo, da z ničemer ne bi prispeval k razjasnitvi dejanskega stanja. Tem razlogom pritrjuje tudi pritožbeno sodišče (5. točka sodbe). Sodišče prve stopnje je namreč o prenosu dejavnosti iz V. s. p. na V. d. o. o. lahko sklepalo na podlagi drugih izvedenih dokazov, to je zagovora obdolženca in izpovedb prič V.B., J.B., A.B. in D.H., prav tako je po vpogledu v sezname dobaviteljev in kupcev V. s. p. in V. d. o. o. lahko ugotovilo, katere poslovne partnerje ima V. d. o. o. enake in zato ni potrebovalo posebnega strokovnega znanja. Pritožba neutemeljeno ponavlja, da bi izvedenec lahko odgovoril tudi na vprašanje, ali je obdolženec lahko predvidel tako veliko izgubo pri poslu J.N.. Sodišče prve stopnje je namreč pri dokazni oceni upoštevalo, da je posel J. za podjetje predstavljal izgubo, ki sega v leto 2015, sledilo pa je tudi izpovedbam prič V.B., A.B., S.B. in I.A., da obdolženec takšnega odstopanja pri kalkulaciji ni predvidel, zato so pomisleki pritožbe, da bi se to moralo ugotavljati z izvedencem odveč.

13. Po obrazloženem sodišče prve stopnje z zavrnitvijo predlaganih dokazov ni kršilo pravico do obrambe obdolženca, prav tako ne pravice do izjave in izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave RS oziroma tretjega odstavka 16. člena ZKP, medtem ko kršitve četrtega odstavka 329. člena ZKP, pritožba podrobneje ni obrazložila. Iz navedenih razlogov in ker obramba z ničemer ni izkazala, kako bi lahko izvedena dokaza vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

14. Kršitve kazenskega zakona pritožba ne obrazloži, saj ne pove katero kršitev iz 372. člena ZKP uveljavlja. Iz izvajanj pritožbe, da ravnanje obdolženca ni kaznivo dejanje ter da v krivdoreku izpodbijane sodbe niso konkretizirani temeljni zakonski znaki kaznivega dejanja, to je preslepitveno ravnanje obdolženca, torej kaj naj bi v cilju preslepitve oškodovanega podjetja, obdolženec sploh storil, pa je razvidno, da pritožba uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

15. Zatrjevana kršitev ni podana. Opis kaznivega dejanja, ki izhaja iz izreka izpodbijane sodbe namreč v abstraktnem delu vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja iz prvega odstavka 228. člena KZ-1, zatem pa njihovo konkretizacijo, tudi uresničitev zakonskega znaka preslepitve, iz katerega je mogoč sklep, da gre pri obdolžencu za vedenje oziroma zavest, da se je kljub danim zavezam in obljubam, da bodo naročene storitve po izdanih računih plačane, zavedal, da obveznosti ne bodo mogle biti oziroma ne bodo izpolnjene. Slednje je v opisu opisano z navedbami, da je oškodovani družbi lažno prikazoval, da bo naročene storitve plačal, čeprav je vedel, da storitev zaradi slabe finančne situacije, ne bo mogel poravnati, ker je bil že v letu 2015 insolventen, z negativnim poslovanjem pa je nadaljeval tudi v letu 2016, ko je kljub temu še naprej naročal storitve pri oškodovani družbi. Z navedenim je preslepil oškodovano družbo, da je zanj tudi v mesecu marcu (3.3.2016), aprilu in juniju 2016 (16.6.2016) opravila storitve prašnega barvanja kot je to razvidno iz izdanih računov v opisu kaznivega dejanja, pri čemer pritožbeno ponavljanje, da obdolženec ni imel preslepitvenega namena in da je uspešno posloval dvajset let in naredil vse, da bi rešil podjetje in plačal dolgove, ne izkazuje v pritožbi zatrjevane kršitve kazenskega zakona, temveč s takšnimi izvajanji pritožba ponovno graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Preslepitven namen obdolženca je v izpodbijani sodbi določno konkretiziran in opis vsebuje vsa odločilna dejstva, tako da je obdolžencu bila omogočena učinkovita obramba, sodišču prve stopnje pa pravilno vrednotenje obdolženčevega ravnanja in sklepanje o obstoju oziroma neobstoju kaznivega dejanja.

16. Pritožbi ni mogoče pritrditi niti, ko se sklicuje na več odločb Višjega sodišča v Mariboru in Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Kp 13409/2016, I Ips 93283/2010, I Ips 52304/2012 in I I ps 3704/2014 in zaključuje, da tudi v konkretnem primeru gre le za neizpolnitev pogodbe, kar ne predstavlja kaznivega dejanja, ampak zgolj civilnopravno obveznost. Opisi dejanj kot izhajajo iz citiranih odločb namreč niso primerljivi z opisom kaznivega dejanja v obravnavani zadevi, saj gre v teh primerih za opis golega dejstva, da se je obdolženec s predstavnikom oškodovane družbe dogovoril za vsebino posla in obljubljal redna plačila, do katerih ni prišlo, kar pa kot že navedeno, za opis kaznivega dejanja v obravnavani zadevi ne velja (14. točka sodbe).

17. Pritožba neutemeljeno graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 in da je zanj kriv. Zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe ter le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornice dodaja:

18. Bistvo pritožbe je v ponavljanju zagovora obdolženca, da mu ni mogoče očitati preslepitvenega namena in da v dokazni oceni sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je podjetje zašlo v slab finančni položaj v začetku leta 2016 ter da je za to kriv posel J., kjer je izguba podjetja znašala 350.000,00 EUR ter da je obdolženec poskušal na vse načine reševati situacijo. Pritožba izpostavlja še, da je izvedenec v postopku ocenil, da če posla J. ne bi bilo, ne bi prišlo do stečaja, oškodovani družbi pa je bil dolg vse do trajne blokade računa vseskozi poplačevan. Po stališču pritožbe je zmoten zaključek prvostopnega sodišča, da obdolženec slabe finančne situacije oškodovani družbi ni razkril, prav tako je neživljenjsko stališče sodišča prve stopnje, da bi obdolženec moral takoj prenehati s poslovanjem.

19. S takimi pritožbenimi stališči ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo zagovoru obdolženca, v katerem je zanikal storitev očitanega mu kaznivega dejanja ter navajal, da je S.C. seznanil s finančnimi težavami in nastalo situacijo v podjetju, ampak se je pravilno oprlo na izpovedbo priče S.C., ki je to izrecno zanikal in prepričljivo povedal, da ga obdolženec o slabi finančni situaciji ni obvestil, prav tako ne o tem, da ima podjetje blokiran račun in dolgove. Priča S.C. je tudi povedal, da je bil s tem seznanjen šele, ko so v izreku izpodbijane sodbe dolgovi že nastali. V zvezi z dolgom je večkrat klical obdolženca in njegovo ženo, zagotavljala sta mu, da bodo storitve plačane, do česar pa ni prišlo. Kar zadeva posla J. je sodišče prve stopnje v dokazni oceni upoštevalo, da je posel podjetju obdolženca prinesel izgubo, za katero pa je obdolženec sam povedal, da je bila znana po končanem projektu, že konec leta 2015 (list. št. 85). Obdolženec je bil seznanjen tudi s številnimi izvršbami, ki jih je imel na TRR že v letu 2015 in so se nadaljevale v letu 2016, tem pa so se pridružili še drugi neplačani dolgovi. Prezreti ni niti dejstva, na katerega opozarja tudi pritožba, da je obdolženec s 1.3.2016 družbi F. d. o. o. z namenom poskusa sanacije finančnega stanja V. s. p. odprodal večine osnovnih sredstev, kar dodatno potrjuje, da se je obodlženec zavedal zelo slabe finančne situacije. Tako ne drži izvajanje pritožbe, ki poskuša prikazati, da je obdolženec v inkriminiranem obdobju imel le kratkotrajno blokado poslovnega TRR, trajno pa šele 17.6.2016, ampak je upoštevaje mnenje izvedenca ekonomsko finančne stroke dr. B.M., že v letu 2015 bil insolventen, enako pa to velja za leto 2016. V nasprotju s podatki spisa je tudi izvajanje pritožbe, da je izvedenec potrdil, da je le posel J. kriv za osebni stečaj obdolženca, ker je izvedenec zaslišan na glavni obravnavi 20.8.2018 pojasnil, da vzrok za negativno poslovanje ni le ta posel, temveč tudi drugi posli (list. št. 159/2). Vse navedeno pa je v razlogih izpodbijane sodbe pravilno in popolno ugotovilo že sodišče prve stopnje, zato so nasprotna izvajanja pritožbe, ki poskušajo prepričati, da je za neplačilo kriv le posel J. in da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati tudi vzroke za negativno poslovanje, neutemeljena. Po prepričanju pritožbenega sodišča v predmetni zadevi tudi ni relevantno, da je obdolženec dvajset let uspešno posloval, ampak je pomembno poslovanje obdolženca z oškodovano družbo v inkirminiranem obdobju, kar je bilo v razlogih izpodbijane sodbe ustrezno upoštevano.

20. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je obdolženec kljub tako slabemu finančnemu stanju, katerega se je dobro zavedal, tudi po 3.3.2016 vse do 16.6.2016 pri oškodovani družbi še naprej naročal storitve in z oškodovano družbo posloval na enak način kot do tedaj, kar pomeni, da se je zavezal, da bo oškodovani družbi naročene storitve tudi plačal, čeprav je vedel, da storitev zaradi slabe finančne situacije, ne bo mogel poravnati. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolženec oškodovano družbo preslepil, da je storitve zanj opravila, medtem ko ji obveznosti, kljub prikazovanju, da bodo izpolnjene, ni izpolnil. Pritrditi je prvostopnemu sodišču tudi glede ugotovljene oblike krivde obdolženca, in sicer da je dejanje storil z obliko eventualnega naklepa, saj je kljub zavedanju, da lahko zaradi njegovega preslepitvenega ravnanja za oškodovano družbo nastane škoda, v dejanje privolil (22. točka sodbe). Pritožbeno sodišče v zvezi z navajanjem pritožbe, da je obdolženec naročene storitve vse do trajne blokade računa 17.6.2016 poplačeval, poudarja, da je šlo za plačila že prej zapadlih računov in ne za plačila naročenih storitev pod obtožbo (priloga A1 spisa). Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa ne vpliva navajanje pritožbe, da je obdolženec z oškodovano družbo posloval tudi preko družbe F. d. o. o., ker je storitve pod obtožbo naročil obdolženec preko V. s. p.. Pritožbeno sodišče pa upoštevaje zagovor obdolženca ter izpovedbe prič V.B., J.B., A.B. in D.H., soglaša tudi z zaključki sodišča prve stopnje, da je sin obdolženca J.B. z ustanovitvijo družbe V. d. o. o. dne 23.5.2016 prenesel del dejavnosti iz V. s. p. na V. d. o. o. (razrez pločevine, kjer je šlo za uporabo enakega stroja, istih poslovnih prostorov v manjšem obsegu, zaposlitev enakih delavcev, katerih število se je postopno zmanjševalo ter sodelovanje z večino poslovnih partnerjev V. s. p.), kjer se je s 1.12.2016 zaposlil tudi obdolženec, medtem ko je osebni stečaj obdolženca nastopil 30.11.2016, 22.12.2016 pa je bil V. s. p. že izbrisan iz poslovnega registra. Ker pritožba tudi v nadaljevanju podaja lastno oceno izvedenih dokazov in se sklicuje na zagovor obdolženca, ne more biti uspešna.

21. Iz navedenih razlogov, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je pritožba zagovornice obdolženca vložena zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

22. Zagovornica se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožila, zato jo je pritožbeno sodišče preizkusilo na podlagi 386. člena ZKP, ker obsega pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde in ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije (drugi odstavek 49. člena KZ-1) ter obdolžencu izreklo sankcijo opozorilne narave, to je pogojno obsodbo. V njej mu je določilo ustrezno zaporno kazen in primerno preizkusno dobo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je tako določena kazenska sankcija ustrezna in pravična ter bo pri obdolžencu dosegla namen kaznovanja.

23. Sodišče prve stopnje je obdolžencu v skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP utemeljeno naložilo tudi plačilo premoženjskopravnega zahtevka oškodovane družbe v znesku 5.735,40 EUR.

24. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornice obdolženca odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP), ko tudi pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz 383. člena ZKP, ki bi jih moralo upoštevati po uradni dolžnosti.

25. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in je posledica neuspele pritožbe. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in Taksne tarife (tarife št. 7112, 71113, 7122) ter ob upoštevanju premoženjskih razmer obdolženca, ki bo po oceni pritožbenega sodišča, glede na to, da je zaposlen in prejema mesečno plačo, zmogel plačilo, brez da bi bilo ogroženo njegovo preživljanje.

Datum zadnje spremembe:

12.02.2019

Podobni dokumenti:

• VSK sodba II Kp 6852/2012
• VSM Sodba II Kp 1476/2020
• VSC Sodba II Kp 22510/2017