VSM Sodba III Kp 23887/2018

Jedro

Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ovrednotilo težo storjenega kaznivega dejanja in stopnjo obdolženčeve krivde ter v zadostni meri upoštevalo, da je kaznivo dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, njegovo obžalovanje, osebno prizadetost zaradi povzročenih posledic, okoliščine, v katerih je živel ter da doslej še ni bil obsojen, zaradi česar mu je tudi izreklo kazen v spodnji meji za to kaznivo dejanje predpisane kazni. Pri tem je pravilno pojasnilo, da niso podane takšne posebne olajševalne okoliščine, ki bi utemeljevale izrek omiljene kazni. Izrečena kazen je po oceni pritožbenega sodišča primerna in je ne gre spreminjati v obdolženčevo korist.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega Š. J. se kot neutemeljena zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec se oprosti plačila sodne takse, potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo II K 23887/2018 z dne 25. 10. 2018 obdolženega Š.J. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu na podlagi navedenih zakonskih določil izreklo kazen 8 let zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 mu je v izrečeno zaporno kazen vštelo pripor od 27. 5. 2018 od 03.43 ure dalje, po 73. členu KZ-1 pa mu je odvzelo zasežen nož, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 97. člena istega zakona pa je odločilo, da bremenijo nagrada in potrebni izdatki zagovornice, ki mu je bila postavljena po uradni dolžnosti, proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obdolženca iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in odločbe o kazenski sankciji, kot navaja uvodoma v pritožbi, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da napadeno sodbo razveljavi, spremeni in obtožbo zavrne, podrejeno pa, da sodbo spremeni tako, da obdolžencu ob ustrezni presoji in upoštevanju olajševalnih okoliščin kazen odpusti oziroma da mu skladno z 51. členom KZ-1 izreče kazen eno leto zapora.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba v obrazložitvi uvodoma zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ne pojasni, prav tako ne kršitve kazenskega zakona, graja pa na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje in odločbo o kazenski sankciji. Z razlogi, s katerimi graja dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa pritožbeno sodišče ne soglaša. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je obdolženemu Š. J. storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana. V obrazložitvi napadene sodbe je navedlo tehtne in prepričljive razloge o tem, zakaj je obdolženca spoznalo za krivega, pritožbeno sodišče pa takšno dokazno oceno v celoti sprejema in jo kot pravilno povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja:

5. Po oceni pritožbe sodišče prve stopnje obdolžencu, ko je pojasnil, da se je pred napadom fizično močnejšega brata le branil, neutemeljeno ni verjelo. Izvedenka medicinske stroke je možnost, da se je oškodovanec sam nasadil na nož, kot je v zagovoru pojasnil obdolženec, ocenila kot manj verjetno, ni pa je povsem izključila, kar je sodišče prve stopnje spregledalo in zato, ker ni z gotovostjo ugotovilo, na kakšen način je prišlo do poškodbe oškodovanca, dejanskega stanja v tem delu ni popolno ugotovilo. Opredelilo se ni niti do okoliščine, da je oškodovanec šel po odhodu policistov za obdolžencem v očetovo sobo, očitno z namenom, da z njim obračuna, kot je grozil, za razjasnitev dejanskega stanja pa bi bilo potrebno opraviti ogled kraja dejanja, kar je sodišče prve stopnje zavrnilo, čeprav bi lahko iz razporeditve prostorov in mesta, kjer je prišlo do dogodka, ugotovilo potek dogajanja ter zaključilo, da obdolženec ni nameraval oškodovanca poškodovati, temveč da je slednji prišel za njim, mu grozil in ga napadel. Pritožba v nadaljevanju glede poteka dogodka ponavlja obdolženčev zagovor in pojasnjuje, da se je slednji s svojim ravnanjem le branil pred napadom oškodovanca, ki se ga je močno bal, saj mu je večkrat grozil, da bo z njim dokončno obračunal, zaradi oškodovančevega nasilnega vedenja pa je pred dogodkom tudi poklical policijo, kar je močno vinjenega oškodovanca le dodatno razburilo. Izpovedbi policistov, ki sta pri obdolžencu zaznala jezo, ne pa strahu pred oškodovancem, sta v nasprotju z obdolženčevim zagovorom in z ugotovitvijo izvedenca M. K. in sodišče prve stopnje izpovedb policistov ni dovolj kritično ocenilo ter je zato v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Tudi iz mnenja navedenega izvedenca izhaja, da so bila obdolženčeva ravnanja usmerjena k samoobrambi in da je nož vzel zaradi hudega strahu in občutka ogroženosti, zato mu direktnega naklepa ni mogoče očitati, saj mu ni mogoče očitati, da se je zavedal in si želel, da oškodovanca poškoduje tako, da bo umrl. Kot nelogično ocenjuje mnenje izvedenke medicinske stroke S. Š. Z., ko je najprej ugotovila, da naj bi obdolženec v kritičnem trenutku trdno držal nož pred sabo, pri čemer ni pojasnila, ali ga je držal z eno ali z obema ter ali ga je držal v levi ali desni roki, nato pa, da naj bi z njim zamahoval proti oškodovancu, saj če je temu tako, da je nož držal trdno pred sabo, v istem trenutku ni mogel zamahovati in je zato verjetno, da se je oškodovanec s tem, ko je „navalil“ na obdolženca, sam nasadil na nož, ki ga je v roki držal obdolženec. Obdolženec ni bil nikoli nasilen, nasprotno pa je bil nasilen oškodovanec, kar so potrdile vse v postopku zaslišane priče, pa tudi policista in izvedenec M. K., dokazni postopek pa je po oceni pritožbe nedvomno pokazal, da je obdolženec ravnal v samoobrambi.

6. Pritožbi ni mogoče pritrditi, ko navaja, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo popolno glede vprašanja, na kakšen način je prišlo do poškodbe oškodovanca, nepopolno pa naj bi bilo ugotovljeno zato, ker je prezrlo, da je izvedenka medicinske stroke kot manj verjetno ocenila, da se je oškodovanec sam nasadil na nož, ni pa takšne možnosti nastanka poškodbe izključila. V točkah od 19 do 29 obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje navedlo tehtne in prepričljive razloge o načinu nastanka poškodbe oškodovanca in razlogih za obdolženčevo ravnanje in pritožba mu neutemeljeno očita, da je prezrlo, da je izvedenka medicinske stroke dopustila možnost, da se je oškodovanec nasadil na nož, saj ima sodba tudi o tej obdolženčevi trditvi razloge. Pri tem pritožba prezre, da je navedena izvedenka sicer povedala, da je potrebno dopustiti možnost, da bi se oškodovanec s svojo težo telesa, če bi direktno padel na konico noža, ki jo je obdolženi trdno držal, na nož nasadil, je pa v nadaljevanju pojasnila, zakaj na takšen način ni prišlo do poškodbe. Pojasnila je (kar povzema in kot sprejemljivo ocenjuje tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe), da je pri tem potrebno upoštevati položaj rane oziroma potek vbodnega kanala, ki je potekal od popka nekoliko navzdol, tak način poteka vbodnega kanala pa odgovarja zamahu z nožem, ko si stojita obdolženec in oškodovanec drug drugemu nasproti ter da je zato bolj verjetno, da je vbodna rana nastala na način, da je obdolženec s kuhinjskim nožem silovito zabodel oškodovanca v trebuh.

7. Očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do okoliščine, ki jo je navajal obdolženec, da je oškodovanec po odhodu policistov šel za njim v očetovo sobo očitno z namenom, da z njim obračuna, kot je grozil, je prav tako neutemeljen. V sodbi je glede dogajanja po odhodu policistov podrobno in tehtno obrazložilo, zakaj obdolženčevemu zagovoru ne verjame, ko je trdil, da se je tistega večera tako bal oškodovančevih groženj in bil zaradi njih tako prestrašen, da je zato vzel nož in z njim prišel v pritličje. Iz okoliščin, da obdolženec v klicu na OKC ni omenjal nobenih groženj, prav tako jih ni omenjal policistoma, ob tem pa sta slednja tudi povedala, da je bil obdolženec tistega večera bolj razburjen in ni bil videti prestrašen ter je ob njihovi intervenciji oškodovanec samo hotel priti v hišo, ter ob silovitosti vboda, s katerim je bila oškodovancu povzročena rana, je utemeljeno zaključilo, da uporaba noža v konkretnem primeru ni bila neizogibno potrebna za lastno obrambo, kot je trdil obdolženec. Navedene ugotovitve sodišča prve stopnje so skladne tudi s prav tako pravilno ugotovitvijo sodišča, da obdolženčevega zagovora, da ga je oškodovanec podrl na mizo, zaradi česar je z glavo udaril ob njo, rezultati zdravniškega pregleda in fotografija obdolženca niso potrdili, saj je za rano, ki jo je imel obdolženec po dogodku, izvedenka ugotovila, da je bila v fazi celjenja in da je nastala pred dogodkom, ne pa v konfliktu z oškodovancem. Ob tem je izvedenka pojasnila tudi, da podatki spisa ne potrjujejo, da je oškodovanec obdolženca pred dejanjem prijel za vrat in da ga je hotel zadaviti, saj pri obdolžencu po dogodku niso bile ugotovljene podplutbe ali odrgnine na vratu, pa tudi ne odtisi prstov rok ali površinske odrgnine na koži, zaradi česar fizičnega napada na obdolženca v predelu vratu ni mogla potrditi. Sodišče prve stopnje tudi ni imelo razloga, da ne bi sprejelo njenega mnenja v delu, ko navaja, da je bilo dejanje storjeno iznenada, da oškodovanec najverjetneje ni videl, da ima obdolženec v rokah nož, saj mu ga ni skušal izbiti iz rok ali se braniti pred napadom, kar je sklepala iz okoliščin, da pri oškodovancu niso bile ugotovljene obrambne poškodbe. Pravilno je zaključilo, da je tudi ta del izvedenskega mnenja ovrgel obdolženčev zagovor, ko se je skliceval na silobran in na protipravni napad oškodovanca, pred katerim bi se moral braniti z nožem.

8. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbe dejansko stanje ugotovilo nepopolno tudi zato, ker je izvedenec psihiatrične stroke M.K. ugotovil, da so bila obdolženčeva ravnanja usmerjena k samoobrambi in da je nož vzel zaradi hudega strahu pred oškodovancem in občutka ogroženosti, kar je skladno z obdolženčevim zagovorom, sodišče pa je neutemeljeno verjelo policistoma, ki sta obdolženca ocenila kot jeznega, ne pa prestrašenega. Pri svoji oceni dejanskega stanja, ko poudarja mnenje izvedenca psihiatrične stroke, pa pritožba prezre, da je izvedenec med drugim navedel, da so bila obdolženčeva dejanja smiselna, usmerjena k samoobrambi, lahko pa tudi k sproščanju nakopičene jeze in zamer ob aktualnem strahu za lastno življenje in da so bile pri njem podane duševne motnje, na njegovo razumevanje in pojmovanje ravnanja pa sta vplivali vinjenost in stresna situacija, zaradi česar je bila obdolženčeva sposobnost razumeti pomen svojih dejanj zmanjšana, sposobnost imeti jih v oblasti pa je bila bistveno zmanjšana. Ugotovitve in sklepanja izvedenca pritožba neutemeljeno razlaga kot potrditev zagovora obdolženca, da je obravnavane noči odšel po nož iz strahu za lastno življenje in da se je pred oškodovancem le branil. O tem namreč samo iz mnenja izvedenca psihiatrične stroke, ne da bi se upoštevali in ocenili vsi ostali dokazi, predvsem način nastanka poškodbe oškodovanca in silovitosti zamaha, s katerim je bila povzročena, ni mogoče sklepati. Po pravilni oceni vseh izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolženec v okviru bistveno zmanjšane prištevnosti ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa, kar je tehtno obrazložilo v točkah 29 in 30 obrazložitve sodbe.

9. Pritožba je neutemeljena tudi, ko navaja, da bi bilo za razjasnitev dejanskega stanja potrebno opraviti ogled kraja dejanja in ugotoviti razpored prostorov v hiši, kjer sta se obdolženec in oškodovanec gibala. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je dokazne predloge zavrnilo, glede predloga, da se opravi ogled kraja dejanja, pa je tudi pravilno pojasnilo, da izvedba tega dokaza ni potrebna, ker so v spisu fotografije in zapisnik o ogledu kraja dejanja, kar zadostuje za ugotovitev, kako in kje sta se obdolženec in oškodovanec pred dejanjem gibala. Prav tako je neutemeljen očitek, da je mnenje izvedenke medicinske stroke S.Š.Z. nelogično, ker je, kot navaja pritožba, najprej ugotovila, da naj bi obdolženec v kritičnem trenutku trdno držal nož pred sabo, pri čemer ni pojasnila, ali ga je držal z eno roko ali z obema in ali ga je držal v levi ali desni roki, po drugi strani pa naj bi z njim zamahoval proti oškodovancu, saj če je nož trdno držal pred sabo, v tistem trenutku nedvomno ni mogel zamahovati, temveč je bolj verjetno, da se je oškodovanec sam nasadil na nož, ko je „navalil“ na obdolženca. Izvedenka je v svojem mnenju namreč pojasnila, da globina vbodne rane dokazuje, da je bil oškodovanec zaboden silovito z velikim kuhinjskim nožem in da meni, da se ni mogel sam nabosti na nož, ker v tem primeru rana ne bi bila tako globoka, oškodovanec pa tudi ni imel nobenih obrambnih poškodb, kar kaže na to, da je bilo dejanje storjeno iznenada in da verjetno ni videl, kaj ima obdolženec v rokah. Glede nastanka poškodbe oškodovanca pa je še pojasnila, da je obdolženec moral držati nož proti oškodovancu, na kar kažeta rana in potek vbodnega kanala, torej je opisala silovit vbod, ki je povzročil rano, ne pa zamahovanje pred povzročitvijo rane.

10. Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

11. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje obdolžencu kazen prestrogo odmerilo in ni v zadostni meri upoštevalo olajševalnih okoliščin in tudi ne 29. člena KZ-1, saj bi mu moralo glede na vse okoliščine izreči omiljeno kazen. Obdolženčeva močna prestrašenost in razdraženost, ko je ravnal v samoobrambi in v strahu pred resnimi grožnjami in fizičnim napadom oškodovanca ter je bil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, po njeni oceni utemeljujejo izrek kazni nižje od pet let zapora, sodišče pa tudi ni našlo nobenih obteževalnih okoliščin. Poudarja obdolženčevo iskreno obžalovanje, dosedanjo nekaznovanost, prav tako pa njegovo prejšnje življenje in dolgoletno nasilje, ki ga je moral prenašati, a se za izrek nižje zaporne kazni pritožba neutemeljeno zavzema. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno ovrednotilo težo storjenega kaznivega dejanja in stopnjo obdolženčeve krivde ter v zadostni meri upoštevalo, da je kaznivo dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, njegovo obžalovanje, osebno prizadetost zaradi povzročenih posledic, okoliščine, v katerih je živel ter da doslej še ni bil obsojen, zaradi česar mu je tudi izreklo kazen v spodnji meji za to kaznivo dejanje predpisane kazni. Pri tem je pravilno pojasnilo, da niso podane takšne posebne olajševalne okoliščine, ki bi utemeljevale izrek omiljene kazni. Izrečena kazen je po oceni pritožbenega sodišča primerna in je ne gre spreminjati v obdolženčevo korist.

12. Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornice obdolženca odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

13. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, in ker bo prestajal zaporno kazen, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka ter odločilo, da potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice obremenjujejo proračun (četrti odstavek 95. člena, prvi odstavek 97. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

12.02.2019

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba III Kp 50293/2020
• VSM Sodba III Kp 75572/2022
• Sodba I Ips 13/97