VSM Sklep II Kp 2624/2014

Jedro

V predmetni zadevi gre za procesno situacijo, ko se je odrejen ukrep začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi začel izvajati v preiskavi, nato je bila vložena obtožnica, ob reševanju ugovora zoper obtožnico pa je zunajobravnavni senat zadevo vrnil tožilstvu, da zahteva dopolnitev preiskave, kar je slednji v roku tudi storil. Treba je šteti, da je postopek med preiskavo (dopolnitev preiskave), ki se opravi po vloženi obtožnici, v fazi po vloženi obtožnici in ne v fazi preiskave, čeprav ta dejansko poteka. V tem primeru je zato potrebno uporabiti določbo četrtega odstavka 502.b člena ZKP, ki določa maksimalni skupni rok trajanja začasnega zavarovanja po vložitvi obtožnice do izreka sodbe, ki je tri leta, in maksimalni rok trajanja tega ukrepa v preiskavi, ki je dve leti. Torej je skupno maksimalno trajanje začasnega zavarovanja pet let.

Izrek

Pritožba obdolženega J.Ž. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom IV K 2624/2014 z dne 6. 12. 2018 na podlagi prvega odstavka 502.c člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ugodilo predlogu Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru z dne 15. 11. 2018 za podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi, ki je bilo odrejeno s sklepom preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Mariboru II Kpr 2624/2014 z dne 8. 12. 2014 v zvezi s sklepom senata Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 2624/2014 z dne 20. 4. 2015 in podaljšano s sklepom II Kpr 2624/2014 z dne 6. 3. 2015 v zvezi s sklepom senata Okrožnega sodišča v Mariboru 21. 5. 2015 in sklepi II Kpr 2624/2014 z dne 5. 6. 2015, 4. 12. 2015, 3. 3. 2016, 2. 6. 2016, 5. 9. 2016 ter sklepi II K 2624/2014 z dne 8. 12. 2016, 8. 6. 2017, 7. 12. 2017 in sklepom IV K 2624/2014 z dne 7. 6. 2018 v zvezi s popravnim sklepom z dne 8. 6. 2018.

2. Zoper sklep se je pritožil obdolženi J.Ž. kot uvodoma navaja zaradi napak v postopku, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi. Po stališču pritožnika je maksimalni dopustni čas trajanja ukrepa začasnega zavarovanja za odvzem premoženjske koristi, določen v ZKP že zdavnaj potekel. Začasno zavarovanje je bilo odrejeno dne 8. 12. 2014, po opravljeni preiskavi vložena obtožnica, ob reševanju ugovora zoper njo pa zadeva vrnjena v preiskavo, kjer lahko začasno zavarovanje traja največ dve leti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Procesno pravno relevantna dejstva v predmetni zadevi so naslednja:

5. - 14. 2. 2014 preiskovalna sodnica zoper obdolženega J.Ž. (in druge) uvede preiskavo (sklep II Kpr 2624/2014) zaradi utemeljenega suma storitve nadaljevanega kaznivega dejanja izneverjenja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 215. člena v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika (KZ-1); sklep postane pravnomočen 14. 3. 2014 (sklep I Ks 2624/2014), s sklepom 12. 6. 2015 se preiskava zoper obdolženega razširi;

6. - 8. 12. 2014 na predlog tožilstva preiskovalna sodnica zoper obdolženega J.Ž. odredi ukrep začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi, ki je nato glede na fazo postopka podaljševan v zakonskih rokih (tri in šest mesecev);

7. - 2. 12. 2016 Okrožno državno tožilstvo v Mariboru vloži obtožnico št. Kt 2146/2014, v kateri obdolženemu očita storitev nadaljevalnega kaznivega dejanja izneverjenja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 215. člena v zvezi s 54. členom KZ-1 in storitev nadaljevanega kaznivega dejanja oderuštva po 214. členu KZ-1 v zvezi s 54. in 38. členom KZ-1;

- 11. 7. 2018 s sklepom I Ks 2624/2014 zunajobravnavni senat ugovoru obdolženega in njegovega zagovornika ugodi (ugodi tudi zagovornikoma obdolženega S.H. in obdolžene pravne osebe F. d.o.o.) in obtožnico v celoti vrne tožilstvu, da v roku tri dni zahteva dopolnitev preiskave in po dopolnitvi preiskave obtožnico popravi;

- 19. 7. 2018 tožilstvo od preiskovalne sodnice zahteva opravo dopolnitve preiskave zoper obdolženega in druge.

8. V predmetni zadevi gre za procesno situacijo, ko se je odrejen ukrep začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi začel izvajati v preiskavi, nato je bila vložena obtožnica, ob reševanju ugovora zoper obtožnico pa je zunajobravnavni senat zadevo vrnil tožilstvu, da zahteva dopolnitev preiskave, kar je slednji v roku tudi storil.

9. Treba je šteti, da je postopek med preiskavo (dopolnitev preiskave), ki se opravi po vloženi obtožnici, v fazi po vloženi obtožnici in ne v fazi preiskave, čeprav ta dejansko poteka¹. Zunajobravnavni senat zahteva preiskavo (dopolnitev preiskave) po vložitvi obtožnice, ker ne more odločiti o vloženem ugovoru zoper obtožnico. Šele, ko je preiskava (dopolnitev) opravljena, lahko zunajobravnavni senat meritorno odloči o ugovoru, ki do tedaj sploh še ni bil rešen. Zato je, ne glede na to, da se opravi preiskava, to še vedno postopek pred zunajobravnavnim senatom, ko odloča o ugovoru zoper obtožnico².

10. V tem primeru je zato potrebno uporabiti določbo četrtega odstavka 502.b člena ZKP, ki določa maksimalni skupni rok trajanja začasnega zavarovanja po vložitvi obtožnice do izreka sodbe, ki je tri leta, in maksimalni rok trajanja tega ukrepa v preiskavi, ki je dve leti. Torej je skupno maksimalno trajanje začasnega zavarovanja pet let.

11. V predmetni zadevi to pomeni, da bo zunajobravnavni senat za tem, ko bo tožilstvo vrnilo popravljeno obtožnico, meritorno odločil o prej vloženem ugovoru obdolženega in njegovega zagovornika (in ugovorih drugih) zoper obtožnico. Stališče pritožnika, da je bila obtožnica z odločitvijo zunajobravnavnega senata dejansko odpravljena, se zato pokaže za napačno, očitki zlorabe določil procesnega zakona v škodo obrambe pa kot neutemeljeni. Ker absolutni čas (pet let) trajanja tega omejevalnega ukrepa še ni potekel (odrejen v preiskavi 8. 12. 2014, obtožnica vložena 2. 12. 2016), se kot neuspešna pokažejo pritožnikova prizadevanja po odpravi ukrepa zaradi poteka časa.

12. Kršitev kazenskega zakona obdolženec v pritožbi ne konkretizira, zakonsko zožen preizkus (peti odstavek 402. člena ZKP) izpodbijanega sklepa pa ni pokazal kršitev, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

13. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje kar zadeva ogrožanja kasnejšega odvzema premoženjske koristi. Pritožba navaja, da je pritožnik razpolagal s premoženjem v skladu z dejanskimi in pravnimi položaji, zato so razlogi sodišča prve stopnje, da bo na tak način razpolagal še naprej in s tem onemogočil ali precej otežil odvzem premoženjske koristi po končanem postopku, povsem smešni.

14. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil obdolženi v času odreditve začasnega zavarovanja ustanovitelj večjega števila družb, ki jih je v kratkem času prodal ali izstopil iz njihovega lastništva, zlasti za tem, ko so bili nad družbami uvedeni inšpekcijski nadzori. Takšno ravnanje obdolženega pa tudi po presoji pritožbenega sodišča na podlagi splošnih življenjskih izkušenj, pravil logike in razuma kaže, da je obdolženi razpolaganje s svojim premoženjem prilagajal položajem, v katerih se je znašel, predvsem, da bi se izognil predpisom Republike Slovenije in posledično sankcijam, ki so bile izrečene v postopkih inšpekcijskih služb. Tako obstaja nevarnost, da bi obdolženi prenesel lastništvo nepremičnin in poslovnih deležev svojih družb na druge osebe in se s tem poskušal izogniti vračilu nezakonito pridobljenega premoženja, v kolikor se ne bi odredilo (podaljšalo) začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi.

15. Po obrazloženem se pokaže, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, kršitve, na katere se sklicuje obdolženi pa niso podane. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo obdolženega J.Ž. zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

16. Če bo za obdolženega nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi po tar. št. 74013 v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

-------------------------------
¹ Stališče Načelnega pravnega mnenja Obče seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 18. in 19. junij 1996, ki se nanaša na čas, ko je obdolženec v priporu. V primeru, ko je obdolženec v priporu, pa zunajobravnavni senat vrne obtožnico tožilcu, da zahteva preiskavo ali njeno dopolnitev.
² Obtožbeni postopek, ki se začne z vložitvijo obtožnice in konča z njeno pravnomočnostjo, tako dr. Z. Dežman, A. Erbežnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV založba, Ljubljana 2003, stran 806, 825.

Datum zadnje spremembe:

05.02.2019

Podobni dokumenti:

• VSK Sklep I Kp 5961/2013
• VSL sklep II Kp 14285/2014
• VSK sklep II Kp 23422/2013