VSM Sodba I Cp 639/2018

Jedro

Odmera denarne odškodnine zaradi kršitve osebnostnih pravic, storjenih s tiskom, zoper javno osebo (župan).

Vezanost pravdnega sodišča se nanaša ne elemente (predpostavke) obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Natančneje, pravdno sodišče je vezano na tista ugotovljena dejstva v kazenskem postopku, od katerih je odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni v tč. I. izreka tako, da se datum „2.4.2015“ nadomesti z datumom „8.6.2016“.

II. V preostalem se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v tč. I. in II. izreka.

III. Toženec krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 4.500,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2015 do plačila (točka I. izreka). Toženec je dolžan tožniku povrniti 547,11 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II. izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka III. izreka).

2. Zoper obsodilni del sodbe se pravočasno, po pooblaščenki, iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec. V pritožbi navaja, da je sodišče glede na 14. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti, kar pa ne pomeni, da je s tem avtomatično izkazan in podan tudi obstoj škode oziroma obstoj vzročne zveze med dejanjem in vso zatrjevano škodo. Toženec je v postopku izpostavil, da bo moralo sodišče skrbno analizirati tako sporni članek kot tudi druge v tistem obdobju objavljene članke o tožniku in ugotoviti, katera škoda je tista, ki je nastala na podlagi predhodnih objav v drugih medijih, pa tudi zaradi drugih okoliščin, konkretno zaradi dogodkov v njegovi družini, ki so ga po lastni izpovedbi močno pretresli. Pritožba navaja, da je potrebno izpovedbe prič P. in V. jemati kritično, glede na to, da gre za tožnikovi sodelavki. Sodišče ni naredilo dokazne ocene, s katero bi moralo upoštevati in presojati, kako so na tožnika vplivali članki s podobno vsebino in poudarja, da je tožnik, kljub zatrjevanim neugodnostim tudi po objavi spornega članka prisostvoval na več pomembnih in manj pomembnih dogodkih, kjer njegova udeležba ni bila nujna. Če bi trpel duševne bolečine kot jih zatrjuje, se zagotovo teh dogodkov ne bi udeleževal, še manj pa bi ga na takšnih dogodkih ujeli nasmejanega, kot to izhaja iz fotografij s članki v spisu. Sodišče bi moralo upoštevati tudi, da je tožnika očitno močno prizadelo dogajanje glede njegove sedaj že pokojne bivše žene. Pritožba izpostavlja, da tožnik ni z nobenim dokumentom izkazal, da bi ga po objavi članka mučila nespečnost, da je v resnici sladkorni bolnik in, da naj bi prejel dve srčni opornici. Pritožba meni, da za to v konkretnem primeru vzročna zveza med dogodkom in zatrjevano škodo ni izkazana, zaradi česar je tudi odločitev o višini odškodnine nepravilna. Tudi sicer je odškodnina pretirana, upoštevajoč višine v drugih podobnih primerih in sploh glede na to, da je tožnik javna oseba, ki mora posledično prenesti več kritike, v spornem članku pa ni šlo za navedbe, ki jih tožnik ne bi bil dolžan prenašati. Pritožba dodaja, da je temeljna funkcija denarne odškodnine v primeru duševnih bolečin zaradi kršitev osebnostnih pravic satisfakcija oziroma zadoščenje, nikakor pa ne preventivna oziroma ne more pomeniti maščevanja za to, ker se je toženec kot novinar drznil pisati o temi, ki tožniku kot županu ni povšeči. Napačna je tudi odločitev o teku zamudnih obresti. Sodišče je zavzelo stališče, da je škoda nastala z dnem objave članka in s tem dnem tudi zapadla. Takšno stališče je kontradiktorno, tako po navedbah tožnika, da je duševne bolečine trpel skozi daljše časovno obdobje oziroma do pravnomočne kazenske sodbe, zato škoda ni mogla zapasti dne 2. 4. 2015. Toženec predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu razveljavi ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da se vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, vse s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški.

3. Tožnik odgovora na pritožbo ni vložil.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP, preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje moralo uporabiti določilo 14. člena ZPP, saj je toženec bil pravnomočno obsojen v kazenskem postopku na istem dejanskem stanju, kot se zatrjuje v tem pravdnem postopku. Izhodišče takšnega razmerja so varovanje avtoritete kazenske sodbe, utrjevanje načela zaupanja v pravo (odprava neskladnosti med sodnimi odločbami) in logično izhodišče, saj je civilna odgovornost strožja; če lahko slednja obstaja tudi v primeru, ko kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti ni, je toliko bolj gotovo, da obstaja takrat, ko je ugotovljena v kazenskem postopku (argumentum a fortiori)¹. Vezanost pravdnega sodišča se nanaša ne elemente (predpostavke) obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti, kot je to pojasnilo sodišče prve stopnje v tč. 5. obrazložitve sodbe. Natančneje, pravdno sodišče je vezano na tista ugotovljena dejstva v kazenskem postopku, od katerih je odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost. Iz sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. I K 24298/2015 z dne 8.6.2016, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 24298/2015 z dne 24.11.2016, izhaja vsebina zapisa, katerega avtor je toženec, in ta vsebina (dejstva) je bila subsumirana (podrejena) pod zakonske znake kaznivega dejanja obrekovanja po 2. v zvezi s 1. odst. 159. člena KZ-1, kar vključuje (tudi pravno) sklepanje:

- da gre za neresnična dejstva;

- ki so škodovala časti in dobremu imenu;

- da je toženec za neresničnost teh dejstev vedel.

V pravnem jeziku civilnega prava ti zaključki pomenijo, da toženec v pravdnem postopku ne more uspešno uveljavljati ugovorov, da opisano dejanje ni protipravno; da ne obstaja vzročna zveze med (protipravnim) ravnanjem in nastankom prepovedane posledice (škode); da toženec ni prišteven in odgovoren.

7. Kazenska obsodilna sodba se nanaša samo na članek z dne 2.4.2015. Tudi v pravdnem postopku tožnik ne navaja drugih protipravnih ravnanj, ki bi jih storil toženec in bi lahko bila del podlage za odločanje o višini zahtevane denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Zato ima pritožba prav, ko zatrjuje, da je potrebno pri odločanju o višini denarne odškodnine, torej o predpostavki škode, upoštevati le tista odločilna dejstva, ki ne le utemeljujejo njen obstoj (duševne bolečine²) temveč jih je moč vzročno povezati zgolj s protipravnim ravnanjem (objava članka).

8. Tudi za sodišče druge stopnje ni prav nobenega dvoma, da je vsebina članka, ki ga je napisal toženec, pri tožniku povzročila takšno duševno obremenitev, ki dosega prag pravno priznane oblike nepremoženjske škode in sicer duševnih bolečin (zaradi kršitve osebnostnih pravic časti in dobrega imena). OZ v 179. členu določa tudi predpostavke (materialnopravne kriterije) za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo³; vsaka izmed pravno priznanih vrst (oblik) nepremoženjske škode zahteva tudi obstoj odločilnih dejstev. Kot je bilo že uvodoma nakazano, sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbi, da nekaterih dejstev, ki so bila v postopku zatrjevana in dokazovana, ni moč pripisati (vzročno povezati) z objavo članka. Mednje zagotovo sodita navedbi o sladkorni bolezni in vstavitvi dveh srčnih opornic. Vendar iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, da je sodišče prve stopnje navedeni dejstvi razumelo kot neposredno posledico objave članka; slednji torej ni bil vzrok za ugotovitev sladkorne bolezni in vstavitvi srčnih opornic, temveč je:“....tudi sporna objava prispevala k slabšemu fizičnemu zdravju tožnika.“. (citirano iz tč. 8. obrazložitve). Da lahko takšna duševna obremenitev, ki je posledica objave članka, vpliva na poslabšanje zdravstvenega stanja, pa je tudi izkustveno povsem sprejemljivo.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo metodološki napotek iz 8. člena ZPP tudi v zvezi z dokazno oceno zaslišanih prič V. in P.. Prav zato, ker gre za tožnikovi sodelavki, sta slednji lahko verodostojno izpovedali o tožnikovem obnašanju, torej vsaj o zunanjih in zato zaznavnih manifestacijah njegovega duševnega stanja. Zgolj z opozarjanjem na okoliščino, da gre za tožnikovi sodelavki, pritožba ne more omajati verodostojnosti njune izpovedbe. Poudariti je namreč potrebno, da temelji dokazna ocena sodišča prve stopnje tudi na sami vsebini objavljenega članka; raznašanje neresničnih dejstev o zasvojenosti z drogami pa že po naravi stvari lahko povzroči takšne duševne obremenitve pri oškodovancu, da je dosežen prag pravno priznane škode⁴. Z drugimi besedami, tudi če dokaz z obema pričama ne bi bil izveden, bi bil nastanek škode dokazan z izpovedbo tožnika in samo vsebino članka.

10. Tudi iz teh razlogov pritožba ne more biti uspešna z navajanjem drugih možnih vzrokov za tožnikove duševne težave. Res je, sodišče druge stopnje se strinja s tem, da so v tem časovnem obdobju tudi drugi dogodki (močno) vplivali na duševno obremenitev tožnika (predvsem dogodki s sedaj pokojno ženo), vendar je predvsem iz višine odmerjene denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo (glej tč. 11. obrazložitve) razvidno, da jih sodišče prve stopnje ni umestilo v dejansko podlago odločitve. Poudariti je potrebno tudi, da je toženec z zatrjevanjem takšnih dejstev prevzel zanje tudi dokazno breme (7. in 212. člen ZPP), vendar ni predlagal nobenega dokaza, katerega dokazna tema bi bili bodisi konkretni članki „s podobno vsebino“ ali že omenjene težave s tožnikovo ženo. Zapisano velja tudi za pritožbene navedbe o tem, kako se je tožnik odzval v javnosti oz., kako je okolica zaznavala njegovo duševno stanje. Kot je bilo že zapisano, je psihodinamika doživljanja in navzven zaznavna reakcija ljudi na stresne dogodke različna. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo tista (in toliko) odločilnih dejstev, ki so bila v postopku pravočasno zatrjevana in dokazana, ter se ujemajo z razlago materialnega prava (duševnih bolečin) nato pa pravilno izrečena pravna posledica, v obliki določitve višine denarne odškodnine.

11. Glede slednje pritožba nekonkretizirano navaja, da je:“...pretirana, upoštevajoč višine v drugih podobnih primerih....“, saj ne navaja nobenega primera, s katerim bi to trditev podkrepila. Vendar je res, da gre v tem delu za pravilno uporabo materialnega prava, ki je del uradnega preizkusa, zato ga je sodišče druge stopnje tudi opravilo (glej op. 3). V primerljivih primerih je bilo tako prisojenih od 3,47⁵ , 5⁶,10⁷, tudi 15⁸ (število povprečnih neto plač na zaposlenega v RS). V obravnavani zadevi pa prisojena denarna odškodnina predstavlja 4,2 povprečnih neto plač na zaposlenega v RS. Gre torej za tako nizko prisojeno denarno odškodnino, da je že iz njene višine razumeti, da njena dejanska podlaga niso bila dejstva, ki jih ni moč vzročno povezati z objavljenim člankom ter, da takšna odškodnina nima ničesar opraviti s preventivno (kaznovalno) funkcijo. Zaključku pritožbe, da je takšen znesek previsok (zmotna uporaba materialnega prava in sicer 179. člena OZ) zato sodišče druge stopnje ne pritrjuje.

12. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbenimi navedbami o zmotni uporabi materialnega prava v zvezi z določitvijo zamude in posledično pričetek teka zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje v tč. 12. obrazložitve citira različne določbe OZ, nato pa zapiše:“V konkretnem primeru je po prepričanju sodišča tožeči stranki škoda nastala z dnem objave članka....“. V kolikor temelji takšna odločitev na razlagi 165. člena OZ, ki ga tudi citira, mu sodišče druge stopnje ne pritrjuje. Zapadlost (premoženjske) škode namreč ni sinonim za zamudo. Prav tako je v nasprotju s prej povzetimi dejstvi o tem, kako dolgo so trajale duševne bolečine (omenja se obdobje do enega leta oz. pravnomočnost kazenske sodbe), torej pravno priznana škoda (obstoj duševnih bolečin) ob objavi članka še sploh ni nastala⁹. OZ v določbah, ki urejajo odškodninske obveznosti, nima posebne določbe, ki bi urejala zamudo, zato je potrebno uporabiti splošna določila OZ¹⁰. Oškodovanec ima potem, ko je njegova terjatev na povrnitev denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zapadla (dospela) pravico terjati oškodovanca. Če gre za primere, kot je obravnavani, ko rok za izpolnitev ni določen, mora upnik (oškodovanec) dolžnika terjati oz. pozvati k plačilu (drugi odst. 299. člena OZ); če tudi potem dolžnik ne izpolni, nastopi položaj dolžniške zamude in ena izmed posledic je tudi pričetek teka zakonskih zamudnih obresti. V obravnavani zadevi tožnik (oškodovanec) zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od dneva objave članka, kar je, z vidika materialnega prava, kot je bilo pojasnjeno, napačno. Je pa tožnik, kot oškodovanec v kazenskem postopku, takšen zahtevek postavil, sodišče prve stopnje pa ga je napotilo na pravdni postopek. Ker tožnik v postopku ni navedel dejstva, kdaj je takšen zahtevek v kazenskem postopku postavil, je lahko sodišče druge stopnje kot dan zamude upoštevalo le dan odločitve sodišča prve stopnje, torej 8.6.2016.

13. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v delu glede pričetka teka zakonskih zamudnih obresti, v glavni stvari (in stroškovni odločitvi) pa pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Toženec s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Galič A., Predhodno vprašanje in identična dejanska stanja v razmerju med kazenskim in pravdnim postopkom, Pravni letopis 2016, str. 121 - 123.
² Ta pravni pojem vključuje različne pojavne oblike čustvovanja oz. duševne obremenitve (zaskrbljenost, osamljenost, žalovanje, duševna stiska, frustracije, trpljenje, sramovanje, jeza, ljubosumnost.....); psihodinamika doživljanja je odvisna od osebnostne strukture in se zato pri različnih ljudeh kaže različno.
³ V slovenskem odškodninskem pravu se je v zvezi z ugotavljanjem obsega nepremoženjske škode in določanja denarne odškodnine izoblikoval postopek, v skladu s kriteriji iz 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika-OZ. V določilu prvega odstavka 179. člena so najprej primeroma naštete pravno priznane oblike nepremoženjskih škod, določeno pa je, da se pravična denarna odškodnina prisodi, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo (subjektivni kriteriji, navedeni primeroma). Drugi odstavek 179. člena določa še dodatne kriterije in sicer mora sodišče upoštevati pomen prizadete dobrine (pozitivni kriterij) in namen odškodnine ter tudi to, da takšna odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (negativni kriterij – oba skupaj objektivna kriterija). V skladu s temi kriteriji se nato opravi individualizacija v širšem pomenu (objektivna pogojenost odškodnine), glede na razmerja med podobnimi škodami in še ožja individualizacija, glede na konkretnega oškodovanca oz. primer (individualizacija v ožjem pomenu). V zvezi z individualizacijo denarne odškodnine se kot kriterij medsebojne primerjave prisojenih denarnih odškodnin uporablja povprečna mesečno neto plača na zaposleno osebo v RS, pri čemer se upošteva praviloma mesec, ko je sodišče prve stopnje odločilo. V skladu s 182. členom OZ sodišče prisodi denarno odškodnino tudi za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo le-ta trajala tudi v bodočnosti. Šele pravilna uporaba teh kriterijev in metode in na njihovi podlagi uporabljen pravni standard “pravične denarne odškodnine” pomenita tudi pravilno uporabo materialnega prava.
⁴ Dejstva, ki so bila podrejena duševnim bolečinam so ugotovljena in obrazložena v tč. 7. in 8. in sicer: moteno spanje leto dni po objavi, negotovost v medčloveških odnosih, v vsakdanji komunikaciji; spremembe v njegovem vedenju, ki so jih opazili sodelavci; vpliv na fizično zdravje; obdobje trajanja do izdaje pravnomočne kazenske sodbe.
⁵ 3.500 EUR oškodovancu, moškemu, kriminalistični inšpektor v Generalni policijski upravi. Škodni dogodek: Tožnik, poslanec, je bil obsojen za kaznivo dejanje krive ovadbe. Oškodovanca je obtožil nevestnega dela v javni službi, zaradi katerega naj bi dopustil uničenje stvari večjega pomena in vrednosti.
⁶ 200000 SIT oškodovancu, moškemu srednjih let, profesor zgodovine, priznan javni in kulturni delavec. Škodni dogodek:Objava teksta v časopisu, v rubriki, ki naj ne bi bila namenjena objavi resnih novic. Drugi toženec (avtor) objavljenega prispevka je oškodovancu (tožniku) pripisal trditev o tretjem, ki je oškodovanec ni izrekel. Proti oškodovancu je tretji zaradi objavljene trditve, ki naj bi jo o njem oškodovanec izrekel, vložil zasebno kazensko tožbo. Sporno besedilo: "Zamerim XX (tretji), nekdanjemu šefu SZDL, ker je rekel, da bo dal telo za spomenik revolucije. Zdaj se bojim, da bo moral kmalu dati telo in dušo tudi za PP, kjer sedaj dela kot šef."
⁷ 9.000 EUR oškodovancu, moškemu, višji carinski inšpektor. Škodni dogodek: Oškodovanca je novinar v članku, objavljenem v osrednjem slovenskem dnevniku, povezoval s priprtim tujim trgovcem, ki naj bi domnevno trgoval z orožjem.
⁸ 600000 SIT oškodovancu, Poročen moški srednjih let. Škodni dogodek: Objava teksta v časopisu, v rubriki, ki naj bi imela satirično, ironično vsebino: "V ... občini lahko ob bok XX uvrstimo osivelega Don Juana, sicer znanega glasbenega magistra XY (oškodovanec). Svojo kariero osvajalca ženskih src je pričel že pred dvajsetimi leti na ...gimnaziji. Poznavalke največjega "fuk fehtarja" v ...občini XX se ne...".
⁹ Npr. VSRS II Ips 199/2013 z dne 23.4.2015.
¹⁰ Tako tudi 1. tč. Načelno pravno mnenje, občna seja VSS, 26.6.2002 z dne 26.6.2002, ki omenja 299. člen OZ.

Datum zadnje spremembe:

12.11.2018

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 76/2011
• VSL sodba II Cp 4447/2010
• VSM Sodba I Cp 941/2022