VSM Sodba II Kp 11624/2017

Jedro

Za pritožbene trditve, da bi naj vžigalnik z obdolženčevimi biološkimi sledovi na kraju dejanja nekdo podtaknil, v predmetnem kazenskem spisu ni prav nobene podlage.

Izrek

I. Pritožba obdolženega R.K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi R.K. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega R.K. pod točko I. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je bila izrečena kazen šest mesecev zapora, v skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa je bil obdolženec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Pod točko II. izreka izpodbijane sodbe pa je bil obdolženi R.K. v skladu s 3. točko 358. člena ZKP oproščen obtožbe, da bi naj storil kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1. Stroški tega dela kazenskega postopka so v skladu s prvim odstavkom 96. člena ZKP, vključno s potrebnimi izdatki obdolženca ter nagrado in potrebni izdatki njegovega zagovornika, obremenili proračun, oškodovanec pa je bil v skladu s tretjim odstavkom 105. člena ZKP napoten na pot pravde.

2. Zoper obsodilni del, pod točko I. izreka izpodbijane sodbe, se je pritožil obdolženi R.K. iz vseh zakonsko dovoljenih pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in ga oprosti krivde ali pa mu naloži delo v splošno korist in ga oprosti stroškov pritožbenega postopka.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik, ki v uvodu svoje pritožbe navaja, da se pritožuje iz vseh zakonsko dovoljenih razlogov, le-teh ni konkretiziral, saj ni navedel niti tega, katere konkretne kršitve iz 371. in 372. člena ZKP ima v mislih. Iz vsebine njegovih pritožbenih navedb, ko izpostavlja, da je nerazčiščeno dejansko stanje glede lastništva vžigalnika, ki nikakor ni njegova last in nadaljnjih pritožbenih navedb, da bi moralo sodišče ugotavljati dejansko stanje glede lastništva vžigalnika, ne pa, da je to prepustilo policiji in navedb, da je ostal nepojasnjen očitek glede vožnje "vozila pižo", da je sodba zato nerazumljiva in obrazložitev sama po sebi predstavlja bistveno kršitev kazenskega postopka, pa izhaja, da pritožnik z navedenim izraža nezadovoljstvo z zaključki in dokazno oceno prvostopnega sodišča, saj očitno meni, da je prvostopno sodišče sprejelo napačne zaključke in mu neupravičeno izreklo obsodilno sodbo. Takšne navedbe pa ne predstavljajo v pritožbi navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, temveč pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Pritožbeno sodišče pa nima prav nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Le-to je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in tudi popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe pod točko I. opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje, zato le še v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na odločilna dejstva, dodaja naslednje:

6. Bistvo pritožbe je v ponavljanju obdolženčevega zagovora v smeri zanikanja storitve obravnavanega kaznivega dejanja. Tak zagovor pa je utemeljeno ovrglo že prvostopno sodišče, ki je v točkah od 25 do 28 izpodbijane sodbe tudi tehtno obrazložilo, na čem temeljijo zaključki, da je obravnavano kaznivo dejanje storil prav obdolženi. Ob dejstvu, da so bile na vžigalniku, najdenem na kraju kaznivega dejanja, najdene obdolženčeve biološke sledi, obdolženec pa je imel v najemu tudi kombi z vgrajeno sledilno oziroma GPS napravo, od koder je izhajalo, da je kombi, ki si ga je izposodil prav obdolženi, bil v kritičnem času v bližini kraja kaznivega dejanja, in da je v spornem časovnem obdobju to vozilo naredilo zgolj 0,1 kilometer, torej 100 metrov, priči M.T. in A.H. pa sta povedala, da sta obdolženca kritičnega dne v zgodnjih jutranjih urah videla v neposredni bližini kraja storitve kaznivega dejanja, v stanovanju S.B., ki stanuje le 100 metrov vstran od zdravstvenega doma, obdolženec s prikazovanjem, da mu je dejanje podtaknjeno, ob razlogih, ki jih je v podkrepitev svojih zaključkov navedlo že prvostopno sodišče, nikakor ne more prepričati.

7. Za pritožbene trditve, da bi naj vžigalnik z obdolženčevimi biološkimi sledovi na kraju dejanja nekdo podtaknil, v predmetnem kazenskem spisu tudi sicer ni prav nobene podlage. Ob tem, da se o najemu že navedenega kombija v spisu nahaja tako pogodba z obdolženčevim podpisom, vključno s fotokopijo njegovega vozniškega dovoljenja in osebne izkaznice (list. št. 24), ob tem, da je priča S.D. obdolženca tudi nedvomno prepoznal kot osebo, ki si je kombi izposodila (točka 18 izpodbijane sodbe), pa obdolženčevim pritožbenim navedbam ni mogoče slediti niti v delu, ko skuša ponovno prepričati, da ni najel nobenega vozila.

8. Prvostopno sodišče pa je dovolj razjasnilo tudi gibanje izposojenega kombija (točke 20, 21 in 22 izpodbijane sodbe), o čemer se v spisu na strani od 26 do 34 nahaja tudi podrobno poročilo o potovanju vozila, vključno z zemljevidi in časovnico gibanje tudi kritične noči, ko je bilo vozilo (list. št. 33) med 00.13 - 03.02 (torej prav času storitve kaznivega dejanja) locirano prav pred Zdravstvenim domom R.n.K., torej prav na kraju, kjer je prišlo do obravnavanega kaznivega dejanja. V tem času je prevozilo le 100 metrov, in prav 100 metrov vstran je bil kritičnega jutra, kot je že navedeno, obdolženec tudi opažen. Kaj konkretno bi naj bilo glede na navedeno nejasno in nerazumljivo, kot to v pritožbi izpostavlja pritožnik, iz pritožbe ni mogoče razbrati. Po oceni pritožbenega sodišča pa so tudi sicer razlogi prvostopnega sodišča v tej smeri povsem jasni, dejansko stanje dovolj razčiščeno, sodba pa tudi oprta zgolj na dokaze pretresene na glavni obravnavi. Ob navedenem, in ker tudi ne drži, da je dejansko stanje ugotavljala policija, kot to skuša prikazati pritožnik, saj sodba temelji zgolj na dokazih pretresenih na glavni obravnavi, in ker pritožba tudi sicer, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbo, vloženo zoper prvostopni krivdni izrek, zavrniti kot neutemeljeno.

9. Odločbo o kazenski sankciji pritožnik graja z navedbami, da se pritožuje tudi zoper višino kazenske sankcije, čeprav dejanja ni storil, saj je kazen previsoka, ko gre zgolj za 700,00 EUR domnevne koristi, katere pa si ni pridobil. Preizkus odločbe o kazenski sankciji pa je pokazal, da je sodišče prve stopnje tudi v tem delu pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazenske sankcije, to je zlasti težo storjenega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde, nevarnost samega dejanja in okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno in je pri tem obdolžencu, upoštevaje, da je specialni povratnik, predkaznovan tudi zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, upoštevaje kot olajševalno okoliščino tudi dejstvo, da si je našel zaposlitev in uredil življenje, izreklo povsem primerno kazen, ki je tudi ob upoštevanju dejstva, da obdolženec obravnavano kaznivo dejanje storil v času izrečenih preizkusnih dob po prejšnjih sodbah, in ga torej od izvrševanja kaznivih dejanj ni odvrnilo niti izrekanje pogojnih obsodb, niti zapornih kazni, izreklo povsem primerno in pravično kazen, ki je nikakor ne gre spreminjati v obdolženčevo korist.

10. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o obdolženčevi pritožbi odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391.člen ZKP). Iz istih razlogov kot prvostopno sodišče, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca, ki bo moral na prestajanje zaporne kazni, v skladu s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, oprostilo stroškov pritožbenega postopka, in sicer plačila sodne takse.

Datum zadnje spremembe:

12.11.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 83/2023
• VSM Sodba II Kp 20309/2020
• VSM Sodba III Kp 25572/2021