<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSM Sklep IV Kp 29829/2017

Sodišče:Višje sodišče v Mariboru
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSMB:2018:IV.KP.29829.2017
Evidenčna številka:VSM00015875
Datum odločbe:09.10.2018
Senat, sodnik posameznik:Miro Lešnik (preds.), Barbara Debevec (poroč.), mag. Aleksander Karakaš
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja kot pritožbeni razlog - pravica do obrambe - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - prosta presoja dokazov v kazenskem postopku - pravna jamstva v kazenskem postopku - načelo enakega varstva pravic v postopku - konkretizacija pritožbenih očitkov - opravičeni razlogi za zamudo - razlogi za vrnitev v prejšnje stanje - nadomestna vročitev odraslim članom gospodinjstva

Jedro

V konkretnem primeru je bila opravljena pravilna nadomestna vročitev v skladu z določbo prvega odstavka 118. člena v zvezi z drugim odstavkom 119. člena ZKP, zaradi česar niso podani pogoji, ki bi opravičevali vrnitev v prejšnje stanje in s tem podaljšanje zakonsko določenega roka.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega E. I. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obdolženec je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso v višini 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Ptuju je s sklepom II K 29829/2017 z dne 18. 1. 2018 kot neutemeljen zavrnilo predlog obdolženega E. I. z dne 12. 9. 2017 za vrnitev v prejšnje stanje.

2. Zoper sklep se je pritožil zagovornik obdolženega zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli vrnitev v prejšnje stanje oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Zagovornik je v pritožbi v smislu prvega odstavka 378. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zahteval, da sodišče druge stopnje obdolženca in zagovornika povabi na sejo senata, čemur pritožbeno sodišče ni sledilo, saj drugostopenjsko sodišče skladno z določili 402. in 403. člena ZKP o pritožbi zoper sklep odloča na nejavni pritožbeni seji, razen tedaj, ko odloča o pritožbi zoper sklep o varnostnem ukrepu.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče soglaša z zaključki prvostopenjskega sodišča, da razlogi, ki jih je v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navedel zagovornik obdolženca in jih le-ta ponavlja tudi v pritožbi zoper izpodbijani sklep, ne dajejo podlage za zaključek, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljen.

6. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja pritožnik zaradi nejasnih razlogov sklepa, pri čemer podrobno ne pojasni, zakaj so razlogi sklepa nejasni. Iz vsebine pritožbenih navedb, ko zagovornik podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki nasprotuje dokazni oceni izpodbijanega sklepa, pa izhaja, da prvostopenjskemu sodišču očita, da je napačno ocenilo izvedene dokaze. S tem pa pritožnik ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

7. Po stališču pritožnika je sodišče prve stopnje kršilo pravico obdolženca do obrambe, ker svoje nedolžnosti ni mogel dokazati z izvajanjem predlaganih dokazov, s čimer je kršilo 22. in 29. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) ter tretji odstavek 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). S takšnimi navedbami pritožba smiselno uveljavlja kršitev drugega odstavka 371. člena ZKP, vendar nima prav. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo, mora pa ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je le-ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Glede na to, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila sodba o kaznovalnem nalogu obdolžencu pravilno vročena z nadomestno vročitvijo, kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju, je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno in zakonito, ko je o predlogu zagovornika za vrnitev v prejšnje stanje odločilo, ne da bi zaslišalo predlagane priče. S takšnim ravnanjem pa sodišče prve stopnje ni kršilo minimalna pravna jamstva v kazenskem postopku iz 29. člena URS in tretjega odstavka 6. člena EKČP, niti načela enakega varstva pravic iz 22. člena URS, zaradi česar bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Sklicevanje pritožbe na odločbo Ustavnega sodišča RS Up 34/93 z dne 8. 6. 1995 pa je brez pravne podlage, saj se nanaša na preveritev obstoja alibija v kazenskem postopku, medtem ko v obravnavan zadevi gre za institut vrnitve v prejšnje stanje, kateremu je ugoditi, če obdolženec rok za napoved pritožbe ali rok za pritožbo zoper sodbo ali zoper sklep o varnostnem ali vzgojnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi zamudi iz opravičenih razlogov. Gre za dejansko vprašanje, opravičen razlog pa je vsaka okoliščina, na katero obdolženec objektivno ni mogel vplivati, pa tudi taka, ki jo je obdolženec sam povzročil, vendar nenamerno. Kot bo obrazloženo, pa v obravnavani zadevi ni izpolnjen materialni pogoj za vrnitev v prejšnje stanje, in je zato sklicevanje zagovornika na omenjeno odločbo brezpredmetno.

8. Pritožnik, ki v pritožbi uvodoma uveljavlja kršitev kazenskega zakona, v nadaljevanju pritožbe ne pojasni, na kakšen način bi naj prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom kršilo kazenski zakon in za katero kršitev iz 372. člena ZKP bi naj šlo, tega pa ni mogoče razbrati niti iz vsebine njegovih pritožbenih navedb, zato uveljavljane kršitve ni mogoče preizkusiti.

9. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. Za svojo odločitev je namreč prvostopenjsko sodišče navedlo vse potrebne in pravno pravilne razloge, ki se jim sodišče druge stopnje v celoti pridružuje, ter se v izogib ponavljanju na obrazložitev izpodbijanega sklepa tudi sklicuje.

10. Bistvo zagovornikove pritožbe je v navajanju, da se je obdolženec v času roka za ugovor zoper sodbo o kaznovalnem nalogu nahajal službeno v tujini, kar pa je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ustrezno upoštevalo. Ne glede na to, da je bil obdolženec s sodbo o kaznovalnem nalogu seznanjen šele, ko se je vrnil s službenega potovanja, to je 8. 9. 2017, so pritožbene navedbe v tej smeri brez uspeha, saj je sodbo pred tem, in sicer 23. 8. 2017, prevzela njegova mati. Prvostopenjsko sodišče je tako utemeljeno zaključilo, da je bila v konkretnem primeru opravljena pravilna nadomestna vročitev v skladu z določbo prvega odstavka 118. člena v zvezi z drugim odstavkom 119. člena ZKP, zaradi česar niso podani pogoji, ki bi opravičevali vrnitev v prejšnje stanje in s tem podaljšanje zakonsko določenega roka. Iz podatkov iz spisa namreč izhaja, da je vročevalec sodbo o kaznovalnem nalogu poskušal osebno vročiti obdolžencu 22. 8. 2017, ki pa ga ni bilo doma, zaradi česar je v hišnem nabiralniku pustil obvestilo o prispelem pismu. Ker vročevalec tudi naslednji dan, torej 23. 8. 2017, ni našel obdolženca, je sodno pisanje pravilno vročil obdolženčevi mami, kot to izhaja iz povratnice, pripete k list. št. 26. Po drugem odstavku 119. člena ZKP lahko namreč vročevalec, če naslovnika ni v stanovanju, sodno pisanje izroči njegovemu odraslemu družinskemu članu, ki je pisanje dolžan sprejeti. S tem se šteje, da je vročitev opravljena. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje v točki 8 razlogov izpodbijanega sklepa, da v konkretnem primeru službeno potovanje ni okoliščina na katero obdolženec ne bi mogel vplivati. Obdolženčeva mama namreč vročevalca ni opozorila na odsotnost prejemnika pošte oziroma obdolženca, saj bi v takšnem primeru vročevalec to zabeležil na pisemski pošiljki. Iz navedenih razlogov na utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila opravljena pravilna nadomestna vročitev, ne morejo vplivati niti pritožbene navedbe v smeri, da obdolženec v tujini ni imel stikov z domačimi, saj z njimi ni v najboljših odnosih. Pritožbeni razlog, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, se tako izkaže kot neutemeljen.

11. Glede na navedeno, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča, je bilo potrebno pritožbo zagovornika zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

12. Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je obdolženec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, ki je odmerjena v skladu s tar. št. 74013 Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Odločitev temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP in prvem odstavku 95. člena ZKP.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22, 29
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 18, 18/1, 118, 118/1, 119, 119/2, 371, 371/2, 372, 373,

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
26.10.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIyNjMz