VSM Sklep II Kp 6526/2016

Jedro

Izrek je namreč tisti del sodbe, ki postane pravnomočen, kar pomeni, da mora biti jasen in takšen, da se iz njega lahko ugotovi, za kakšno kaznivo dejanje gre.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženega B.P. se ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega B.P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo pogojno obsodbo, znotraj katere mu je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Zagovornik obdolženega, ki v uvodu svoje pritožbe navaja, da se pritožuje tudi zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, svoje pritožbe v tej smeri ni konkretiziral, saj ni navedel niti tega, katero konkretno kršitev iz 371. člena ZKP ima v mislih. Iz vsebine pritožbenih navedb v smeri, da obdolženi ne more dokazovati svoje nedolžnosti, saj so dogodki pod obtožbo opisani povsem pavšalno, pa je razbrati, da prvostopenjskemu sodišču smiselno očita kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv.

5. Pritožbeno sodišče soglaša z zagovornikom, ko navaja, da so očitki, kot so povzeti v izreku izpodbijane sodbe, pavšalni in da je povsem nejasno, kaj konkretno se obdolžencu sploh očita. Ni namreč jasno, s katerimi od v izreku navedenimi izvršitvenimi ravnanji bi naj obdolženec oškodovanko lasal ter ji ob tem izpulil nekaj las, ob katerem dogodku bi jo naj prijemal za vrat in jo klofutal, jo preganjal iz hiše in tudi ne, katere udarce ima sodišče v mislih, ko zaključuje, da je z opisanimi ravnanji (obdolženec) pri I.K. povzročil občutek strahu in ponižanosti, z udarci in lasanjem pa tudi fizično bolečino. Glede na to, da se obdolžencu v uvodu (v pravnem delu opisa) očita tudi, da je oškodovanko …z grožnjo z neposrednim napadom na njeno telo preganjal..., v konkretizaciji, v dejanskem delu opisa, pa navedeno (grožnja) ni z ničemer konkretizirano, je tako potrebno soglašati s pritožbo, ko prvostopenjskemu sodišču v tej smeri očita pomanjkljivost oziroma nejasnost izreka, kar predstavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Izrek je namreč tisti del sodbe, ki postane pravnomočen, kar pomeni, da mora biti jasen in takšen, da se iz njega lahko ugotovi, za kakšno kaznivo dejanje gre. Zakonski znaki kaznivega dejanja morajo biti v opisu dejanja konkretizirani na način, predpisan v 2. točki prvega odstavka 269. člena ZKP, pri čemer morajo abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja izhajati iz konkretiziranega opisa obdolženčevega dejanja. Brez takšne konkretizacije obdolžencu ni omogočena učinkovita obramba, kar smiselno v pritožbi izpostavlja pritožnik. Navedeno pa predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Čeprav ni mogoče soglašati s pritožbeno navedbo, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov, da bi naj obdolženec oškodovanko klofutal, pa ima pritožba prav, ko pod naslovom "zmotna oziroma nepopolna ugotovitev dejanskega stanja" navaja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, da je obdolženec oškodovanki omejeval pravice in katere, da jo je z roko prijemal za vrat ter da bi ji naj grozil z neposrednim napadom na njeno telo, s čimer smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 34 obrazložitve izpodbijane sodbe zgolj pavšalno zaključilo, da ni nobenega dvoma, da je obdolženec z oškodovanko grdo, ponižujoče in drugače boleče ravnal, z udarci in lasanjem pa ji je povzročil tudi fizične bolečine, zaradi česar se je počutila ponižano in prestrašeno, vendar ni prav z ničemer obrazložilo, s katerimi konkretnimi ravnanji je obdolženec izpolnil zakonska znaka, da je z grožnjo z neposrednim napadom na telo preganjal oškodovanko in jo z nasilnim omejevanjem njenih enakih pravic spravljal v podrejen položaj. Pa tudi razlogov o konkretnem dejanskem stanu, da je obdolženec oškodovanko z roko prijemal za vrat, čeprav je oškodovanka o tem izpovedala, izpodbijana sodba nima.

8. Pritožba se tako pravilno sklicuje na pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

9. Glede na vse navedeno in ker bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vselej pomenijo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 392. člena ZKP), s preostalimi pritožbenimi navedbami pa se glede na naravo ugotovljenih kršitev ni moglo ukvarjati. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje z aktivnejšim sodelovanjem tožilstva odpraviti ugotovljene kršitve in presoditi ostale pritožbene navedbe ter o zadevi ponovno odločiti.

Datum zadnje spremembe:

11.09.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 29/2005
• Sodba I Ips 266/2001
• Sodba I Ips 8/2000