VSM Sklep I Ip 310/2018

Jedro

Za terjatev izvršitelja, ki izhaja iz dokončnega obračuna, ni posebej predpisan daljši zastaralni rok, zato se na prvi pogled nakazuje uporaba določila glede splošnega zastaralnega roka. Vendar navedeno splošno določilo le navidezno ureja časovno komponento zastaranja navedene terjatve izvršitelja, saj zaradi svoje posebne narave ne spada med običajne terjatve, za katere je utemeljen splošni zastaralni rok. Terjatev izvršitelja, zajeta v dokončnem obračunu, ki je izvršilni naslov, je v bistvenem podobna judikatnim terjatvam. Obstoječo pravno praznino je sodišče druge stopnje zapolnilo tako, da je oblikovalo izjemo ob hkratnem sklepanju po podobnem glede že predpisane izjeme daljšega desetletnega zastaralnega roka, ki jo je zakonodajalec opredelil za judikatne terjatve. Sodišče druge stopnje pri svojem utemeljevanju odločitve sledi razlogom Vrhovnega sodišča, s katerimi je utemeljilo uporabo daljšega desetletnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 356. člena OZ za terjatve, zajete v neposredno izvršljivem notarskem zapisu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dolžnikov ugovor.

2. Dolžnik v pravočasni pritožbi obširno pojasnjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati petletni splošni zastaralni rok in ne posebnega desetletnega, ki velja za judikatne terjatve. Sklicuje se na VSL sodbo II Cp 2440/2010 in VSM sklep I Ip 412/2016. Razlaga sodišča prve stopnje, da gre za judikatno terjatev, je preširoka. Pojasnjuje predpise, ki urejajo poslovanje izvršiteljev. Četudi se uporabi desetletni rok, je terjatev zastarala že dne 10. 5. 2017, saj je pridobil izvršitelj pravico zahtevati povrnitev stroškov od upnika dne 10. 5. 2007. Račun je izvršitelj izstavil šele 9. 2. 2011, štiri leta po obračunu. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da obračuna izvršitelja ni bil zavrnjen. Predlaga spremembo ali razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Za terjatev izvršitelja, ki izhaja iz dokončnega obračuna, ni posebej predpisan daljši zastaralni rok, zato se na prvi pogled nakazuje uporaba določila glede splošnega zastaralnega roka iz 346. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Vendar navedeno splošno določilo le navidezno ureja časovno komponento zastaranja navedene terjatve izvršitelja, saj zaradi svoje posebne narave ne spada med običajne terjatve, za katere je utemeljen splošni zastaralni rok. Terjatev izvršitelja, zajeta v dokončnem obračunu, ki je izvršilni naslov, je v bistvenem podobna judikatnim terjatvam. Obstoječo pravno praznino je sodišče druge stopnje zapolnilo tako, da je oblikovalo izjemo ob hkratnem sklepanju po podobnem glede že predpisane izjeme daljšega desetletnega zastaralnega roka, ki jo je zakonodajalec opredelil za judikatne terjatve.

5. Sodišče druge stopnje pri svojem utemeljevanju odločitve sledi razlogom Vrhovnega sodišča, s katerimi je utemeljilo uporabo daljšega desetletnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 356. člena OZ za terjatve, zajete v neposredno izvršljivem notarskem zapisu. Tudi za navedene terjatve je Vrhovno sodišče zavrnilo uporabo splošnega roka, čeprav zanje ni predpisanega posebnega daljšega zastaralnega roka. Okoliščine, ki jih je izpostavilo Vrhovno sodišče, so v bistvenem enake, kot velja za terjatev v dokončnem obračunu izvršitelja.

6. Sodišče druge stopnje s tem zasleduje spoštovanje ustavne pravice do enakega sodnega varstva pravic (22. člen Ustave RS - URS). Njena vsebina, ki je odraz ustavnega načela enakosti (drugi odstavek 14. člena URS) v sodnem postopku, zavezuje sodišče, da v bistveno enakih okoliščinah tudi bistveno enako razsodi, od ustaljene sodne prakse pa lahko odstopi le, če odstop pravno argumentira na način, da se opredeli do dosedanje sodne prakse.¹

7. Vrhovno sodišče je upoštevalo naslednje nosilne argumente, ki predstavljajo ustaljeno sodno prakso:²

- daljši desetletni zastaralni rok je utemeljen za terjatve, glede katerih ni negotovosti o dolžnikovem položaju in obstoju terjatve, pri čemer tudi ni bojazni, da bi se dokazi o terjatvi v tem daljšem obdobju uničili,

- terjatve iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa imajo zaradi učinka izvršilnega naslova posebno pravno naravo in se razlikujejo od terjatev, ki zastarajo v petletnem splošnem zastaralnem roku,

- o terjatvi iz notarskega zapisa, ki predstavlja izvršilni naslov, več ne more biti dvoma o obstoju,

- notariat je javna služba,

- učinek pravnomočnosti, ki velja za judikatne terjatve, ni bistven za uporabo daljšega zastaralnega roka.

8. Vse pojasnjeno je podano tudi glede dokončnega obračuna izvršitelja. Čeprav dokončni obračun nima učinka pravnomočnosti in tudi ni odločba državnega organa, ima lastnost izvršilnega naslova (prvi in drugi odstavek 38.c člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ). Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče, je ta okoliščina odločilna, da terjatev pridobi posebno pravno naravo, ki utemeljuje uporabo daljšega zastaralnega roka. Če upnik v prekluzivnem zakonskem roku ne vloži zahteve, da o obračunu izvršitelja odloči sodišče, obračun postane dokončen in o obstoju obveznosti iz obračuna ne more biti več dvoma.

9. Poudarjen javnopravni element dodatno utrjuje pravilnost uporabe daljšega desetletnega zastaralnega roka. Tako kot notar, tudi izvršitelj opravlja svoje delo v okviru javne službe in ima zakonska javnopravna pooblastila (prvi odstavek 280. člena ZIZ). Izvršitelj je podaljšana roka sodišča, ki v okviru zakonskih pooblastil opravlja neposredna dejanja izvršbe (prvi odstavek 7. člena ZIZ).³ Veljavna javna služba izvršitelja je nadomestila preteklo ureditev, po kateri so opravljali izvršilna dejanja sodni izvršitelji.⁴

10. Visoko kakovost in trajnost dokaza o obveznosti, kot pomemben element, ki opravičuje daljši zastaralni rok, potrjuje predpisan način opravljanja službe izvršitelja, ki je, sorodno kot notar, v okviru javne službe pooblaščen in zavezan o opravljenih dejanjih sestavljati javne listine (zapisniki, poročila o opravljenih dejanjih, obračuni) ter voditi in shranjevati dokumentacijo na predpisan kvalificiran način, ki je podoben tistemu za sodne spise.⁵ Zaradi pojasnjenega posebnega položaja izvršitelja ni nevarnosti, da bi prišlo do uničenja ali izgube dokaza o izvršiteljevi terjatvi iz obračuna tudi v daljšem obdobju desetih let.

11. Sklicevanje dolžnika na VSL sodbo II Cp 2440/2010 ni prepričljivo. V navedeni odločitvi Višje sodišče v Ljubljani ni bilo postavljeno v položaj, ko bi moralo uporabiti daljši desetletni zastaralni rok, kot v obravnavani zadevi. Odločitev je izgradilo na nosilnem argumentu, da se ne uporabi krajšega triletnega roka. Ker stališče, da za terjatve izvršitelja iz dokončnega obračuna velja petletni splošni zastaralni rok iz 346. člena OZ, ni bilo zavzeto v razmerju do daljšega desetletnega zastaralnega roka, ima lahko sklicevanje na naveden judikat le omejen razlagalni pomen, ki ni bistven za obravnavano zadevo.

12. V obravnavani zadevi tudi ne more biti uspešno dolžnikovo sklicevanje na VSM sklep I Ip 412/2016, saj je v navedeni zadevi sodišče odločalo v postopku, v katerem je upnik pravočasno nasprotoval obračunu izvršitelja in zahteval, da o njem odloči sodišče (drugi odstavek 38.c člena ZIZ). Zaradi vložene zahteve obračun ni pridobil lastnosti izvršilnega naslova in ga je bilo dopustno vsebinsko preizkusiti, kar za dokončni obračun ne velja, četudi je morda nepravilen. Očitek, da je bil obračun v obravnavani zadevi sestavljen po preteku predpisanega osemdnevnega roka po zaključku opravljanja izvršilnih dejanj, bi lahko dolžnik uveljavljal le še do dokončnosti obračuna, ne pa tudi v obravnavanem izvršilnem postopku, kjer je obračun že izvršilni naslov (prvi odstavek 17. člena ZIZ).

13. V obravnavani zadevi je izvršilno sodišče smelo le še preizkusiti, ali so izpolnjene vse zakonske zahteve, da ima obračun lastnost primernega izvršilnega naslova (drugi odstavek 38.c člena in prvi odstavek 21. člena ZIZ). Predložen obračun z dne 14. 5. 2007 je ustrezno ožigosan in podpisan, opremljen s klavzulo o dokončnosti, v njem je naveden izvršitelj in upnik (sedaj dolžnik v obravnavanem izvršilnem postopku), določno pa je tudi opredeljena denarna obveznost plačila za delo in stroške izvršitelja, kar zadostuje.⁶

14. Dolžnik ni dokazal, da bi bila klavzula o dokončnosti neutemeljena. Iz dopisa z dne 17. 3. 2017 (priloga B1), na katerega se je skliceval dolžnik glede zavrnitve plačila terjatve, ne izhaja, da bi upnik zahteval, da o obračunu odloči sodišče, ampak le, da so bili zavrnjeni računi. Kot je pojasnil dolžnik, je bil račun izdan šele štiri leta po izdaji obračuna, zato zavrnitev računa še ne pomeni tudi pravočasne zavrnitve obračuna. Prej iz navedenega dolžnikovega dopisa izhaja nasprotno, da zahteva ni bila podana. Dolžnik je v dopisu sam obračune opredelil kot dokončne in se le še skliceval na zastaranje.

15. Nepravilno je tudi dolžnikovo stališče o začetku teka zastaralnega roka z dnem 10. 5. 2007. Izvršitelj lahko od upnika zahteva, da plača denarni znesek iz dokončnega obračuna šele po preteku osemdnevnega izpolnitvenega roka, ki ga postavi v pozivu upniku (peti odstavek 38.c člena ZIZ). Zastaranje začne teči šele prvi naslednji dan po zapadlosti obveznosti (prvi odstavek 336. člena OZ). V obravnavani zadevi je postal obračun dokončen dne 29. 5. 2007. Izvršitelj ni pozval upnika k plačilu takoj ob dokončnosti obračuna, kar pa ne vpliva na tek zastaranja. Če je upnik pasiven, se zastaranje veže na čas, ko bi upnik lahko izvršil potrebna dejanja. Zastaranje je po pojasnjenem v obravnavani zadevi začelo teči dne 7. 6. 2007, to je deveti dan od dokončnosti obračuna. Predlog za izvršbo, ki je bil vložen dne 25. 5. 2017, je bil vložen še pred potekom desetletnega zastaralnega roka.

16. Ker sodišče druge stopnje tudi ni odkrilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

17. Dolžnik, ki ni uspel s pritožbo, krije sam priglašene pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------
¹ Ustavno sodišče je pojasnilo, da pravica do enakega sodnega varstva pravic presega zgolj zahtevo po enakopravnem obravnavanju strank v enem postopku, zato morajo sodišča v različnih postopkih v bistveno enakih zadevah pravo uporabiti enako. Več o tem Galič, A.: Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 316 in nasl.
² Glej sklep II Ips 75/2006, sklep II Ips 858/2006 in sodbo II Ips 73/2012.
³ Obveznost plačila stroškov izvršitelja je javnopravna obveznost, opredeljena v zakonu (prvi odstavek 292. člena ZIZ), saj gre za strošek postopka za opravljeno delo v okviru javnopravnih pooblastil glede dejanj prisilne izvršbe (udejanjanja državne prisile). Določila OZ se zato uporabljajo analogno, saj ni javnopravne ureditve zastaranja obveznosti plačila izvršiteljevih stroškov.
⁴ Sodni izvršitelji, zaposleni pri sodišču, so prenehali opravljati dejanja izvršbe in zavarovanja z dnem 14. 4. 2000, kot izhaja iz drugega odstavka 2. člena Odredbe o začetku opravljanja dejanj izvršbe in zavarovanja po izvršiteljih (Uradni list RS, št. 32-1486/2000). V veljavni ureditvi so sodni izvršitelji opredeljeni le še kot dodatna možnost in ne pravilo (četrti odstavek 7. člena ZIZ).
⁵ Glej zlasti 27. do 29. člen Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja.
⁶ Morebitno odsotnost navedbe izpolnitvenega roka lahko dopolni izvršilno sodišče z analogno uporabo drugega odstavka 21. člena ZIZ, kar pa ni bilo potrebno v obravnavani zadevi, saj je bil dolžnik (sicer šele več let po dokončnosti obračuna) že pozvan s strani izvršitelja na plačilo.

Datum zadnje spremembe:

07.09.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II Ips 5/2019
• VSL sklep I Ip 435/2010
• VSRS Sklep I Kr 15/2016