VSM Sklep II Kp 30824/2018

Jedro

Predvsem pa, kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, legitimno zavzemanje sodstva v Republiki Poljski za ohranitev njihovega neodvisnega položaja v odnosu do zakonodajne in izvršilne oblasti, nikakor ni dopustno razlagati v smeri, da bi to v povsem konkretnih primerih kazenskih postopkov zoper domnevne storilce kaznivih dejanj pomenilo tudi nezaupanje v materialnopravno neodvisnost sodnega odločanja poljskih sodišč, ali kakorkoli vzbujalo dvom v poštenost sojenja.

Izrek

Pritožba zagovornika zahtevane osebe R.C. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se na podlagi četrtega odstavka 23. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU-1) dovoli predaja zahtevane osebe, to je R.C. Republiki Poljski, zaradi kazenskega postopka za kazniva dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami in psihotropnimi substancami ter pripadnosti kriminalni združbi po prvem odstavku 258. člena Kazenskega zakonika Republike Poljske in po 1. točki 56. člena Zakona z dne 29. 7. 2005, v zvezi z Zakonom o narkomaniji in v zvezi z 12. členom KZ Republike Poljske. Odločilo je še, da odreditvena članica Republika Poljska po predaji zahtevane osebe ne sme preganjati, zoper njo izvršiti kazni, predati drugi državi članici ali izročiti tretji državi zaradi drugega kaznivega dejanja, storjenega pred njeno predajo. R.C. je bila sicer na podlagi Evropskega naloga za prijetje in predajo odvzeta prostost dne 6. 7. 2018 ob 21.30 uri, naslednji dan, to je dne 7. 7. 2018 je bil zoper njega tudi odrejen pripor, ki lahko traja največ en mesec od dneva, ko mu je bila odvzeta prostost. Po tem času pa sme biti oseba pridržana v priporu samo na podlagi sklepa o podaljšanju pripora, vsakič za dva meseca, skupaj pa sme pripor trajati največ 9 mesecev.

2. Zoper ta sklep se je pritožil zagovornik zahtevane osebe, ki se z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zavrne predajo zahtevane osebe Republiki Poljski.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje soglaša z obrazloženimi ugotovitvami in razlogi sodišča prve stopnje, da so izpolnjeni pogoji za predajo zahtevane osebe odreditveni državi iz 9. člena ZSKZDČEU-1 in da tudi ni podan noben razlog za zavrnitev predaje zahtevane osebe iz 10. in 11. člena ZSKZDČEU-1, ki določata obvezne in fakultativne podlage za zavrnitev predaje zahtevane osebe.

5. Tem pravilnim razlogom izpodbijanega sklepa tudi zagovornik zahtevane osebe ne nasprotuje, temveč v pritožbi ponavlja svoje predhodne navedbe in stališča, ki po njegovem mnenju ne dopuščajo predaje zahtevane osebe Republiki Poljski. Navaja, da je Evropska komisija prvič v zgodovini uporabila postopek iz 7. člena Pogodbe o EU (Lizbonske pogodbe) in to ravno zoper državo odreditvenega sodišča, zaradi očitkov o hujših kršitvah načel pravne države v Republiki Poljski. Ob tem se sklicuje še na odločitev irskega sodišča, ki je zavrnilo izročitev poljskega državljana prav iz teh razlogov. Takšnemu stališču ene izmed držav članic EU, ki je izrazila dvom v zagotovitev poštenega sojenja na Poljskem, bi se zato po mnenju zagovornika moralo pridružiti tudi izvršitveno sodišče.

6. Vendar pritožbi ni mogoče pritrditi, pri čemer je na identične ugovore oziroma stališča zagovornika pravzaprav v celoti in pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje, v točki 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Tem ugotovitvam, stališču in prepričljivim razlogom pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje in jih v izogib ponavljanju tudi povzema. Ob tem le še dodaja, da niti niso znane konkretne in dejanske okoliščine v zadevi irskega sodišča, na katero se sklicuje pritožba, hkrati pa tudi ni nobenih utemeljenih podlag za sklepanje, da bi lahko odločitev Sodišča EU o zahtevi irskega sodišča kakorkoli relevantno vplivala na konkretno odločitev v obravnavani zadevi, to je postopku odločanja o predaji zahtevane osebe R.C.. Predvsem pa, kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, legitimno zavzemanje sodstva v Republiki Poljski za ohranitev njihovega neodvisnega položaja v odnosu do zakonodajne in izvršilne oblasti, nikakor ni dopustno razlagati v smeri, da bi to v povsem konkretnih primerih kazenskih postopkov zoper domnevne storilce kaznivih dejanj pomenilo tudi nezaupanje v materialnopravno neodvisnost sodnega odločanja poljskih sodišč, ali kakorkoli vzbujalo dvom v poštenost sojenja.

7. Po obrazloženem in ker pritožba glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko povzročilo dvom v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče, na podlagi tretjega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

07.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep III Kp 6644/2021
• VSK Sklep I Kp 30101/2020
• VSL Sklep I Kp 46318/2020