VSM Sklep IV Kp 29823/2014

Jedro

Pritožba glede izpovedb zaslišanih prič utemeljeno opozarja, da nobena izmed zaslišanih prič ni potrdila, da je oškodovanec ves čas delal za obdolženca, niti priča D. Z., saj je ta povedal, da je bil oškodovanec 90% časa prisoten na delu na gradbiščih. Pritožbeno sodišče pa pri tem ni prezrlo, da je bil oškodovanec pri obdolžencu v obravnavanem obdobju, in sicer v letu 2008 zaposlen in prijavljen v zavarovanja le tri mesece (od 1. 3. 2008 do 25. 5. 2008) in en mesec v letu 2009 (od 23. 11. 2009 do 23. 12. 2009), zato je za pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje potrebno ugotoviti, kakšno je bilo njuno razmerje v vmesnem času.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženega J. V. se ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 29823/2014 z dne 9. 10. 2017 obdolženega J. V. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let ter mu po tretjem odstavku 57. člena KZ-1 določilo posebni pogoj, da mora oškodovancu R. M. v roku osemnajst mesecev po pravnomočnosti sodbe, plačati znesek 12.916,94 EUR, sicer se lahko pogojna obsodba prekliče in določena kazen zapora izreče. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, ki so do sedaj znani v znesku 588,27 EUR ter sodne takse po tarifni številki 71113 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), medtem ko bo o ostalih stroških kazenskega postopka odločeno s posebnim sklepom, ko bodo znani. Po prvem odstavku 94. člena ZKP je obdolžencu naložilo plačilo krivdno povzročenih stroškov v znesku 15,13 EUR ter po prvem odstavku 105. člena ZKP plačilo premoženjskopravnega zahtevka oškodovancu R. M. v višini 12.916,94 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2011 do plačila.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni, tako da obtožbo zavrne oziroma podrejeno, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Zagovornik obdolženca v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, z navajanjem, da opisana neskladja izpovedb prič D. Z., B. K., D. S. ter I. L. ne predstavljajo samo zmotne dokazne ocene, ampak tudi nasprotujejo izvedenim dokazom. S takšno obrazložitvijo pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmote in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je utemeljen in ga bo pritožbeno sodišče obrazložilo v nadaljevanju, ne potrjuje pa obstoja v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

5. Zagovornik v pritožbi uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP z navajanjem, da se obdolžencu očita storitev kaznivega dejanja od 18. 4. 2008 do 18. 1. 2011, torej v času veljavnosti KZ in KZ-1, ki je pričel veljati 1. 11. 2008. Zato bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti zakon, ki je za storilca milejši, kar je po stališču pritožbe 205. člen KZ, ki določa nižjo kazen, to je denarno kazen ali zapor do enega leta, kar pomeni, da je v obravnavani zadevi že potekel triletni relativni zastaralni rok in zato bi sodišče prve stopnje moralo izdati zavrnilno sodbo. 196. člen KZ-1 je za storilca strožji, ker določa višji okvir kazni in daljši zastaralni rok 10 let od storitve kaznivega dejanja.

6. Pritožba nima prav. Sodna praksa je v zvezi s kaznivim dejanjem kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1 zavzela stališče, da ne gre za nadaljevano kaznivo dejanje, temveč za trajajoče kaznivo dejanje in v tem smislu za eno kaznivo dejanje, ki je dokončano, ko je protipravno stanje prenehalo. Za čas izvršitve pri takšnih kaznivih dejanjih ter vprašanjem zastaranja in vprašanjem kateri zakon je potrebno uporabiti, velja čas, ko je prenehalo protipravno stanje, kar je v obravnavanem primeru 18. 1. 2011, torej v času veljavnosti KZ-1 (ki pričel veljati 1. 11. 2008). Glede na navedeno tako ne drži izvajanje pritožbe, da je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje uporabilo strožji zakon, niti da je kazenski pregon za kaznivo dejanje (relativno ali absolutno) zastaral. Kot pritožba sama navaja, je rok za zastaranje kazenskega pregona za kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 10 let (4. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1), ta rok pa še ni pretekel. Kršitve kazenskega zakona, ki jih ugotavlja po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

7. Pritožbeno sodišče pa soglaša z izvajanji zagovornikov obdolžencev, da dejansko stanje v obravnavani zadevi ni dovolj zanesljivo ugotovljeno. To pa vzbuja resne pomisleke glede pravilnosti dosedanje odločitve, obenem pa zahteva ponovno izvedbo vseh dokazov in njihovo kritičnejšo oceno.

8. Po mnenju pritožbenega sodišča zagovornik obdolženca dokazno oceno prvostopnega sodišča utemeljeno graja in ima prav, ko ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni dovolj raziskalo odločilnega dejstva, to je obstoj delovnega razmerja med obdolžencem in oškodovancem. V zvezi s tem pritožba pravilno opozarja, da obstaja dvom o tem, ali je oškodovanec za obdolženca res neprekinjeno delal od marca 2008 do konca leta 2010 in zakaj bi obdolženec iz zavarovanja odjavil prav oškodovanca, če je ves ta čas delal, medtem ko drugih delavcev, ki so v tem času pri njem delali, iz zavarovanj ni odjavil (npr. D. Z.). Iz razlogov napadene sodbe je povzeti, da je obdolženec obstoj delovnega razmerja z oškodovancem za celotno obdobje od 1. 3. 2008 do 31. 12. 2010, ves čas kazenskega postopka zanikal ter navajal, da je z oškodovancem sklepal pogodbe o zaposlitvi za določen čas, največ v trajanju enega meseca, ker oškodovanec ni bil zanesljiv delavec. Več sklenjenih pogodb o zaposlitvi je potrdil tudi oškodovanec, pri čemer je slednji bil prepričan, da je bil ves čas od marca 2008 do decembra 2010 v delovnem razmerju in prijavljen v zavarovanja. Kljub dejstvu, da je torej bilo med obdolžencem in oškodovancem sklenjenih več pogodb o zaposlitvi, nobena izmed strank sodišču ni predložila niti enega izvoda teh pogodb, sodišče prve stopnje pa si izvoda pogodbe o zaposlitvi ni pridobilo niti po uradni dolžnosti od pristojnih državnih institucij (npr. Inšpektorata RS za delo, ki je v marcu 2008 delal inšpekcijski nadzor na gradbišču, kjer je delal obdolženec in oškodovanec, v posledici tega pa je obdolženec moral v treh dneh priložiti pogodbo o zaposlitvi oškodovanca, ker je bilo ugotovljeno da dela na črno), ampak je zaključke o tem, da je oškodovanec v tem obdobju neprekinjeno delal za obdolženca, delalo na podlagi izpovedb prič. Takšna dokazna ocena pa je pomanjkljiva in lahko celo zmotna, iz nje pa jasno ne izhaja, ali je razmerje med obdolžencem in oškodovancem šteti za delovno razmerje, kot ga določa 4. člen Zakona o delovnih razmerjih (nadalje ZDR-1) in ali je bilo to sklenjeno za nedoločen ali določen čas in v kolikor za določen čas, ali je šlo za utemeljeno podaljševanje sklepanja takih pogodb, saj v nasprotnem primeru nastopi posledica iz 56. člena ZDR-1, to je transformacija v delovno razmerje za nedoločen čas, v obeh primerih pa ali je bilo delovno razmerje sklenjeno prav v obravnavanem obdobju od 1. 3. 2008 do 31. 12. 2010. Šele v kolikor se ugotovi obstoj delovnega razmerja med obdolžencem in oškodovancem, obstaja dolžnost obdolženca kot delodajalca, da poskrbi za izplačilo plač, regresov in prispevkov oškodovanca.

9. Pritožba glede izpovedb zaslišanih prič utemeljeno opozarja, da nobena izmed zaslišanih prič ni potrdila, da je oškodovanec ves čas delal za obdolženca, niti priča D. Z., saj je ta povedal, da je bil oškodovanec 90% časa prisoten na delu na gradbiščih. Priča D. S. je potrdila, da je oškodovanec preko obdolženca zidal hišo pri njej približno eno leto, spregledati pa niti izpovedbe izvedenke na glavni obravnavi 9. 10. 2017, ki števila ur dela oškodovanca za leto 2008, od meseca junija do decembra ni imela, pri čemer ni jasno ali zato, ker obdolženec oškodovancu ni vrnil stenskega koledarja za leto 2008 (na stenskem koledarju naj bi si oškodovanec zapisoval delovne ure) ali ker jih oškodovanec ni oddelal ali zato, ker si seznama delovnih ur ni vodil. Pritožbeno sodišče pa pri tem ni prezrlo, da je bil oškodovanec pri obdolžencu v obravnavanem obdobju, in sicer v letu 2008 zaposlen in prijavljen v zavarovanja le tri mesece (od 1. 3. 2008 do 25. 5. 2008) in en mesec v letu 2009 (od 23. 11. 2009 do 23. 12. 2009), zato je za pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje potrebno ugotoviti, kakšno je bilo njuno razmerje v vmesnem času.

10. Vse navedeno tako pokaže, da so zaključki prvostopnega sodišča, ki je obdolženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1, preuranjeni. Zato bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotoviti ali sta bila obdolženec in oškodovanec v delovnem razmerju in ali je šlo za delovno razmerje za nedoločen ali določen čas, tako da bo izvedlo vse potrebne dokaze ter si pridobilo tudi listinske dokaze, to je pogodbe o zaposlitvi od strank postopka oziroma pristojnih državnih institucij. Šele na ta način bo prvostopno sodišče lahko ugotovilo, ali je obdolženec res kršil pravice delavca iz delovnega razmerja ter glede na zagovor obdolženca, ugotavljalo njegovo krivdo.

11. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri, po potrebi izvesti še druge dokaze in pri izračunu neizplačanih plač oškodovanca upoštevati tudi vsa izplačila plač na njegov TRR, zbrano dokazno gradivo nato ponovno oceniti in o stvari znova odločiti.

12. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu sodbe po prvem odstavku 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev zakona, je o pritožbi odločilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa

13. Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem odstavku 392. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

10.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba IV Kp 65929/2012
• VSM Sodba IV Kp 11295/2018
• Sodba I Ips 22/98