VSM Sklep V Kp 45306/2015

Jedro

Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) U-I-246/14-20 z dne 24. 3. 2017.

Ustavno sodišče je v točki 26 citirane odločbe zapisalo, da je ravnanje z izsledki, pridobljenimi s PPU, ki ga ureja četrti odstavek 153. člena ZKP, treba razlagati tako, da mora državni tožilec v roku dveh let po koncu izvajanja teh PPU: (a) ali z ustreznim aktom začeti kazenski pregon, pri čemer izsledke PPU, ki so še v njegovi posesti, pošlje preiskovalnemu sodniku (ali senatu, ki preizkuša neposredno obtožnico, oziroma sodniku posamezniku, ki odloča o obtožnem predlogu) po določbah, ki urejajo vlaganje ustreznih aktov tožilca, ali (b) izjaviti, da ne bo začel kazenskega pregona, oziroma (c) dopustiti, da se dveletni rok izteče brez take izjave oziroma začetka kazenskega pregona. Navedlo je še, da iz določb ZKP ne izhaja razlaga, da za hrambo izsledkov PPU po izteku roka dveh let od konca njihovega izvajanja zadošča "gola izjava" državnega tožilca znotraj dveletnega roka, da bo začel pregon zoper osumljenca. Taka razlaga bi namreč osumljence dejansko spravljala v arbitrarno negotovost glede bodoče odločitve državnega tožilca o kazenskem pregonu.

Avtentična razlaga zakona namreč za sodišča ni zavezujoča, o čemer se je že izrekla tako sodna praksa kot pravna teorija. V skladu z določbo 125. člena Ustave je sodnik vezan na Ustavo in zakon, kar pa avtentična razlaga ni. Omenjena je le v Poslovniku Državnega zbora, ki določa le postopek njenega sprejema, ne opredeljuje pa niti njenega pomena niti njenih pravnih učinkov. Nezavezujoča narava avtentične razlage izhaja tudi iz ustavnega načela delitve oblasti (drugi odstavek 3. člena Ustave), po katerem je zakonodajalec pristojen sprejemati zakone, medtem ko je razlaga zakonov za odločanje v konkretnih primerih naloga sodne veje oblasti. Če zakonodajalec meni, da posamezna zakonska določba ni jasna, ali da so ji sodišča z razlago dala drugačno vsebino, kot ji jo je hotel dati sam, ima možnost zakon spremeniti ali dopolniti po predpisanem zakonodajnem postopku.

Ob takšnem stanju zadeve, je zato po oceni pritožbenega sodišča nujno potrebna razlaga določb četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena ZKP v skladu z zavezujočo razlago Ustavnega sodišča v odločbi z dne 24. 3. 2017, saj so za razliko od avtentične razlage, odločbe Ustavnega sodišča obvezne.

V skladu z ustaljeno sodno prakso in obstoječo pravno teorijo ni dvoma, kaj pomeni ustrezen akt za začetek kazenskega pregona.

Izrek

Pritožbi zagovornice osumljenega B.B. se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje po preiskovalnem sodniku zavrnilo predlog za izločitev nezakonito pridobljenih dokazov in drugih na podlagi teh pridobljenih dokazov, ki ga je vložila zagovornica osumljenega B.B. in s katerim je predlagala izločitev vseh dokazov, pridobljenih z izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov (PPU) po 149.a členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), 149.b členu ZKP, 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP, dokazov pridobljenih ob hišni preiskavi po 214. členu ZKP in dokazov pridobljenih s preiskavo elektronskih naprav po 219.a členu ZKP.

2. Zoper sklep se je pritožila zagovornica osumljenega iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi kršitev temeljnih človekovih pravic iz Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter kršitev človekovih pravic iz Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP). Višjemu sodišču predlaga, da prekine predmetni postopek in začne postopek za oceno ustavnosti več določb ZKP in tudi Poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije, ter nadalje, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da se nezakonito pridobljeni dokazi izločijo (oziroma uničijo v tistem delu, ko je ODT prekoračilo dveletni rok), oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje po drugem preiskovalnem sodniku. Predlagala je še, da se osumljenega in zagovornico obvesti o seji pritožbenega sodišča.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Predlogu za obvestilo o seji senata pritožbeno sodišče ni ugodilo, saj določba prvega odstavka 378. člena ZKP ne velja za postopek s pritožbo zoper sklep, ki je v obravnavanem primeru predmet presoje sodišča druge stopnje (prvi odstavek 403. člena ZKP).

5. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje kršilo določbo drugega odstavka 154. člena ZKP, ker je dveletni rok po koncu izvajanja PPU zoper osumljenca potekel bistveno pred vložitvijo zahteve za preiskavo, ki je bila vložena dve leti in pol po preteku določenega dveletnega roka. S takimi navedbami pritožba uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki jo dodatno utemeljuje s kršitvami ustavnih pravic iz 22., 35., 37. in 38. člena Ustave, opozarja pa še na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) U-I-246/14-20 z dne 24. 3. 2017. Te pritožbene navedbe se po oceni sodišča druge stopnje nanašajo na odločilna dejstva za pravilno uporabo določb četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena ZKP, ki brez dvoma vplivajo na zakonitost in pravilnost odločitve preiskovalnega sodnika.

6. Ustavno sodišče je v točki 26 citirane odločbe zapisalo, da je ravnanje z izsledki, pridobljenimi s PPU, ki ga ureja četrti odstavek 153. člena ZKP, treba razlagati tako, da mora državni tožilec v roku dveh let po koncu izvajanja teh PPU: (a) ali z ustreznim aktom začeti kazenski pregon, pri čemer izsledke PPU, ki so še v njegovi posesti, pošlje preiskovalnemu sodniku (ali senatu, ki preizkuša neposredno obtožnico, oziroma sodniku posamezniku, ki odloča o obtožnem predlogu) po določbah, ki urejajo vlaganje ustreznih aktov tožilca, ali (b) izjaviti, da ne bo začel kazenskega pregona, oziroma (c) dopustiti, da se dveletni rok izteče brez take izjave oziroma začetka kazenskega pregona. Navedlo je še, da iz določb ZKP ne izhaja razlaga, da za hrambo izsledkov PPU po izteku roka dveh let od konca njihovega izvajanja zadošča "gola izjava" državnega tožilca znotraj dveletnega roka, da bo začel pregon zoper osumljenca. Taka razlaga bi namreč osumljence dejansko spravljala v arbitrarno negotovost glede bodoče odločitve državnega tožilca o kazenskem pregonu.

7. Iz razlogov izpodbijanega sklepa sicer niso razvidni datumi prenehanja izvajanja odrejenih PPU, ki so (tudi) po oceni pritožbenega sodišča bistvena okoliščina za sprejem pravilne in zakonite odločitve. Iz obrazložitve na strani 7 izpodbijanega sklepa, v zadnjem odstavku, pa izhaja, da je ta dveletni rok očitno potekel še pred vložitvijo zahteve za preiskavo zoper osumljenega B.B. dne 24. 11. 2015. Sodišče prve stopnje oziroma preiskovalni sodnik se glede razlage dveletnega roka sklicuje na Avtentično razlago četrtega odstavka 153. člena ZKP in drugega odstavka 154. člena ZKP, ki jo je sprejel Državni zbor Republike Slovenije (v nadaljevanju Državni zbor) na seji dne 22. novembra 2017, vendar po stališču pritožbe in tudi po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeno. Avtentična razlaga zakona namreč za sodišča ni zavezujoča, o čemer se je že izrekla tako sodna praksa kot pravna teorija. V skladu z določbo 125. člena Ustave je sodnik vezan na Ustavo in zakon, kar pa avtentična razlaga ni. Omenjena je le v Poslovniku Državnega zbora, ki določa le postopek njenega sprejema, ne opredeljuje pa niti njenega pomena niti njenih pravnih učinkov. Nezavezujoča narava avtentične razlage izhaja tudi iz ustavnega načela delitve oblasti (drugi odstavek 3. člena Ustave), po katerem je zakonodajalec pristojen sprejemati zakone, medtem ko je razlaga zakonov za odločanje v konkretnih primerih naloga sodne veje oblasti. Če zakonodajalec meni, da posamezna zakonska določba ni jasna, ali da so ji sodišča z razlago dala drugačno vsebino, kot ji jo je hotel dati sam, ima možnost zakon spremeniti ali dopolniti po predpisanem zakonodajnem postopku.¹

8. Ob navedenem pa tudi ni mogoče prezreti, da je bila dopolnjena zahteva osumljenčeve zagovornice za izločitev dokazov vložena dne 4. 7. 2017, to je po izdaji citirane odločbe Ustavnega sodišča z dne 24. 3. 2017, preiskovalni sodnik pa je o zahtevi odločil dne 5. 2. 2018 (čez skoraj sedem mesecev), s sklicevanjem na avtentično razlago ZKP, sprejeto dne 22. 11. 2017. Zahteva za izločitev dokazov in tudi njena dopolnitev je bila torej vložena bistveno pred avtentično razlago, sodišče prve stopnje pa je o zahtevi odločilo kasneje, na kar pritožba (tudi) utemeljeno opozarja. Ob takšnem stanju zadeve, je zato po oceni pritožbenega sodišča nujno potrebna razlaga določb četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena ZKP v skladu z zavezujočo razlago Ustavnega sodišča v odločbi z dne 24. 3. 2017, saj so za razliko od avtentične razlage, odločbe Ustavnega sodišča obvezne².

9. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja pritrjevanje preiskovalnega sodnika navedbam obrambe, da med kazensko preiskovalnima zadevama opr. št. X Kpr 45306/2015 in opr. št. X Kpr 13176/2011, ki se vodi zoper druge obdolžence in zaradi drugih kaznivih dejanj, ni nikakršne povezave. Po oceni pritožbenega sodišča iz tega posledično izhaja, da je za presojo pravočasnosti vložitve zahteve za kazenski pregon (v obravnavani zadevi torej zahteve za preiskavo dne 24. 11. 2015) po določbah četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena ZKP, v zvezi z odrejenim PPU po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP, bistven datum konca izvajanja tega ukrepa, odrejenega z odredbo Pp 1/2011 zoper osumljenega B.B., in ne Pp 2/2011 (odrejen zoper druge osumljence, zaradi drugih kaznivih dejanj, ki nimajo nobene povezave z obravnavano zadevo). Ustavno sodišče je namreč v 41. točki obrazložitve citirane odločbe jasno zapisalo, da se dveletni rok iz četrtega odstavka 153. člena ZKP in iz drugega odstavka 154. člena ZKP nanaša le na tista kazniva dejanja, zaradi katerih so bili PPU odrejeni oziroma konkretni izsledki PPU zbrani. In nadalje, prvotni namen pridobitve izsledkov PPU je potrjen oziroma "validiran" s pravočasnim začetkom kazenskega pregona za kaznivo dejanje iz sodne ali tožilske odredbe. V obravnavanem primeru je torej za pravočasnost začetka kazenskega pregona relevanten rok dveh let po koncu izvajanja PPU, odrejenega zoper osumljenega B.B. s sodno odredbo Pp 1/2011.

10. Da je dveletni rok iz četrtega odstavka 153. člena ZKP in drugega odstavka 154. člena ZKP, v skladu z zavezujočo razlago Ustavnega sodišča, zakonski procesni rok in torej prekluziven, je že sprejeto stališče v sodni praksi³. Nadalje, v skladu z ustaljeno sodno prakso in obstoječo pravno teorijo ni dvoma, kaj pomeni ustrezen akt za začetek kazenskega pregona. 20. člen ZKP določa, da je državni tožilec dolžan začeti kazenski pregon, če je podan utemeljen sum, da je storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, kolikor ta zakon ne določa drugače. Iz Komentarja ZKP⁴ jasno izhaja, da državni tožilec začne kazenski pregon s tem, da poda sodišču zahtevo za preiskavo (prvi odstavek 168. člena ZKP) ali vloži neposredno obtožnico (šesti odstavek 170. člena ZKP) oziroma obtožni predlog (prvi odstavek 430. člena ZKP). Takšna razlaga izhaja tudi iz točke 26 odločbe Ustavnega sodišča. Po oceni pritožbenega sodišča zato zaprosilo tožilstva dne 27. 2. 2013 KT-S-27/12 za vrnitev spisa Pp 1/2011 iz sodnega spisa X Kpr 13176/2011, na katerega se sklicuje preiskovalni sodnik v tretjem odstavku na str. 8 izpodbijanega sklepa, ni mogoče in ni dopustno šteti kot ustrezen akt za začetek kazenskega pregona (glede na vsebino zaprosila pa tudi ne kot aktivnost tožilca v smeri nadaljevanja kazenskega pregona zoper osumljenega B.B.). Enako velja tudi za zaprosilo SDT "šele" dne 10. 3. 2014 (v izpodbijanem sklepu je očitna pomota letnice 2013) Ministrstvu za finance, sestanek dne 19. 3. 2014 med SDT in direktorico Urada RS za nadzor proračuna in poziv policiji dne 31. 3. 2014 k dodatnemu zbiranju obvestil.

11. Glede na napačno zavzeto stališče in razlago določb četrtega odstavka 153. člena ZKP in drugega odstavka 154. člena ZKP, izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov oziroma okoliščin z navedbo konkretnih datumov konca izvajanja odrejenih PPU zoper osumljenega B.B. Pri ponovnem odločanju bo zato preiskovalni sodnik moral najprej ugotoviti in navesti ta datum, zatem pa v skladu z razlago odločbe Ustavnega sodišča presoditi, ali je rok iz četrtega odstavka 153. člena in drugega odstavka 154. člena ZKP že potekel pred vložitvijo zahteve za preiskavo zoper B.B. dne 24. 11. 2015. V tem primeru bo moral nadalje ugotoviti, kateri od dokazov, taksativno naštetih v zahtevi osumljenčeve zagovornice za izločitev dokazov, izvirajo iz odrejenih PPU in nato glede slednjih ravnati v skladu z določbo drugega odstavka 154. člena ZKP. Pri tem pa bo moral zaradi ugotovljenih okoliščin, da imajo obdolženci v zadevi X Kpr 13176/2011 pravico do pregleda in kontrole celotnega spisa Pp 1/2011, glede slednjega oziroma pridobljenega gradiva z izvajanjem tega ukrepa odločiti, ali je dopustno uničenje gradiva ali pa bo to "le" izločeno iz spisa X Kpr 45306/2015.

12. Ker iz odredbe preiskovalnega sodnika za hišno preiskavo I Kpd 27202/2011 z dne 2. 6. 2011 (l. št. 373 v dežurnem spisu I Kpd 27202/2011), ki sicer ni PPU, izhaja, da so podlaga za obstoj utemeljenosti suma, da je B.B. storil kaznivo dejanje, tudi izsledki, pridobljeni z izvajanjem ukrepa po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP, bo v skladu z doktrino sadežev zastrupljenega drevesa, kot utemeljeno navaja pritožba, potrebno odločiti tudi o zahtevi za izločitev vseh dokazov, ki izvirajo iz opravljene hišne preiskave. Posledično velja enako za vse dokaze, pridobljene na podlagi 219.a člena ZKP, torej s preiskavo elektronskih naprav, zaseženih pri opravljeni hišni preiskavi bivališča osumljenega B., njegovega osebnega avtomobila in njegove pisarne v prostorih Univerze v Mariboru.

13. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ne ugotavlja nobenih utemeljenih razlogov, da bi moral o pritožničini zahtevi za izločitev dokazov odločati drug preiskovalni sodnik, je o pritožbi odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

-------------------------------
¹ Tako tudi odločba VS RS Cpg 2/2014 z dne 17. 6. 2014, ki se sklicuje tudi na: pritrdilno ločeno mnenje sodnice mag. Jadranke Sovdat k sklepu U-I-103/11 z dne 4. 7. 2011, ki se mu pridružuje sodnik mag. Miroslav Mozetič; odklonilno ločeno mnenje sodnice dr. Jadranke Sovdat k odločbi U-I-128/11 z dne 14. 2. 2013, ki se mu pridružuje sodnica dr. Dunja Jadek Pensa; Zagorc, Avtentična razlaga zakona, ZZR 2012, str. 282, 283, 293; Galič, Arbitrabilnost sporov iz koncesijske pogodbe, PP 41-42/2011, str. 11.
² Tretji odstavek 1. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZustS).
³ Tako VSL V Kp 15930/2017 z dne 13. 9. 2017.
⁴ Mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 51.

Datum zadnje spremembe:

10.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep V Kp 26817/2014
• VSM Sklep V Kp 41595/2017
• VSC Sklep III Kp 59029/2010