VSM Sodba II Kp 15025/2016

Jedro

Pritožba ima prav, da je tatvina storjena na poseben predrzen način takrat, ko izrazito odstopa od običajnega načina izvršitve tatvine, ki je pogosto že sam zase drzen, nima pa prav, ko zatrjuje, da načina, kot je bilo storjeno obravnavano kaznivo dejanje, ni mogoče šteti za posebno predrzen način. Kot tak namreč šteje tudi tatvina, izvršena v odprtem stanovanju, kjer so v drugih sobah stanovalci, pa je zato sodišče prve stopnje že na osnovi tega, da je obdolženi S.N. oškodovanki odtujil denar iz spalnice pri odprtih vratih, kot je to razvidno iz posnetka video kamere, ko sta se oškodovanka in soobdolžena J.N. nahajali v sosednjem prostoru in se pogovarjali, kaznivo dejanje pravilno opredelilo kot kaznivo dejanje storjeno na posebno predrzen način po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega S.N. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno tako v znesku 180,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 15025/2016 z dne 7. 12. 2017 obdolženega S.N. in J.N. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in jima po 57. členu KZ-1 izreklo pogojni obsodbi ter vsakemu določilo kazen osem mesecev zapora in preizkusno dobo treh let ter naložilo, da v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe plača vsak oškodovanki A.B. znesek 145,00 EUR, sicer bo določena kazen tudi izrečena. V enakih zneskih jima je tudi naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka oškodovanki na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), s presežkom pa oškodovanko napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 195. člena ZKP je odločilo, da sta obdolženca dolžna plačati vsak eno polovico stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in vsak tudi sodno takso.

2. Proti tej sodbi se je pritožila zagovornica obdolženega S.N. zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji, kar navaja v uvodu pritožbe, pa tudi zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka, kar izhaja iz njenega končnega predloga, v katerem pa prvenstveno predlaga, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni in obdolženega S.N. zaradi pomanjkanja dokazov oprosti obtožbe, v skladu z določili člena 387 ZKP pa izda oprostilno sodbo tudi zoper obdolženo J.N.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in v posledici tega kršilo kazenski zakon, pri čemer naj bi bila podana kršitev iz 4. točke 372. člena ZKP. V pritožbi zatrjuje, da ni dokazano, da bi obdolženi storil kaznivo dejanje, za katerega je bil spoznan za krivega, zlasti pa tudi ne, da bi ga storil na poseben predrzen način ter je bil zato glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti, ko je sodišče obdolženega spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Tatvina na posebno predrzen način je storjena takrat, ko izrazito odstopa od običajnega načina storitve tatvine, sodišče prve stopnje pa v obrazložitvi napadene sodbe v točki 6 navaja, da sta obdolženca kot sostorilca zavestno izkoristila prijaznost in dobroto oškodovanke ter potrjeno stanje njene demence in ji denar naklepno odtujila v njeni prisotnosti. Iz zagovora obeh obdolžencev je razvidno, da sta oškodovanko do dne 14. 2. 2016 obiskala le trikrat, da nista opazila, da je dementna, da tega ni opazil niti policist M.V., ki bi glede na svoje dolgoletne poklicne izkušnje takšno dejstvo prej zaznal kot obdolženca, ki nimata končane niti osnovne šole, ter da je ostalo neraziskano dejstvo, na osnovi kakšnih okoliščin je lahko sodišče z gotovostjo zaključilo, da sta obdolženca kritičnega dne vedela, da je oškodovanka dementna in izkoristila takšno njeno bolezensko stanje ter ji odtujila 290,00 EUR. Stanje demence pri oškodovanki je bilo znano le njenim najbližjim, ki so dnevno bili v kontaktu z njo in osebnemu zdravniku, nikakor pa ne obdolžencema. Pritožba opozarja, da iz izpovedb oškodovankine hčerke in sina izhaja, da bi naj obdolženca večkrat obiskala oškodovanko, kot sama zatrjujeta, to pa ni z ničemer potrjeno. Kamera je snemala celotno leto 2015 in do leta 14. 2. 2016 na teh posnetkih ni obdolženca, nelogično pa je tudi, da bi otroci dementni materi dopustili, da ima svoje prihranke shranjene na način, kot so to zatrjevali. Sama analiza posnetka, na katerem je obdolženi, pa ni z gotovostjo dokazala, da je oškodovanki vzel denar, za kar se ga bremeni. Taki zaključki iz posnetka niso razvidni in zanje ni najti materialnih dokazov. Sodišče prve stopnje je v celoti nekritično sledilo izpovedbam priče M.B., upoštevalo pa tudi ni, da je v mesecu marcu 2016 policija zaustavila oba obdolženca in takrat pri sebi nista imela oškodovankine označenega denarja. Če je obdolženca že spoznalo za kriva, pa bi lahko zaključilo le, da je podano temeljno kaznivo dejanje iz 204. člena KZ-1.

5. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji zagovornica obširno navaja vse to, kar je navajala že pred sodiščem prve stopnje ter podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki ji prvostopno sodišče utemeljeno ni sledilo. Kot ključen dokaz, da sta obdolženca storila očitano jima kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje upoštevalo posnetek video kamere, nameščene v spalnici oškodovanke z dne 14. 2. 2016, ki ga je pogledalo na glavni obravnavi in na katerem je jasno viden obdolženi S.N., ko vstopi v oškodovankino spalnico, stopi k nočni omarici, jo odpre, iz nje nekaj vzame, si zatem nekaj spravi v žep, nato pa le za par sekund odpre omaro na levi strani vrat, vzame iz nje torbico in jo nekaj časa pregleduje, zatem torbico vrne in vzame iz omare še en predmet, ter se navedeni postopek ponovi ta predmet vrne v omaro, jo zapre in nato hitro odide iz spalnice. Glede na naveden potek dogodka, kot je razviden iz posnetka, je ugotovilo, da se zagovor obdolženega, ki ga je sicer spreminjal, v vsaki od njegovih variant ne potrdi. Na posnetku ni vidno, da bi si obdolženi S.N. ogledoval majice in jih položil nazaj v omaro, kot se je zagovarjal, prav tako ni razvidno, da bi pobiral ključe s tal in jih zatem dal v žep, kot je tudi navajal, temveč je njegovo ravnanje bilo tako, da je na osnovi njega sklepati, da je pregledoval torbico oškodovanke, v kateri je ta imela spravljen denar ter si ga protipravno prilastil, in sicer iz denarnice za drobiž vzel 20,00 EUR iz druge denarnice pa 270,00 EUR, medtem ko je 30,00 EUR pustil v denarnici. Navedeno izhaja iz izpovedbe priče M.B., ki je oškodovanko vsakodnevno obiskovala in prepričljivo pojasnila, koliko denarja je imela oškodovanka v obeh denarnicah ter koliko ga je ostalo po odhodu obeh obdolžencev, ko je sama pogledala v denarnici. Sodišče prve stopnje ni našlo prav nobenega razloga, da bi podvomilo v verodostojnost izpovedbe te priče, niti ga ne navaja pritožba, pa so zato pritožbena izvajanja, ki skušajo prepričati, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov sprejelo napačne dejanske ugotovitve, ter da obdolžencu kaznivo dejanje ni dokazano, nesprejemljiva.

6. Glede na to, da je v času, ko je obdolženi izvrševal kaznivo dejanje, soobdolžena J.N. zamotila oškodovanko s pogovorom, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi pogovora med njima, ki ga je slišalo na zvočnem posnetku video kamere, na kateri je prikazan obdolženec S.N. pri izvrševanju kaznivega dejanja, in glede na to, da je z izpovedbo prič M.B. in A.B. ter tudi z medicinsko dokumentacijo, navedeno v obrazložitvi sodbe (str. 8), dokazano, da je pri oškodovanki bilo prisotno bolezensko stanje demence, kakor tudi na podlagi zagovorov obeh obdolžencev, v katerih sta povedala, da ju je oškodovanka vedno prijazno sprejela in jima postregla s pijačo in keksi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je utemeljen tudi očitek, da sta obdolženca tatvino storila z zavestnim sodelovanjem pri storitvi, ko je obdolžena J.N. s pogovorom zamotila oškodovanko, obdolženi pa v drugem prostoru pri tem oškodovanki odtujil denar iz denarnice, in sicer znesek 270,00 EUR gotovine. Pritožba ima prav, da je tatvina storjena na poseben predrzen način takrat, ko izrazito odstopa od običajnega načina izvršitve tatvine, ki je pogosto že sam zase drzen, nima pa prav, ko zatrjuje, da načina, kot je bilo storjeno obravnavano kaznivo dejanje, ni mogoče šteti za posebno predrzen način. Kot tak namreč šteje tudi tatvina, izvršena v odprtem stanovanju, kjer so v drugih sobah stanovalci¹, pa je zato sodišče prve stopnje že na osnovi tega, da je obdolženi S.N. oškodovanki odtujil denar iz spalnice pri odprtih vratih, kot je to razvidno iz posnetka video kamere, ko sta se oškodovanka in soobdolžena J.N. nahajali v sosednjem prostoru in se pogovarjali, kaznivo dejanje pravilno opredelilo kot kaznivo dejanje storjeno na posebno predrzen način po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Demenco je navzven najprej mogoče opaziti na podlagi pozabljivosti osebe, ki boluje za to boleznijo in oškodovanko so vsi, ki so prišli z njo v stik, opisali kot pozabljivo osebo, pa zato ni potrebno imeti prav nobene posebne izobrazbe, da sta to lahko opazila tudi oba obdolženca, ki sta jo obiskovala. Vsled navedenega so pritožbena izvajanja, v katerih zagovornica ne upošteva, da je tudi brez navedene okoliščine način obravnavane tatvine bil tak, da izrazito odstopa od običajnega načina izvršitve tatvine, brez teže, ko zagovornica obširno razlaga, da tako stanje oškodovanke, kot je navedeno v opisu kaznivega dejanja, obdolženca pri njej nista mogla opaziti in ga izkoristiti za izvršitev kaznivega dejanja.

7. Iz navedenih razlogov, in ker zagovornica tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba zagovornice, vložena zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljena. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja ugotovilo pravilno in popolno, nanj pa tudi pravilno uporabilo kazenski zakon. Kršitev kazenskega zakona, kot jo uveljavlja pritožba, ko bi naj bil kazenski zakon prekršen v posledici zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, sploh ni mogoča, saj je kazenski zakon kršen samo takrat, ko ga sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi.

8. Pritožba graja tudi odločbo o kazenski sankciji, izrečeno obdolžencu, ter navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno kot obteževalno okoliščino štelo dejstvo, da sta obdolženca okradla oškodovanko, ki je starejša oseba in ima težave z demenco, torej, da gre za osebo, pri kateri je zaradi njene starosti in zdravstvenega stanja še toliko lažje izvršiti kaznivo dejanje, kot je obravnavano. Kot obteževalno okoliščino je namreč s tem štelo zakonski znak očitanega kaznivega dejanja velike tatvine, ki je storjeno na posebno predrzen način.

9. Tudi z navedenim ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je obdolžencema kot obteževalno okoliščino štelo, da gre v primeru oškodovanke za tedaj 89-letno osebo, ki ima težave z demenco, zato je izvršeno dejanje toliko bolj zavržno (točka 12 obrazložitve). Navedeno so tudi po oceni pritožbenega sodišča okoliščine, ki dajejo dejanju obeh obdolžencev večjo težo, saj je bilo dejanje storjeno napram osebi, ki je bila zaradi svoje starosti in zdravstvenega stanja lahka žrtev kaznivega dejanja, kot je to razvidno in celotnega dogajanja, povezanega z obravnavanim kaznivim dejanjem in obrazloženega v napadeni sodbi. Pritožba ima sicer prav, da posebno predrzen način izvršitve, ki je zakonski znak kaznivega dejanja, sodišče ne bi smelo šteti kot obteževalno okoliščino, pa je to med drugim navedlo kot tako okoliščino v obrazložitvi sodbe. Vendar ni prezreti, da je obdolženemu (kakor tudi soobdolženki) izreklo zgolj pogojno obsodbo, ki je kazenska sankcija opozorilne narave, in da je z njo z upoštevanjem teže kaznivega dejanja, stopnje krivde in vseh preostalih obteževalnih in olajševalnih okoliščin, obdolžencu določilo primerno dolgo kazen zapora in preizkusno dobo. Zato pritožbenim izvajanjem, da je določilo previsoko zaporno kazen in predolgo preizkusno dobo, ni mogoče pritrditi. Da obdolženec doslej ni bil sodno obravnavan, in da sta s soobdolženko odtujila znesek 270,00 EUR, sodišče prve stopnje prav gotovo ni prezrlo, saj je prva okoliščina navedena v osebnih podatkih obdolženca v sodbi, druga pa je sestavni del opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe. Izrečena kazenska sankcija je tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna, pritožba pa nima končnega predloga v smeri njene spremembe, temveč zgolj pavšalno navaja, da bi sodišče prve stopnje obdolžencu lahko določilo nižjo zaporno kazen, saj se zapor lahko izreka od enega meseca naprej. Zato je pritožbeno sodišče napadeno sodbo potrdilo tudi v tem delu.

10. Pritožba graja tudi odločbo o stroških postopka. Po pritožbi je sodišče prve stopnje glede na premoženjske razmere obeh obdolžencev napačno presodilo, da bosta zmožna plačati stroške kazenskega postopka, saj nobeden od njiju ni redno zaposlen in se preživljata s priložnostnim delom oziroma z obdelavo zemljišča, ki ga imata poleg hiše. Stroški kazenskega postopka pa niso tako majhni in zato bi ju bilo potrebno oprostiti plačila teh stroškov po četrtem odstavku 95. člena ZKP.

11. Ne le, da zagovornica spregleda, da zagovarja le obdolženega S.N., tudi sicer nima prav. Obdolženec razpolaga z nepremičnim premoženjem, kot je to razvidno iz njegovih osebnih podatkov, in sicer je solastnik stanovanjske hiše in kmetijskega zemljišča, v času storitve kaznivega dejanja pa je imel tudi osebni avto (ali ga ima še sedaj, sicer ni znano), dohodke pa je pridobival tudi z neposredno prodajo artiklov na terenu fizičnim osebam, kot je to razvidno iz njegovega zagovora in samega poteka obravnavanega kaznivega dejanja ter izpovedb v postopku zaslišanih prič. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da mu je ob tem, ko ga je spoznalo za krivega, naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka.

12. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornice odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

13. Izrek o plačilu sodne takse je posledica neuspele pritožbe in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka 95. člena ZKP, sodna taksa pa je odmerjena po Zakonu o sodnih taksah in upoštevanju tarifnih številk 7112, 71113 in 7122 Taksne tarife.

-------------------------------
¹ Kazenski zakonik s Komentarjem, Posebni del, mag. Mitja Deisinger, GV Založba Ljubljana 2002, str. 378.

Datum zadnje spremembe:

05.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Kp 51967/2016
• VSRS Sklep II DoR 130/2023
• VSM Sodba III Kp 37703/2019