VSM Sklep I Cpg 46/2018

Jedro

Že sama dikcija prvega odstavka 18. člena ZOZP predpostavlja, da bi poškodovanec ostal neprekinjeno v obveznem zavarovanju in plačeval prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vse dokler ne bi izpolnil pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

Izvedenec v svojih pojasnilih in odgovorih na pripombe tožene stranke ni bil prepričljiv in se glede na način njegove argumentacije metode dela in izračuna škode poraja utemeljen dvom v pravilnost podanega mnenja. Izvedenec je tako neprepričljivo zavrnil pripombe tožene stranke,ki so strokovne narave in na katere sodišče brez ustreznega strokovnega znanja, ne more odgovoriti. Izvedenec bi moral pojasniti metode ter pravila znanosti in stroke, na podlagi katerih je podal ugotovitve glede strokovnih vprašanj, zlasti ob dejstvu, da je v dopolnitvi mnenja uporabil drugačno metodo izračuna škode kot v izvedenskem mnenju. Le na ta način bi bilo mogoče preveriti kakovost in prepričljivost podanih ugotovitev. Ker slednjega v ustni dopolnitvi mnenja ni naredil, njegovo mnenje težko ocenimo kot prepričljivo in strokovno dovolj argumentirano.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo odločilo, da je tožena stranka iz naslova škode zaradi izpada prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po prvem odstavku 18. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) dolžna plačati tožeči stranki znesek 48.916,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2015 do plačila (I. točka izreka) in znesek 2.675,50 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova pravdnih stroškov (III. točka izreka). S sklepom je zaradi delnega umika zahtevka postopek ustavilo za plačilo zneska 20.964,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2015 do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožena stranka.

Vztraja pri zastaranju vtoževane terjatve. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da gre v obravnavanem primeru za odškodninsko terjatev za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem ter ugovor zastaranja presojalo na podlagi določila prvega odstavka 353. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Škoda je bila s kaznivim dejanjem povzročena le neposrednemu oškodovancu, ne pa tudi tožeči stranki, ki je posredni oškodovanec. Prav tako tožena stranka meni, da ni odgovorna oseba v smislu določila 353. člena OZ. Zavzema se za uporabo določil 347. člena in 348. člena OZ in za zavrnitev zahtevka zaradi zastaranja.

V nadaljevanju pritožbe tožena stranka izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede izvedenskega mnenja. Poudarja, da je izvedenec brez strokovno argumentiranih razlogov sledil pripombam tožeče stranke, na pripombe tožene stranke pa odgovarjal povsem pavšalno. Nejasnosti in nasprotja v mnenju in dopolnitvi se, kljub zaslišanju izvedenca, niso odpravila. Izvedenec je ves čas izpostavljal strokovnost izračuna strokovnjakov, matematikov tožeče stranke in se povsem v nasprotju z namenom izvedenstva (243. člen ZPP) skliceval celo na vpogledane sodbe Višjega sodišča v Mariboru, v katerih je sodišče v celoti sledilo izračunu tožeče stranke. Vse navedeno ne kaže na nepristranskost izvedenskega mnenja. Njegovega mnenja tudi ni mogoče oceniti kot prepričljivega, ko pa je na zaslišanju sam izpostavil, da metodologija izračuna po 18. členu ZOZP ni določena in da se ne ve natančno 'kako in kaj'. Z ozirom na navedeno je po mnenju tožene stranke podan utemeljen dvom v pravilnost podanega mnenja, zato je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo predloga tožene stranke za postavitev novega izvedenca finančne stroke zagrešilo bistveno kršitev določb postopka.

Tožena stranka graja tudi zaključek sodišča prve stopnje, da predpostavka, da bi zavarovanec tožeče stranke, če ne bi bilo škodnega dogodka, ostal neprekinjeno v obveznem zavarovanju, vse do izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, izhaja posredno že iz same določbe prvega odstavka 18. člena ZOZP. Meni, da bi bilo v vsakem primeru posebej potrebno ugotavljati, ali je ta predpostavka z zadostno stopnjo verjetnosti izkazana.

Kot zmotno graja stališče sodišča prve stopnje, da se kot osnova za izračun izpada prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po 18. členu ZOZP ne upošteva invalidska pokojnina, ki jo po škodnem dogodku oziroma priznanju do invalidske pokojnine prejema zavarovanec tožeče stranke. Invalidska pokojnina je nižja od starostne pokojnine in zavarovanec bo tudi po pridobitvi pogojev za starostno pokojnino prejemal invalidsko pokojnino, kar pomeni, da bodo dajatve tožeče stranke nižje, kot bi bile, če do obravnavane prometne nesreče ne bi prišlo. Zato je po mnenju tožene stranke potrebno upoštevati sorazmerje med prejetimi prispevki in dajatvami tožeče stranke tako, da se kot osnova pri izračunu upoštevajo zneski invalidske pokojnine ('izplačani stroški' po tretjem odstavku 18. člena ZOZP). Sicer bo tožeča stranka neupravičeno obogatena, kar je v nasprotju z namenom odškodninskega prava. Dodaja še, da je v zadevi pred sodiščem v Novem mestu opr. št. Pg 252/2013 izvedenec finančne stroke kot osnovo upošteval zneske izplačanih nadomestil.

Tožena stranka nadalje opozarja, da je v nasprotju z izvedenimi dokazi ugotovitev sodišča prve stopnje, da postavljeni izvedenec izhodiščnega mesečnega prispevka ni uskladil z mesečnim indeksom rasti plač, ampak je le vse nadaljnje prispevke preračunal z mesečnimi indeksi rasti plač. Izvedenec je pripombe tožene stranke, da plača zavarovanca tožeče stranke pred obravnavanim škodnim dogodkom ni rasla z mesečno rastjo plač, potrdil, vseeno pa je strokovno neargumentirano vztrajal pri novo izračunanem izhodiščnem prispevku za mesec december 2008 v višini 353,09 EUR (izračunanim z upoštevanim mesečnim indeksom rasti plač), zaradi česar je za obdobje od 28. 11. 2008 do 31. 12. 2016 izračunal višjo obveznost tožene stranke. Tudi na zaslišanju izvedenec argumentiranih razlogov, s katerimi bi pojasnil neskladja v izvedenskem mnenju z dopolnitvijo, ni podal. Njegov odgovor je bil, da je valorizacijo opravil, ker je smatral, da je tako prav.

Podredno tožena stranka vlaga pritožbo tudi glede stroškov postopka in opozarja, da se sodišče prve stopnje do stroškov tožene stranke sploh ni opredelilo in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Glede na obrazloženo tožena stranka predlaga spremembo izpodbijane odločitve oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in opravilo uradni preizkus odločitve po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP. Pri tem je ugotovilo naslednje:

6. Tožeča stranka zoper toženo stranko na podlagi 18. člena ZOZP uveljavlja odškodninski zahtevek za povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi izpada prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v obdobju od 28. 11. 2008, ko je bila njenemu zavarovancu v posledici poškodbe v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke, priznana pravica do invalidske pokojnine, do 8. 4. 2026, ko bi zavarovanec izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Po delnem umiku tožbenega zahtevka zaradi upoštevanja 30 % soprispevka oškodovanca (njenega zavarovanca) tožeča stranka iz tega naslova zahteva plačilo zneska 48.916,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2015 do plačila.

7. Po presoji sodišča druge stopnje tožena stranka neutemeljeno vztraja, da je terjatev tožeče stranke zastarala. Sodišče prve stopnje je ugovor zastaranja terjatve zavrnilo iz razloga, ker petletni zastaralni rok, ki je začel teči z dnem pravnomočnosti obsodilne kazenske sodbe 28. 7. 2010 do dneva vložitve tožbe 17. 6. 2015 še ni potekel. Sodišče prve stopnje je v smeri presoje utemeljenosti ugovora zastaranja pravilno upoštevalo dejstvo, da gre v obravnavanem primeru za odškodninsko terjatev za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem. Prvi odstavek 353. člena OZ določa posebne zastaralne roke za odškodninske terjatve, če je škoda storjena s kaznivim dejanjem in če je zastaralni rok za kazenski pregon daljši od obligacijskega iz 352. člena OZ. V skladu s prvim odstavkom 353. člena OZ odgovorna oseba ni le storilec kaznivega dejanja (povzročitelj škode), temveč tudi vsaka druga oseba, ki s povzročiteljem (storilcem) za škodo solidarno odgovarja (tako tudi sodba VSK Cpg 305/2014, sodba in sklep VSL III Cp 970/2016, sodba in sklep VSM I Cpg 454/2016). Nenazadnje je opozoriti tudi na dejstvo, da OZ v prvem odstavku 965. člena določa, da lahko pri zavarovanju pred odgovornostjo oškodovanec zahteva povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, neposredno od zavarovalnice, toda največ do zneska njene obveznosti. V petem odstavku 357. člena pa OZ določa, da neposredni zahtevek tretjega oškodovanca proti zavarovalnici zastara v enakem času, v katerem zastara njegov zahtevek proti zavarovancu, ki je odgovoren za škodo. Njegov zahtevek zastara torej po pravilih 352. člena OZ za odškodninske terjatve oziroma po pravilih 353. člena OZ, če gre za odškodninsko terjatev, povzročeno s kaznivim dejanjem. Zavarovalnica je namreč v primerih zavarovanja pred odgovornostjo, torej tudi pri obveznem zavarovanju v motornem prometu, odgovorna oseba iz prvega odstavka 353. člena OZ (tako tudi sklep II Ips 250/2010). Stališče tožene stranke, da bi daljši zastaralni rok po 353. členu OZ lahko uporabili le glede zahtevkov zoper neposrednega oškodovanca in da zavarovalnica ni odgovorna oseba v smislu določila 353. člena OZ, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati triletni zastaralni rok iz 347. člena OZ, je zato zmotno.

8. V prvem odstavku 18. člena ZOZP je določeno kaj predstavlja škodo in kako se ta določi. Škodo predstavlja sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki se določi v kapitaliziranem znesku, ob upoštevanju preostale delovne dobe in starosti poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Sodišče druge stopnje soglaša s sodišče prve stopnje, da že sama dikcija prvega odstavka 18. člena ZOZP predpostavlja, da bi poškodovanec ostal neprekinjeno v obveznem zavarovanju in plačeval prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vse dokler ne bi izpolnil pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

9. Zahteva tožene stranke po dokazovanju slednjega je zato neutemeljena.

10. Glede višine vtoževane terjatve je sodišče prve stopnje v celoti sledilo izvedenskemu mnenju izvedenca D.M. in njegovi pisni in ustni dopolnitvi, ki ga je ocenilo kot nepristranskega, popolnega, strokovnega in prepričljivega. Predlog tožene stranke za postavitev novega izvedenca je zato zavrnilo.

11. Izvedenec D.M. po mnenju sodišča druge stopnje sicer ni nekritično in pristransko sledil izračunu škode, ki so ga napravili strokovnjaki tožeče stranke, kot poudarja pritožnica. Je pa oceni sodišča druge stopnje utemeljena pritožbena graja, da izvedenec v svojih pojasnilih in odgovorih na pripombe tožene stranke ni bil prepričljiv in da se glede na način njegove argumentacije metode dela in izračuna škode ('jaz sem pač revaloriziral, ker sem smatral, da je prav' in 'morda bi pa drugi izvedenec kaj drugače naredil') poraja utemeljen dvom v pravilnost podanega mnenja. Izvedenec je tako neprepričljivo zavrnil pripombe tožene stranke, zlasti pripombe glede mesečnega usklajevanja izhodiščnega prispevka z rastjo plač pred obravnavanim škodnim dogodkom (v obdobju od januarja 2008 do novembra 2008), ki so strokovne narave in na katere sodišče brez ustreznega strokovnega znanja, ne more odgovoriti. Izvedenec bi moral pojasniti metode ter pravila znanosti in stroke, na podlagi katerih je podal ugotovitve glede strokovnih vprašanj, zlasti ob dejstvu, da je v dopolnitvi mnenja uporabil drugačno metodo izračuna škode kot v izvedenskem mnenju. Le na ta način bi bilo mogoče preveriti kakovost in prepričljivost podanih ugotovitev. Ker slednjega v ustni dopolnitvi mnenja ni naredil, njegovo mnenje težko ocenimo kot prepričljivo in strokovno dovolj argumentirano. Glede na navedeno bi sodišče prve stopnje moralo ravnati skladno s določilom tretjega odstavka 254. člena ZPP in poskrbeti za odpravo takšnih pomanjkljivosti z drugim izvedencem, za kar se je zavzemala tudi tožena stranka.

12. Ker tega ni storilo, je kršilo določilo 254. člena ZPP, to pa bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Zato je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo (prvi odstavek 354. člena ZPP) in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. Ugotovljene bistvene kršitve določb pravnega postopka ni mogoče odpraviti drugače kot z dopolnitvijo dokaznega postopka s postavitvijo novega izvedenca, kar mora po oceni sodišča druge stopnje storiti sodišče prve stopnje, saj bi postavitev novega izvedenca in presoja novo izdelanega mnenja pred sodiščem druge stopnje pomenila prenos obravnavanja dokaza, ki ima odločilno dokazno vrednost pri presoji višine tožbenega zahtevka in nato ugotavljanje višine zahtevka na pritožbeno stopnjo, s čimer bi bila kršena ustavna pravica strank do dvostopenjskega sojenja.¹ Razveljavitev sodbe ne posega v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

1. Zoper ta sklep je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču.

2. Morebitno pritožbo je potrebno vložiti v dveh izvodih pisno pri Okrožnem sodišču v Mariboru.

3. Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

4. Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

5. Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

6. Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

7. Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

-------------------------------
¹ Tako tudi VSL sklep II Cp 2873/2017 z dne 14. 3. 2018.

Datum zadnje spremembe:

28.06.2018

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba Cpg 134/2022
• Sklep II Ips 196/2011
• Sodba VIII Ips 6/95