VSM Sklep I Ip 254/2018

Jedro

V skladu z ustaljeno prakso ESČP je treba v izhodišču presojati posameznikovo zmožnost plačila sodne takse. Ta zmožnost mora biti dejanska in učinkovita.

Ne zadošča le pravna dopustnost prometa s premoženjem, na kar se je oprlo sodišče prve stopnje v zvezi z dolžničinimi obremenjenimi nepremičninami, ampak dejanska možnost, da se vnovči za plačilo sodne takse. Za plačilo sodne takse se zahteva velika likvidnost premoženja, že po naravi stvari pa je obremenjene nepremičnine težko hitro vnovčiti s prodajo ali oddajo v najem. V takem položaju je podana velika verjetnost, da bo predlagateljica taksne oprostitve prisiljena plačati sodno takso iz sredstev, ki so sicer opredeljena kot minimalni vir za preživljanje sebe in družinskih članov.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se dolžnico oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dolžničin predlog za taksno oprostitev.

2. Dolžnica v pravočasni pritožbi navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da z nepremičnim premoženjem ne more razpolagati oziroma zagotoviti sredstev za plačilo sodne takse. Njeni prejemki so obremenjeni s sodno prepovedjo in blokado sredstev, zaradi česar bi s plačilom sodne takse prišla pod minimum, ki ji mora ostati za njeno preživljanje. Pritožbenih stroškov ne priglaša.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je presojalo dolžničin premoženjski položaj prestrogo. Morebitne omejitve razpolaganja s premoženjem lahko vplivajo na dejansko zmožnost plačila sodne takse in s tem presojo, ali plačilo sodne takse ne pomeni nepremostljive ovire za uveljavitev sodnega varstva v položaju, ko je taksni zavezanec prisiljen plačati sodno takso iz premoženja, ki mu služi za njegovo preživljanje in preživljanje njegove družine (prvi odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah - v nadaljevanju ZST-1).

5. Tako pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, kot tudi pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave prepovedujeta postavljanje nepremostljivih stroškovnih ovir za njuno dejansko in učinkovito izvrševanje. Odsev te prepovedi je ustavnopravna dolžnost zakonodajalca, da v primeru, če naloži obveznost plačila sodne takse, obenem predvidi ustrezen institut oprostitve plačila sodnih taks. V skladu z ustaljeno prakso ESČP je treba v izhodišču presojati posameznikovo zmožnost plačila sodne takse.¹ Ta zmožnost mora biti dejanska in učinkovita, da je mogoče govoriti o učinkovitem izvrševanju prej navedenih ustavnih pravic.²

6. Ne zadošča le pravna dopustnost prometa s premoženjem, na kar se je oprlo sodišče prve stopnje v zvezi z dolžničinimi obremenjenimi nepremičninami, ampak dejanska možnost, da se vnovči za plačilo sodne takse. Za plačilo sodne takse se zahteva velika likvidnost premoženja, že po naravi stvari pa je obremenjene nepremičnine težko hitro vnovčiti s prodajo ali oddajo v najem. V takem položaju je podana velika verjetnost, da bo predlagateljica taksne oprostitve prisiljena plačati sodno takso iz sredstev, ki so sicer opredeljena kot minimalni vir za preživljanje sebe in družinskih članov. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da mesečni prihodki dolžničine družine znašajo le 420,44 EUR na družinskega člana, če se ne upošteva nepremičnega premoženja. Po plačilu naložene sodne takse 44,00 EUR za ugovor iz teh prihodkov, bi dolžnici preostal le dejanski znesek v višini, ki je nižja od dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka (smiselno drugi odstavek 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči - ZBPP).³ Po pojasnjenem je dolžnica upravičena do taksne oprostitve.

7. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sklep spremenilo, kot izhaja iz izreka (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ, oba v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

8. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker ti niso bili priglašeni (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, oba v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

-------------------------------
¹ Več o pojasnjenih vidikih varstva pravic do dostopa do sodišča in do učinkovitega pravnega sredstva odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-191/14-16 z dne 12. 2. 2015.
² Primerjaj tudi VSM sklep I Ip 1181/2015 z dne 19. 4. 2016.
³ Osnovni znesek minimalnega dohodka je v času odločanja sodišča prve stopnje znašal 297,53 EUR.

Datum zadnje spremembe:

21.06.2018

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep II Ip 81/2022
• Sklep I Up 1249/2002
• VSL sklep II Cpg 1159/99