VSM Sodba III Kp 39497/2017

Jedro

Pritožba uveljavlja t.i. protispisnost kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je po zakonski dikciji 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah med postopkom in samimi temi listinami oziroma zapisniki. Nasprotje, ki ga pritožba izpostavlja, se ne nanaša na prav nobeno odločilno dejstvo.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega D.Š. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika po uradni dolžnosti pa obremenjujejo obračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 39497/2017 z dne 19. 2. 2018 obdolženega D.Š. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu ob uporabi omilitvenih določil iz 3. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1 zanj izreklo kazen devet mesecev zapora. Po petem odstavku 186. člena v zvezi s prvim odstavkom 73. člena KZ-1 je obdolžencu izreklo tudi varnostni ukrep odvzema predmetov, to je 26,72 g heroina in 6 tablet Suboxon. Na podlagi prvega in drugega odstavka 74. člena v zvezi s prvim odstavkom 75. člena KZ-1 je odločilo, da se obdolžencu odvzame premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem, to je 150,00 EUR gotovine. Glede pogojne obsodbe, ki je bila obdolžencu izrečena s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru I K 11146/2017 z dne 13. 3. 2017 pa je odločilo, da se ne prekliče. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa odločilo, da potrebni izdatki in nagrada postavljenega zagovornika obremenjujejo proračun.

2. Proti tej sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik, ki uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbo pa podaja tudi zoper odločbo o odvzemu protipravne premoženjske koristi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in obdolženca oprosti obtožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP s tem, ko je v sodbo napačno povzelo vsebino zaslišanja obdolženega v enem od bistvenih segmentov. V točki 7 obrazložitve (str. 6 sodbe) je zapisalo, da je v zagovor obdolženec izpovedal, da v Ljubljani dobiš heroin za 22,00 EUR, tukaj na Ptuju, pa je cena 30,00 ali 35,00 EUR za gram dobrega heroina. Iz prepisa zagovora obdolženega z dne 24. 10. 2017 pa izhaja, da obdolženi ni definiral besede „tukaj“ s tem, da je to mišljeno na Ptuju. V mislih je imel širše območje Štajerske, Maribora in Celja, kjer se je večinoma svojega časa gibal, nikakor pa ne Ptuja. V dokaznem postopku tudi ni bil izveden prav noben dokaz, ki bi dokazoval, da je obdolženi na območju Ptuja prodajal prepovedano drogo.

5. S pritožbo ni mogoče soglašati. Pritožba uveljavlja t.i. protispisnost kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je po zakonski dikciji 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah med postopkom in samimi temi listinami oziroma zapisniki. Nasprotje, ki ga pritožba izpostavlja, se ne nanaša na prav nobeno odločilno dejstvo. Odločilna dejstva so tista, ki so pomembna za ugotavljanje, ali sta podana kaznivo dejanje in kazenska odgovornost obdolženca ali pa je od njih odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona glede obdolženca in njegovega dejanja. Zagovor, v katerem je obdolženi med drugim povedal tudi to, kar navaja pritožba, je potekal pred Okrožnim sodiščem na Ptuju, pa je zato sodišče prve stopnje njegovo izjavo, da je „tukaj“ cena za gram dobrega heroina 30,00 do 35,00 EUR, utemeljeno razumelo, da gre za ceno na Ptuju in to zapisalo v razloge sodbe. Govora pa je bilo o tem, da so cene heroina v Ljubljani, kjer ga je obdolženi po lastnem zatrjevanju kupil, nižje kot drugje, pri čemer je obdolženi dejansko v zagovoru uporabil to „drugje“ z navedbo „tukaj“, pri čemer je kot rečeno zagovor podajal na Ptuju.

6. Pritožba v uvodu zatrjuje tudi obstoj kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, v nadaljevanju pa take kršitve ne obrazloži. Neobrazložene pritožbe ni mogoče preizkusiti, kršitev kazenskega zakona, na katero je dolžno pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

7. Jedro pritožbe se nanaša na pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zagovornik ocenjuje, da tožilstvo obdolženemu očitanega kaznivega dejanja ni uspelo dokazati, ker ni mogoče z gotovostjo sprejeti zaključka, da je obdolženi prepovedano drogo, ki mu je bila zasežena in katere zaseg ni sporen, imel v posesti zaradi prodaje. Kljub temu, da je svoj zagovor v določenih detajlih spreminjal, pa je obdolženi podal skladen zagovor, ki se ujema tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Zato pritožba ne soglaša z oceno prvostopnega sodišča, da je njegov zagovor nezanesljiv in neverodostojen sam po sebi, ter v nasprotju z izvedenimi dokazi. G.P., zaslišan kot priča, je večkrat jasno povedal, da sta z obdolžencem drogo nabavila skupaj in jo skupaj uživala, obravnavanega dogajanja pa se je le bežno spominjal, ker je bil takrat zasvojen z drogo. Povedal je, da sta z delom prislužen denar in tudi prejeti socialni podpori z obdolžencem združila, da je on heroin užival intravenozno, obdolženi pa ga je užival z njuhanjem, da sta skupaj žurala, drogo uporabljala skupaj in v bistvu tudi dala denar skupaj za njo. Šele, ko ga je predsednica senata usmerila, kako je prišel do svoje doze, pa je začel P. govoriti v smislu, da je nekaj heroina imel tudi pri sebi. Podobno kot obdolženi je tudi G.P. povedal glede nabave heroina v Ljubljani, le na ponovno sugestivno vprašanje, kolikšno količino si je kupil sam, je povedal, da si je kupil okrog 5 g za približno 100,00 EUR. Do tega vprašanja predsednice senata pa je ves čas vztrajal pri tem, da sta drogo kupila skupaj z obdolženim. Skupaj sta namreč po prihodu s Češke razpolagala z najmanj 1.000,00 EUR. Sam je dnevno potreboval 4-5 g heroina, zanikal pa je kakršnokoli prodajo tako njega, kakor obdolženega. S tem je potrdil zagovor obdolženega, da heroina ni prodajal in ni imel namena prodati. Po mnenju obrambe je napačen tudi finančen izračun sredstev obdolženega, ki ga je sodišče prve stopnje delalo na ceni 80,00 EUR, to je najnižja možna cena za 5 g heroina, ni pa upoštevalo, da ga je obdolženi dnevno zaužil od 3-5 g. V Slovenijo se je obdolženi vrnil 25. 8. 2017, prijet je bil 6. 9. 2017, kar pomeni približno 12 dni in če je dnevno porabil za uživanje droge približno 50,00 EUR je v 12 dneh porabil za prepovedano drogo 600,00 EUR, kar pa je znesek, s katerim je v tistem času razpolagal. Razen tega sta denar za nakup heroina združila z G. P. Kot bistven dokaz, ki govori v prid obdolženega, pa pritožba izpostavlja še izvedensko mnenje izvedenke dr. M.Z.K. v delu, ko je povedala, da se obdolženemu lahko verjame, da bi skupaj z G.P. uspela ves heroin, ki mu je bil zasežen, porabiti zase v sorazmerno kratkem času.

8. S pritožbeno grajo pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja pritožbeno sodišče ne soglaša. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je prvostopno sodišče razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženi storil očitano kaznivo dejanje in da je zanj krivdno odgovoren. V napadeni sodbi je navedlo tehtne in prepričljive razloge, s katerimi je utemeljilo prvostopni krivdni izrek, in pritožbeno sodišče jih sprejema kot pravilne ter se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornika pa dodaja:

9. Obdolženi je bistveno spremenil svoj zagovor, ki ga je podal v preiskavi, kjer je povedal, da mu je prepovedano drogo, ki mu je bila zasežena dne 7. 9. 2017 ob 22.45 uri, „zrihtal“ P., ki ima „neke veze“ in da jo je imel v času zasega pri sebi za sebe in P., pri čemer je vsak dal zanjo po 140,00 EUR. Za heroin je navedel, da ga je P. kupil v Ljubljani v nekem bloku, od njemu neznane osebe, denar, ki ga je imel pri sebi in je bil prav tako zasežen, pa je prinesel iz Nemčije, 20,00 EUR pa mu je posodil brat, kar vse je imel za preživetje. Na glavni obravnavi pa je v zagovoru navajal povsem druge okoliščine nakupa heroina v Ljubljani, vsled česar je sodišče prve stopnje, ki je vsebino njegovega zagovora povzelo v razloge napadene sodbe, njegov zagovor utemeljeno in pravilno ocenilo kot nezanesljiv in neverodostojen že sam po sebi, pri tem pa pravilno ugotovilo tudi to, da je v nasprotju z izpovedbo priče G. P., kar je obdolženčevemu zagovoru odvzelo še dodatno mero verodostojnosti. Pri tem ni našlo nobenega razumnega razloga, zakaj naj bi priča P. lagala o najrelevantnejših okoliščinah, v njenem sklicevanju na izgubo spomina pa tudi ni našlo podlage za dvom v resničnost ključnih izpovedb priče, ki jih je izpostavilo v točki 8 obrazložitve napadene sodbe, kjer je navedlo, da je P. izpovedal, da je on kritičnega dne „vzel“ na Ptuju lastni heroin, da mu ga ni dal obdolženi, da sta imela vsak svojega in da sta si ga v Ljubljani kupila vsak zase, koliko ga je kateri hotel, on sam pa okrog 5 g, pri čemer pa za obdolženca ne ve koliko ga je on. V primeru, če bi njemu zmanjkal, pa bi mu obdolženi najbrž dal kaj od svojega heroina, ki ga je še imel po zadnjem zaužitju.

10. Pritožbena trditev, da so navedene izjave priče posledica sugestivnih vprašanj predsednice senata, nima podlage v podatkih prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 19. 2. 2018 (list št. 295 in dalje). Ko je prosto izpovedoval je priča G.P. sicer res najprej izpovedal, da sta z obdolžencem skupaj žurala in tudi drogo skupaj uporabljala, ter da sta v bistvu dala denar zanjo skupaj, kot to izpostavlja pritožba, vendar je v nadaljevanju povedal, da je heroin v bistvu imel vsak svojega, da sta si v Ljubljani kupila koliko je kateri hotel, da si je sam takrat kupil okrog 5 g, za obdolženega pa ne ve koliko je on kupil, da glede čistosti in kakovosti heroina ni bilo rečeno nič (obdolženi je nasprotno navajal, da je prodajalec dejal, da je heroin slabše kvalitete in je zato dal tudi popust) ter na vprašanja zagovornika, ali sta torej skupaj dala denar za drogo izjavil, da tega ni rekel (str. 6 zapisnika) in vztrajal pri tem, da je vsak kupil zase in imel heroin vsak pri sebi in da če bi njemu zmanjkalo, bi mu obdolženi „valjda“ dal svojega in bi skupaj konzumirala. Na osnovi take izpovedbe priče je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da priča ne potrjuje zagovora obdolženca z glavne obravnave, na osnovi izračuna, koliko je obdolženi dnevno potreboval za prepovedano drogo, pa pravilno zaključilo, da mu sredstva, do katerih je prišel z delom v mesecu avgustu in tudi sredstva iz naslova socialne pomoči, katera je navajal, niso zadostovala za nakup prepovedane droge, ne da bi jo ob tem tudi prodajal po višji ceni od tiste, ki jo je plačal ob nakupu (točka 9 obrazložitve). Da pri sebi ob prijetju dne 7. 9. 2017 ni imel heroina, ki bi bil delno v lasti priče P., kar je zatrjeval obdolženi, pa je ob dejstvu, da je to s svojo izpovedbo priča P. ovrgel, pravilno sklepalo na podlagi tega, da je celotno količino heroina obdolženi med begom pred policistom odvrgel v reko Dravo, kar gotovo ne bi storil, če bi šlo za drogo, ki bi bila izključno njegova in ki bi jo imel pri sebi izključno zaradi lastne uporabe. Na osnovi izvedenskega mnenja izvedenke dr. K., ki je podala mnenje tako o cenah heroina, kakor tudi o tem, kakšno količino je lahko obdolženi dnevno zaužil, pri čemer je sodišče pridobilo potrebne zdravstvene podatke od zavodske ambulante ZPKZ Maribor in oddelka za psihiatrijo UKC Maribor o obdolženčevih abstinenčnih simptomih po odvzemu prostosti, je pravilno zaključilo, da se izračun, s kolikšnimi sredstvi je obdolženi razpolagal, koliko denarja je dnevno porabil za heroin, koliko je plačal za zaseženi heroin ter koliko denarja je imel pri sebi ob odvzemu prostosti - 150,00 EUR, z upoštevanjem, da je z dohodki, ki jih je navajal, moral poravnati tudi življenjske stroške, ne izide in da je očitek obtožbe, da je obdolženi zaseženi heroin in zasežene tablete Suboxone prenašal zaradi namena preprodaje, utemeljen, pri čemer na to kažeta tudi način pakiranja, kakor tudi količina zaseženih prepovedanih substanc.

11. Iz navedenih razlogov ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja ugotovilo zmotno, zato je pritožba, podana zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljena.

12. Odločbe o kazenski sankciji pritožba ne graja, pritožbeno sodišče pa je napadeno sodbo v tem delu preizkusilo glede na uveljavljane pritožbene razloge po določbi 386. člena ZKP in pri tem ugotovilo, da ni nobenih tehtnih razlogov za spremembo obdolžencu izrečene kazni devet mesecev zapora, obdolžencu v korist. Kazen je bila obdolžencu izrečena z uporabo omilitvenih določil, pri njeni izbiri in odmeri pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo težo storjenega kaznivega dejanja, ki se kaže v količini in vrsti za prodajo namenjenih prenesenih drog, stopnjo obdolženčeve krivde, njegovo predkaznovanost, pa tudi vse druge za izbiro in odmero kazenske sankcije upoštevne okoliščine, zlasti še to, da gre pri obdolžencu za zasvojenca s heroinom, ki si je z izvrševanjem kaznivega dejanja zagotovil denarna sredstva za nakup prepovedane droge zase.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da se obdolžencu odvzame znesek 150,00 EUR kot protipravna premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem in je tako svojo odločitev v napadeni sodbi tudi primerno obrazložilo (točka 21 obrazložitve). Ugotovilo, je da je obdolženi prenašal prepovedano drogo z namenom preprodaje, zasežen pa mu je bil denar v večjem številu manjših apoenov, na osnovi česar je utemeljeno sklepalo, da ga je pridobil s kaznivim dejanjem neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami, zlasti ker je brezposeln in ker je sredstva, ki jih je zaslužil v mesecu avgustu 2017 in pridobil kot socialno pomoč, pred tem že zapravil, kar je razvidno iz obrazložitve napadene sodbe, upoštevaje to obrazložitev kot celoto.

14. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

15. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, potrebni izdatki in nagrada obdolženčevega zagovornika pa obremenjujejo proračun (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena in prvim odstavkom 97. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

19.06.2018

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba II Kp 11870/2017
• VSC Sodba II Kp 14569/2014
• VSM Sodba II Kp 41353/2013