VSM Sklep II Kp 4856/2016

Jedro

Dejstva in pravo niso v razmerju vzroka in posledice, ampak sta samostojna pogoja, od katerih je odvisna pravilnost posamezne sodne odločbe. Čeprav uporaba prava sledi ugotovljenim dejstvom, ta drugačna kot pravilna ne morejo biti. V nasprotnem sodna odločba že zaradi nepravilno ugotovljenih dejstev ni vzdržna, pa je tako pravilna ali napačna uporaba zakona brezpredmetna.

Nekaznivost dejanja je v fazi kazenskega postopka, ko ta mimo položajev iz 285.a do 285.č in 450.a do 450.č člena ZKP še niso predmet dokazovanja v ožjem smislu, mogoče preizkusiti le z vidika njihove določenosti v kazenskem zakonu, z vidika razlogov, ki kaznivost dejanja inkriminacijsko ali vrednostno izključujejo, pa ne.

Navedbe v odgovoru na predlog za podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi so enako kot navedbe v samem predlogu, predmet ocene in ne predmet odločitve. Šele tedaj jih je v primerih nepravilnega povzemanja obravnavati znotraj tako imenovane protispisnosti iz zgornje zakonske določbe, sicer so del dejanskega preizkusa.

Pogoja iz 502. člena ZKP sta zaradi razmerja splošnega in posameznega še vedno toliko povezana, da okoliščin, po katerih je bil ugotovljen prvi, pri oceni drugega ni mogoče prezreti (ignorirati). Nenazadnje že zaradi izkustvene nepristnosti takšne delitve, ki bi se v primeru uresničene nevarnosti izkazala za nevzdržno.

Pravnomočnost katerekoli sodne odločbe v splošnem pomeni, da je njen predmet dejansko in pravno pravilno rešen ter da so odslej v tej zvezi procesna dejanja sklenjena.

Izrek

Pritožbe zagovornikov obdolženega M.S., zagovornika obdolžene J.M.C. in pooblaščenca pravne osebe G., s. d.o.o., K.K., pooblaščencev S.M. in pooblaščencev M.G., se zavrnejo kot neutemeljene.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje s sklepom XK 4856/2016 z dne 16. 11. 2017, po predlogu višjega državnega tožilca in na podlagi prvega odstavka 502. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšalo začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, kot so bila po izreku sklepa odrejena obdolženemu M.S. in obdolženi J.M.C. ter pravni osebi G.,s. d.o.o., K.K., S.M.in M.G.. Začasna zavarovanja so bila odrejena z vpisom v sodnem registru Okrožnega sodišča v Ljubljani, podaljšana pa za čas šest mesecev, to je do (vključno) 16. 5. 2018.

2. Zoper sklep so se pritožili zagovorniki obdolženega M.S., zagovornik obdolžene J.M.C. in pooblaščenec pravne osebe G.,s. d.o.o., potem K.K. in pooblaščenci S.M. ter pooblaščenci M.G.. Zagovorniki obdolženega M.S. so se pritožili zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da sklep spremeni tako, da navedeni predlog za podaljšanje začasnega zavarovanja zavrne, samo zavarovanje pa odpravi ali ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zagovornik J.M.C. in pooblaščenec pravne osebe G.,s. d.o.o. se je pritožil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi ter začasno zavarovanje zahtevka za odvzem protipravne premoženjske koristi odpravi. K.K. se je pritožila iz vseh razlogov, kot so se pritožili zagovorniki obdolženega M.S. in z, enkrat že povzetimi pritožbenimi predlogi. Pooblaščenci S.M. so se po zapisanem pritožili iz vseh izpodbojnih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da predlog za podaljšanje začasnega zavarovanja zavrne ali ga razveljavi. Enako so predlagali pooblaščenci M.G., ki so se pritožili zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

3. Pritožbe niso utemeljene.

4. Zagovorniki obdolženega M.S. so se pritožili zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (stran 20 pritožbe) in očitno še zaradi kršitev iz drugega odstavka tega člena (stran 12, 17, 20 in 26 pritožbe), vendar prve kljub obsegu pritožbene obrazložitve v samem besedilu ni bilo prepoznati, medtem ko druge uveljavljajo glede na dejstva, ki po njihovem niso bila pravilno ugotovljena. To ne gre. Dejstva in pravo niso v razmerju vzroka in posledice, ampak sta samostojna pogoja, od katerih je odvisna pravilnost posamezne sodne odločbe. Čeprav uporaba prava sledi ugotovljenim dejstvom, ta drugačna kot pravilna ne morejo biti. V nasprotnem sodna odločba že zaradi nepravilno ugotovljenih dejstev ni vzdržna, pa je tako pravilna ali napačna uporaba zakona brezpredmetna.

5. Podobno velja za uveljavljanje kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ko pritožniki nekaznivost dejanj obsežno utemeljujejo z njihovo nedokazanostjo, kar ni isto. Nekaznivost dejanja je v fazi kazenskega postopka, ko ta mimo položajev iz 285.a do 285.č in 450.a do 450.č člena ZKP še niso predmet dokazovanja v ožjem smislu, mogoče preizkusiti le z vidika njihove določenosti v kazenskem zakonu, z vidika razlogov, ki kaznivost dejanja inkriminacijsko ali vrednostno izključujejo, pa ne. V prvem primeru, ki ga pritožniki ne zatrjujejo, za omenjeni preizkus zadostuje že primerjava med opisi dejanj po preiskovalnem ali obtožnem aktu z zakonskimi opisi in tedaj dokazovanje kot posebna metoda ni nujno, medtem ko je v drugem primeru, enako kot pri ugotavljanju kateregakoli odločilnega dejstva, neizogibno. Jasno je tudi, da slednje izven ustreznega procesnega dejanja ne more biti storjeno.

6. V nadaljevanju pritožniki nasprotujejo pogojem, pod katerim je bilo odrejeno začasno zavarovanje, pri čemer se v obsežni oceni sklicujejo na zagovore obdolženih, izpovedbe prič A.M., M.K., H.T., predstavnice Agencije za javni nadzor in revidiranje, potem na cenitev in revizorjevo poročilo, strokovno mnenje ter še na nekatere druge, v pritožbeni obrazložitvi podrobneje navedene listine. Na podlagi naštetih dokazov in ob pravilni uporabi Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) bi sodišče po njihovem moralo ugotoviti, da je bila določena pravilna vrednost posebnega deleža D. d.o.o., da je bilo povečanje osnovnega kapitala D. d.o.o. s stvarnimi vložki pravilno in zakonito, da je bila obveznost do Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja prenesena iz D. d.d. na D. d.o.o., da je bilo obdolženčevo delo, kot delo odvetnikov Odvetniške pisarne običajno delo, da obdolženi ni storil kaznivega dejanja pranja denarja, ter še, da ni neodplačno odsvojil premoženja, da ni zmanjševal svojega premoženja in da je za odsvojitev poslovnega deleža prejel dejansko vrednost.

7. S povzeto oceno, pritožniki kljub izraženemu načelnemu zavedanju razlike med presojo dokazov za utemeljenost suma in kontradiktorno presojo dokazov (stran 3 pritožbe) zaidejo v presojo dokazanosti kaznivih dejanj, kar je po že ugotovljenem preuranjeno. Razen tega je na takšen način zahtevana presoja, enaka presoji, ko je bilo začasno zavarovanje zahtevkov za odvzem premoženjske koristi odrejeno. Gre za ravnanje, ki po nobeni zakonski določbi v tej zvezi ni zapovedano, kar je glede na razliko med odreditvijo navedenega ukrepa in njegovim podaljšanjem, kot predmetom odločitve, logično. Pritožbeno sodišče zato v celoti pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje o odsotnih novih okoliščinah, ki bi po sebi ali v povezavi z že ugotovljenimi okoliščinami zahtevale drugačno presojo kot tedaj, ko je bilo začasno zavarovanje odrejeno. Še zlasti, ker pritožniki tudi v pritožbeni obrazložitvi med nove okoliščine uvrščajo tiste (denimo vložitev obtožnice), ki to že zaradi vmesnega preizkušanja pogojev po sklepu Okrožnega sodišča v Kopru XK 4856/2016 z dne 16. 5. 2017, ne morejo biti, pa je zato kakršnakoli ocena v smeri spremenjenega stanja v primerjavi s stanjem v času odrejenega ukrepa, povsem neutemeljena.

8. Izpodbojne razloge v pritožbi zagovornika obdolžene J.M.C. in pooblaščenca pravne osebe G.,s. d.o.o. je pritožbeno sodišče prepoznalo v navedbi, da so stališča sodišča prve stopnje procesno in materialnopravno zmotna ter da temeljijo na neugotovljenem dejanskem stanju. Enako velja za zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je bila prepoznana v delu, v katerem pritožnik pravi, da je bil odgovor na predlog višjega državnega tožilca napačno povzet in da so razlogi v sklepu nezadostni.

9. Kršitev v nobenem oziru ni podana. Navedbe v odgovoru na predlog za podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi so enako kot navedbe v samem predlogu, predmet ocene in ne predmet odločitve. Šele tedaj jih je v primerih nepravilnega povzemanja obravnavati znotraj tako imenovane protispisnosti iz zgornje zakonske določbe, sicer so del dejanskega preizkusa, glede katerega se sodišče prve stopnje, kot bo nižje obrazloženo, ni motilo. Podobno velja za razloge o odločilnih dejstvih v obrazložitvi sklepa, ki po vsebini in obsegu ustrezajo predmetu odločitve in njihovemu zakonskemu namenu. Drugih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka pritožbeno sodišče v pritožbeni obrazložitvi ni prepoznalo, medtem ko je bilo med kršitve zakona iz 4. točke 372. člena ZKP uvrstiti zatrjevanja o strogi vezanosti sodišča na predlog okrožnega državnega tožilca in o enakovrednosti določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) z določbami ZKP.

10. Kršitev ni. Po razumljivih razlogih sklepa je jasno, v kakšnem kontekstu sodišče zaradi preiskovalnega načela ni vezano na predlog državnega tožilca in ni res, da bi ta moral vsakokratni predlog za podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi obrazložiti na način kot tedaj, ko predlaga njegovo odreditev. Kaj takšnega v prvem odstavku 520. c člena ZKP ni zapovedano. Zahteva se le obrazloženost predloga, ki je bila po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ustrezna, medtem ko je dana prednost uporabi določb ZKP pred uporabo določb o začasnih odredbah v zakonu, ki ureja izvršbo in zavarovanje že po jezikovni razlagi 502. d člena ZKP, nedvoumna.

11. Pritožnik se nato v nadaljevanju ne strinja še z oceno sodišča prve stopnje o nevarnosti uporabe premoženjske koristi za nadaljnjo kriminalno dejavnost ali skrivanje, utajevanje in podobno, saj izhaja iz predhodne utemeljenosti suma, ki je samostojen zakonski pogoj in ga z navedeno nevarnostjo ne gre povezovati. V nasprotnem je njena samostojnost nesmiselna. Razen tega sodišče prve stopnje ni ugotavljajo objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki bi to nevarnost utemeljevale in ni upoštevalo, da obdolžena niti pravna oseba s premoženjem pred odreditvijo ukrepa kot med njegovim trajanjem nista skrivali ali kakorkoli s tem premoženjem razpolagi ter da niti podobnih namenov v navedenih smereh nista izkazovali.

12. Pritožbeno sodišče se v splošnem strinja s pritožnikom glede nevarnosti uporabe premoženjske koristi za nadaljnjo kriminalno dejavnost ali skrivanje, odtujevanje, ipd. kot samostojnim pogojem za odreditev oziroma podaljšanje začasnega zavarovanje, ne pa še, da pri njegovi oceni ni dovoljeno upoštevati okoliščin, v katerih je bilo domnevno kaznivo dejanje storjeno. Pogoja iz 502. člena ZKP sta namreč zaradi razmerja splošnega in posameznega še vedno toliko povezana, da okoliščin, po katerih je bil ugotovljen prvi, pri oceni drugega ni mogoče prezreti (ignorirati). Nenazadnje že zaradi izkustvene nepristnosti takšne delitve, ki bi se v primeru uresničene nevarnosti izkazala za nevzdržno. Pritožbeno sodišče pritrjuje še v pritožbeni obrazložitvi prezrtemu sklicevanju sodišča prve stopnje na že ugotovljene objektivne in subjektivne okoliščine v zvezi z zgornjo nevarnostjo, kot izhajajo iz sklepa Okrožnega sodišča v Kopru XK 4856/2016 z dne 16. 5. 2017. Pri tem je pomembno, da v delu temelji na obdolženkinem zagovoru, ki drugače od tovrstnih pritožbenih navedb kaže na naknadna dejanska in nameravana razpolaganja s premoženjem, ki bi po pravnomočno kazenskem postopku utegnilo biti odvzeto.

13. Čeprav udeležena K.K.l uveljavljanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ni identificirala je po pritožbeni obrazložitvi razbrati, da meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pravi namreč, da v razlogih sklepa ne vidi dejanske podlage za začasno zavarovanje njenega poslovnega deleža v družbi M.S. in odvetniki d.o.o. glede na dosedanja podaljšanja, na katera se je sodišče prve stopnje sklicevalo, pa v sklepu niso razvidne niti pravne podlage, ki bi takšno ravnanje opravičevale.

14. Kršitev ni podana. Domnevno manjkajoči razlogi se neposredno nahajajo v 5. do 7. točki in 14. točki obrazložitve sklepa, povezani pa morajo biti še z drugimi razlogi, ki združeni povedo, kaj je (bil) predmet odločitve in hkrati, čemu je bilo za obdolžence in druge udeležence, vključno s pritožnico, s sklepom negativno odločeno. Razlogi so glede na obseg predmeta popolni in razumljivi, ne glede na navedena sklicevanja, ki so očitna posledica večkratnega preizkušanja zakonskih pogojev za začasno zavarovanje ob ponavljajočih navedbah strank na eni strani ter nespremenjenih okoliščinah na drugi. Tudi to je iz razlogov sklepa jasno razvidno, kot je jasno, da v danem procesnem položaju ni moglo biti prezrto.

15. Različno od zgornjega, uveljavljanih kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP niti po pritožbeni obrazložitvi ni bilo mogoče prepoznati. Če je pritožnica imela v mislih kršitve materialnega zakona, ta v obravnavanem primeru ni bil uporabljen, če kršitve procesnega zakona, konkretno 502. člena ZKP, bi morala obrazložiti še, v čem je bila pravica sodišča do podaljšanja začasnega zavarovanja prekoračena oziroma kako drugače bi morala biti uporabljena. Gre za praznino, ki jo pritožbeno sodišče, izhajajoč iz zoženih meja pritožbenega preizkusa pri pritožbah zoper sklep, z lastno dejavnostjo ne more nadomestiti.

16. Bistvo obsežnih pritožbenih navedb v zvezi z ugotovljenimi dejstvi je v oceni, da pritožnica ni oseba, ki bi ji premoženjska korist smela biti odvzeta in da niti premoženje, ki je predmet podaljšanja zavarovanja, v kazenskem postopku ne more biti odvzeto.

17. Ocena ni pravilna. Najprej zato, ker je utemeljena na način, kot da bi bilo o odvzemu premoženjske korist že odločeno, kar se po razumljivem izreku sklepa in zlasti glede na fazo kazenskega postopka ni zgodilo. Razen tega niti pritožnica ne zanika, da ji premoženjska korist kot izvenzakonski partnerici obdolženega M.S. ne bi smela biti odvzeta, le da je dokazala, da je za premoženje plačala dejansko vrednost. Kot rečeno, gre za dejstvo, ki ne more biti predmet preizkusa v tej fazi kazenskega postopka, ampak morebitnega sojenja, po katerem mora biti, kot vsa druga odločilna dejstva, zanesljivo dokazano. Podobno velja glede premoženja, pri čemer pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v 14. točki obrazložitve sklepa, po katerih je treba razlikovati med premoženjsko koristijo v ožjem in širšem smislu oziroma kdaj je ta neposredno podana in kdaj z drugim premoženjem nadomeščena. Premoženjska korist iz prvega odstavka 502. člena ZKP tako tudi po presoji pritožbenega sodišča ni samostojna - ločena korist, ampak še vedno premoženjska korist iz 74. člena KZ-1, ki jo sodišče sme obdolžencu in drugim osebam na različne načine odvzeti. Poslovni deleži pri tem niso nobena izjema.

18. Pooblaščenci S.M. in pooblaščenci M.G. podobno uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko v pritožbenih obrazložitvah pravijo, da v sklepu manjkajo razlogi o izpolnjenosti pogojev za začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi oziroma da ti z navedbo o nespremenjenih okoliščinah niso zadostni. Razen tega so takšni razlogi tudi vsebinsko zmotni, saj so se okoliščine po izločitvi večjega števila dokazov dejansko spremenile, kar vse bi moralo biti v presoji sodišča prve stopnje upoštevano, iz razlogov sklepa pa razvidno.

19. Zatrjevano ne drži in ni utemeljeno. Razlogi sklepa so razumljivi in hkrati oblikovani na način, po katerem ni dvoma, da je bil predlog višjega državnega tožilca, kljub sklicevanju na pravnomočni sklep o preiskavi in dosedanje sklepe o podaljšanju ukrepa, vsebinsko preizkušen. Pravnomočnost katerekoli sodne odločbe v splošnem pomeni, da je njen predmet dejansko in pravno pravilno rešen ter da so odslej v tej zvezi procesna dejanja sklenjena. Ponavljajoče se preizkušanje predmeta odločitve na enak način kot pred pravnomočnostjo sodne odločbe vodi v njeno zanikanje, izkustveno pa je nepristno. Od tod izjemnost in izključnost novih okoliščin, ki podobno kot pri obnovi kazenskega postopka utegnejo same zase ali skupaj z drugimi povzročiti dvom v pravilno rešitev predmeta in s tem v samo odločitev.

20. Primerjava med že ugotovljenimi in morebitnimi novimi okoliščinami je torej kot metoda, s katero se pritožniki očitno ne strinjajo, neizogibna, po sodišču prve stopnje pa je bila tudi pravilno uporabljena. Ugotovljeno velja za vse zakonske pogoje, pod katerimi je dovoljeno začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, pri čemer je že po razlogih sklepa jasno, da je bil za presojo novih okoliščin odločilen čas od zadnjega pravnomočnega podaljšanja ukrepa in ne katerega od prejšnjih podaljšanj. To je pomembno, kajti o navedeni izločitvi dokazov v času od 16. 5. 2017 do 14. 11. 2017 ni bilo odločeno, pa zato tega dejstva kot nove okoliščine že formalno ni bilo mogoče upoštevati ter ga nato še v razlogih sklepa posebej ocenjevati.

21. Glede na obrazloženo, in ker pritožbeno sodišče v preizkušenih pritožbah ni zasledilo ničesar več, do česar bi se moralo posebej opredeliti, je o pritožbah zagovornikov obdolženega M.S., zagovornika obdolžene J.M.C. in pooblaščenca pravne osebe G.,s. d.o.o., K.K., pooblaščencev S.M. in pooblaščencev M.G. odločilo tako kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

13.06.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 453/2004
• VSL sklep II Kp 411/2009
• VSC sodba Kp 144/2004