VSM Sodba IV Kp 21340/2017

Jedro

V konkretni kazenski zadevi je torej bil očitek prekrška popolnoma identičen očitku v napadeni sodbi. Za isto oziroma identično dejanje, čeprav z drugačno pravno opredelitvijo pa nihče ne more biti dvakrat sojen.

Izrek

I. Ob reševanju pritožbe okrožnega državnega tožilca se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni tako, da se

zoper obdolženega A.Z. (osebni podatki kot v prvostopni sodbi)

po 3. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku

z a v r n e o b t o ž b a,

da naj bi z drugim, da bi ga ustrahoval in vznemiril, grdo ravnal na ta način, da je dne 26. 1. 2017 okrog 7.00 ure na lokalni cesti S.V. - P. v bližini stanovanjskega bloka P., stopil do osebnega avtomobila v katerem se je nahajal D.B. ter odprl sprednja leva vrata in z roko v predel glave udaril D.B. ter mu s tem povzročil udarnino v predelu leve spodnje čeljusti, zaradi česar je bila prizadejana B. telesna celovitost, dejanje pa je storil, da bi B. ustrahoval in vznemiril,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika.

II. Po prvem odstavku 96. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena Zakona o kazenskem postopku stroški kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljutomeru je s sodbo K 21340/2017 z dne 22. 6. 2017 obdolženega A.Z. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, da bi naj storil kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. ter 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP bremenijo proračun.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega očitanega mu kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 ter mu izreče denarno kazen v višini trideset dnevnih zneskov, ki se naj izvrši.

3. Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje:

4. Pritožbeno sodišče je napadeno sodbo skladno z določilom člena 383/I ZKP preizkusilo po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, saj je bilo o zadevi že pravnomočno razsojeno (3. točka 372. člena ZKP). Te okoliščine ob izreku napadene sodbe še niso obstajale, jih pa je pritožbeno sodišče v času obravnave pritožbe okrožnega državnega tožilca ugotovilo po uradni dolžnosti.

5. 31. člen Ustave Republike Slovenije, prvi odstavek 4. člena Protokola št. 7 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah in 10. člen ZKP zagotavljajo vsebinsko enako pravico prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (načelo ne bis in idem). Na podlagi navedenih določb je potrebno načelo ne bis in idem razlagati tako, da prepovedujejo pregon, sojenje, obsodbo ali kaznovanje posameznika za drugo kaznivo dejanje, če to izhaja iz dejstev, ki so identična ali v bistvenem enaka kot tista, ki so bila podlaga za prvo kaznivo dejanje, glede katerega je bil kazenski postopek bodisi že pravnomočno ustavljen, bodisi je bila izdana pravnomočna zavrnilna, oprostilna ali obsodilna sodba. Z drugimi besedami, sodišče ne sme o obtožbi zoper isto osebo za kaznivo dejanje, o katerem že obstaja pravnomočna sodna odločba (res iudicata), znova meritorno odločati oziroma ne sme iste osebe za isto kaznivo dejanje kaznovati dvakrat. To jamstvo mora biti v temelju zagotovljeno tudi, kadar je zoper posameznika še pred uvedbo kazenskega postopka že tekel prekrškovni postopek in je bil tudi pravnomočno končan. To pride v poštev v primeru, ko so zakonski znaki prekrška že vsebovani v zakonskih znakih kaznivega dejanja, vendar se kaznivo dejanje od prekrška razlikuje po tem, da vsebuje še druge elemente zakonskega dejanskega stanu, ki so lastni le kaznivemu dejanju, prekršku pa ne, saj bi v nasprotnem primeru, ko bi se zakonski znaki kaznivega dejanja in prekrška popolnoma prekrivali, šlo za odklon od pravnega reda. Z drugimi besedami, ko je zoper posameznika bil uveden in pravnomočno končan postopek o prekršku, hkrati in za tem pa je bil v zvezi z istim historičnim dogodkom uveden še kazenski postopek, je ta dopusten le, če sodišče ugotovi, da ne izhajata iz enakega opisa dejanja oziroma identičnih ali v bistvenih enakih dejstev, zaradi česar je moč sklepati, da pri prekršku in kaznivem dejanju ne gre za isto stvar. Presojo, ali gre za isto stvar, pa je potrebno opraviti v vsakem posameznem postopku¹.

6. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je obdolžencu bil s strani Policijske postaje kot prekrškovnega organa dne 26. 1. 2017 vročen plačilni nalog št. 0000114901171, za prekršek po prvem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru ter, da je zoper ta plačilni nalog obdolženec vložil ugovor (l. št. 57 in 58 spisa).

7. Ker je pri oceni, ali med dejanskim stanjem prekrška ter obravnavanim kaznivim dejanjem obstaja identiteta, potrebno pretehtati, ali obravnavano kaznivo dejanje temelji na identičnih ali enakih historičnih dejstvih kot prekršek, ki ga je storil obdolženec, si je pritožbeno sodišče skladno z določbo tretjega odstavka 377. člena ZKP od policije, kot prekrškovnega organa, priskrbelo konkretni opis ravnanja, ki je bilo predmet prekrškovnega postopka, v katerem je bil obdolžencu izdan navedeni plačilni nalog.

8. Ob primerjavi opisa prekrška ter obravnavanega kaznivega dejanja pritožbeno sodišče ugotavlja, da obsega opis obravnavanega kaznivega dejanja popolnoma enake očitke, kot izhajajo iz opisa prekrška, za katerega je bil obdolžencu izdan plačilni nalog. Iz obeh opisov namreč izhaja, da je obdolženec dne 26. 1. 2017 okrog 7.00 ure na lokalni cesti S.V. - P., ki vodi do večstanovanjskega bloka na P. stopil do osebnega avtomobila, v katerem se je nahajal D.B. in pljunil na steklo prednjih levih vrat B. avtomobila, kot tudi odprl prednja vrata pri vozniku tega vozila in z roko v predel glave udaril D.B., s čimer mu je povzročil udarnino v predelu spodnje čeljusti, dejanje pa je storil, da bi D.B. ustrahoval in vznemiril. Pri tem je še dodati, da je bil obdolženčev ugovor, ki ga je prekrškovni organ štel kot zahtevo za sodno varstvo, odstopljen v pristojno obravnavanje Okrajnemu sodišču v Ljutomeru, ki je obdolženčevo zahtevo za sodno varstvo s sodbo ZSV 17/2017 z dne 26. 6. 2017 zavrnilo kot neutemeljeno. Obdolženec je globo v višini 250,38 EUR plačal dne 31. 7. 2017.

9. V konkretni kazenski zadevi je torej bil očitek prekrška popolnoma identičen očitku v napadeni sodbi. Za isto oziroma identično dejanje, čeprav z drugačno pravno opredelitvijo pa nihče ne more biti dvakrat sojen.

10. Po obrazloženem, je zato pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev kazenskega zakona v škodo obdolženca v smislu 3. točke 372. člena ZKP, upoštevano po uradni dolžnosti na podlagi 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP ter odločilo, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP).

11. Glede na sprejeto odločitev se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb okrožnega državnega tožilca ni opredeljevalo.

12. Izrek o stroških kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP in prvem odstavku 96. člena ZKP ter je posledica zavrnilne sodbe.

-------------------------------
¹ Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-24/10 z dne 19. 4. 2012 in sodbo ESČP Maresti proti Hrvaški št. 55759/07 z dne 25. 6. 2009.

Datum zadnje spremembe:

19.02.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Kp 21154/2012
• VSM Sodba IV Kp 41889/2015
• VSM Sklep IV Kp 26853/2015