VSM Sodba I Cp 1023/2017

Jedro

Tožnik je vozilo parkiral na dvorišče stanovanjske hiše, ga zaklenil in ključe odložil v stanovanjski hiši, ki jo je po odhodu prav tako zaklenil. S svojim ravnanjem ni povzročil ali prispeval k nastanku zavarovalnega primera.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v prvem odstavku I. točke izreka in v II. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) v roku 15 dni plačati 11.938,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2013 dalje (prvi odstavek I. točke izreka), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). Odločilo je še, da toženka nosi sama svoje stroške postopka in da mora tožniku v roku 15 dni povrniti njegove pravdne stroške v znesku 1.817,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik, kot uporabnik vozila, ki ga je prevzel na leasing, na dan škodnega dogodka izvedel vse potrebne zaščitne ukrepe, ki se pričakujejo od povprečno skrbnega človeka, da sicer zaklenjeno vozilo, ki je bilo parkirano na neograjenem dvorišču pred hišo, ne bi bilo odtujeno. Ta zaključek je v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je oče sinovoma naročil, da naj hišo zvečer oziroma ponoči, ko gresta spat, ne zakleneta in ju je celo oštel, če sta to storila, čeprav so vsi razpolagali vsak s svojim ključem stanovanjske hiše. Tožnikovo ravnanje, ko je sinovoma naročil, da hiše zvečer ne zaklepata oziroma ju je oštel, ko ga nista ubogala, nedvomno kaže na neskrbnost, s katero niti minimalno ni poskrbel za zaščito, da ključa svojega osebnega vozila, ki je bil v odklenjeni hiši v kuhinji na mizi, ne bi mogla uporabiti neupravičena oseba. Nesporno je bilo ugotovljeno, da v hišo ni bilo vlomljeno, saj ni bilo sledov vloma. Neznani storilec je vstopil v odklenjene prostore hiše. Prav tako ni sporno, da je bilo vozilo odpeljano oziroma odtujeno z originalnim ključem vozila. Tožnik je s svojim ravnanjem, ko je sredi noči pustil odklenjeno svojo stanovanjsko hišo omogočil oziroma vsaj olajšal izvršitev tatvine ključev vozila. Zato je kršil pogodbeno določilo, da je vsak zavarovanec dolžan preprečiti oziroma zmanjšati nastanek posledic zavarovalnega primera. Tožniku kot zavarovancu ni uspelo ovreči domneve o obstoju vzročne zveze med njegovim ravnanjem in nastankom zavarovalnega primera. V primeru skrbnega ravnanja tožnika zagotovo ne bi prišlo do obravnavanega zavarovalnega primera in posledično nastale škode. S svojim ravnanjem je tožnik kršil zavarovalno pogodbo in tudi določbo 950. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da je zavarovanec dolžan storiti vse predpisane in dogovorjene ukrepe, ki so potrebni za to, da se prepreči nastanek zavarovalnega primera. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter skladno s končnim uspehom odloči o stroških postopka. Zahteva povrnitev priglašenih pritožbenih stroškov.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam ter se zavzema za zavrnitev neutemeljene pritožbe ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu oziroma v delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri izdaji uvodoma navedene sodbe ni storilo v pritožbi izpostavljenih in po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb procesnega prava, sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in med njimi ni nasprotij. V okviru zatrjevanj strank ter zanje ponujenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, nanj pa pravilno uporabilo določbe materialnega prava.

6. Tožnik s tožbo zahteva izplačilo zavarovalnine zaradi kraje vozila, katerega uporabnik je bil skladno s pogodbo o finančnem leasingu, na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe avtomobilskega kaska z vključenim rizikom kraje po zavarovalni polici št. 607-6960291 z dne 15. 4. 2013. Ker tožnik ob prijavi škode (odtujitve vozila), toženki ni predložil vseh originalnih rezervnih ključev in prometnega dovoljenja za vozilo, ni izpolnil pogojev iz 4. točke prvega odstavka 35. člena splošnih pogojev toženke za zavarovanje avtomobilskega kaska (v nadaljevanju AK 02/13) in je nastopila domneva iz 4. točke 13. člena AK 02/13, da zavarovalni primer ni nastal. Zato je toženka zavrnila izplačilo zavarovalnine. Tožnik, na katerega so prešle pravice zavarovanca, pa lahko na podlagi prvega odstavka 950. člena OZ in 5. točke prvega odstavka 11. člena splošnih pogojev AK 02/13 in to domnevo ovrže, če dokaže, da je ravnal z vso potrebno skrbnostjo, da do zavarovalnega primera ne bi prišlo.

7. V okviru zatrjevanj strank ter zanje ponujenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, in sicer:

- da je bil tožnik na podlagi pogodbe o finančnem leasingu uporabnik vozila Golf trendline 1,6 TDI, katerega lastnik je bil P.l.S. d.o.o.,

- da je lastnica vozila s tožnikom 21.1.2014 sklenila pogodbo o odstopu terjatve iz naslova zavarovalnine po zavarovalni polici št. 607-6960291 (zavarovanje avtomobilskega kaska z vključenim rizikom kraje),

- da je bilo vozilo odtujeno dne 17. 7. 2013 v času med polnočjo in 5. uro zjutraj,

- da je tožnik po prihodu domov dne 16. 7. 2013 ob 21. uri vozilo parkiral na dvorišču, ga zaklenil in ključe vozila pustil v priročni kuhinji na mizi, kjer so po navadi puščali ključe od vseh vozil, ter se je nekaj po 21. uri s kolesom odpravil od doma, pred tem pa je zaklenil vrata hiše,

- da je tožnik prespal pri prijateljici in se je domov vrnil okrog 5. ure zjutraj,

- da sta tožnikova sinova prišla dne 16. 7. 2013 domov od 22. uri in so bila sprednja vrata hiše zaklenjena, očetovo vozilo pa je bilo parkirano doma in da po prihodu domov hiše nista zaklenila, saj sta menila, da se bo tožnik kot običajno še istega večera vrnil, ker nista vedela, da je šel k prijateljici in da bo tam prespal,

- da je tožnik s prijateljico takrat šele začenjal zvezo in da ni bilo običajno, da bi ponoči tam prespal,

- da je tretja oseba dne 17. 7. 2013 v času med polnočjo in 5. uro zjutraj neupravičeno vstopila v hišo, pri tem pa ni bilo sledov vloma, vzela originalne ključe vozila in se z vozilom odpeljala.

8. Tudi po oceni sodišča druge stopnje je tožnik upoštevaje določbo 5. točke prvega odstavka 11. člena splošnih pogojev AK 02/13 in določbo 950. člena OZ ravnal z vso potrebno skrbnostjo, da bi preprečil nastanek zavarovalnega primera. Tožnik je vozilo parkiral na dvorišče stanovanjske hiše, ga zaklenil in ključe odložil v stanovanjski hiši, ki jo je po odhodu prav tako zaklenil. S svojim ravnanjem ni povzročil ali prispeval k nastanku zavarovalnega primera. Ravnanje tožnikovih sinov, ki sta vrata stanovanjske hiše čez noč v času med polnočjo in 5. uro zjutraj dne 17. 7. 2013 pustila odklenjena, ne predstavlja tožnikovega ravnanja in tudi ne ravnanje za katerega bi bil tožnik odgovoren. Ni mogoče slediti navedbam pritožbe, da je tožnik pustil svojo hišo, v kateri so bili ključi odtujenega vozila, ponoči odklenjeno in mu vsled tega očitati neskrbnost. Okvir pričakovane skrbnosti tožnika (skrbnosti povprečno skrbnega lastnika oziroma uporabnika vozila po pogodbi finančnega leasinga) presega poseben nadzor v smeri preverjanja, ali sta odrasla sinova, za katera je vedel, da hišo običajno zvečer zaklepata, to tudi storila. Tožnikova sinova sta v času zavarovalnega primera bila polnoletni odrasli osebi in tožnik jima tega dne ni naročil, da bi morala vrata v stanovanjsko hišo pustiti odklenjena. Nasprotne pritožbene navedbe so v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje. Iz izpovedb obeh sinov in tožnika namreč izhaja, da sta sinova hišo ob večerih zaklepala, oče se je nanju jezil le, če sta vhodna vrata zaklenila preden sta šla spat. Tožnik je ob odhodu od doma vrata stanovanjske hiše zaklenil, zato mu zaradi ravnanja odraslih sinov, ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja.

9. Pritožba višine določenega izplačila zavarovalnine neposredno ne izpodbija le v okviru zahteve za zavrnitev toženega zahtevka v celoti. V tej zvezi sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavarovalnino po višini določilo ob ustreznem upoštevanju prvega odstavka 1. točke 16. člena in 4. točke 18. člena AK 02/13 ter je od ugotovljene vrednosti ukradenega vozila na dan tatvine (12.136,59 EUR), ki jo je ugotovil v postopek pritegnjeni cenilec M.P., odštelo v zavarovalni pogodbi (po polici 607-6960291), odštelo dogovorjeni znesek odbitne franšize v višini 1% (198,22 EUR) in tako tožniku prisodilo zavarovalnino v znesku 11.938,37 EUR z zakonskimi zamudnimi, ki skladno z določbo drugega odstavka 943. člena OZ tečejo od 12. 11. 2013 dalje.

10. Odločitev o stroških postopka, ki jih mora toženka povrniti tožniku (II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje), toženka izpodbija le s tem, ko se zavzema za spremembo prvostopenjske sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v celoti, sicer pa v pritožbi ne navaja nobenih razlogov, iz katerih bi izhajalo nasprotovanje posameznim postavkam stroškov postopka, ki so bili tožniku odmerjeni na prvi stopnji. Sodišče druge stopnje po ugotovitvi, da je odločitev o stroških skladna z določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP in 155. člena ZPP, pri odmeri višine pa sta bila pravilno uporabljena Zakon o sodnih taksah (ZST-1) in Odvetniška tarifa (OT), pavšalno pritožbeno grajo stroškovnega dela odločitve sodišča prve stopnje zavrača kot neutemeljeno.

11. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo toženke in v prvem odstavku I. točke izreka ter v II. točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Toženka s pritožbo ni uspela, zato ob analogni uporabi prvega odstavka 154. člena ZPP sama krije stroške svoje pritožbe. Odgovor, ki ga je na pritožbo vložil tožnik, pa ni dodatno prispeval k rešitvi zadeve, zato mu sodišče druge stopnje stroškov odgovora na pritožbo ni priznalo in jih ob uporabi 155. člen ZPP krije tožnik sam. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165 člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

18.01.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 474/2012
• VSL sodba I Cpg 1120/2010
• VSK sodba Cp 1020/2010