VSM Sodba I Cp 1048/2017

Jedro

Sodišče mora pri presoji prispevka vsakega izmed zakoncev k skupnemu premoženju, v skladu z določbo drugega odstavka 59. člena ZZZDR, upoštevati ne le dohodek posameznega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot so varstvo in vzgoja otrok, opravljanje gospodinjskih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela ter sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Pomoč sorodnikov (prijateljev in drugih bližnjih oseb), se šteje v korist obeh zakoncev in tako praviloma povečuje celotno skupno premoženje zakoncev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom sklenilo, da se umik primarnega (stvarnopravnega) tožbenega zahtevka vzame na znanje in se pravdni postopek v tem delu ustavi (točka I izreka) ter da se sprememba tožbe dovoli (točka II izreka). V nadaljevanju je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) znesek 13.833,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2015 dalje do plačila (točka I izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka) in odločilo, da je toženec dolžan plačati stroške pravdnega postopka tožnice v skupni višini 2.398,41 EUR, in sicer 528,59 EUR v korist proračuna Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) ter 1.869,83 EUR v korist tožnice (točka III izreka), slednja pa je dolžna v korist proračuna RS plačati stroške pravdnega postopka toženca v višini 613,68 EUR (točka IV izreka).

2. Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje toženec, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter smiselno predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi, da delež toženca na skupnem premoženju pravdnih strank zanaša vsaj 75% oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožnico.

Bistvo obsežne pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je prispevek toženca k povečanju vrednosti predmetne nepremičnine zgolj 10% višji od zakonske domneve enakih deležev zakoncev. Takšen zaključek je namreč v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom in obrazložitvijo sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je namreč v dokaznem postopku ugotovilo, da je bil toženec tisti, ki je bil vsa leta trajanja zakonske zveze redno zaposlen in je prejemal redne osebne dohodke, s katerimi je vzdrževal celotno družino in obnavljal predmetno nepremičnino. Le-ta je bila namreč v celoti obnovljena in vzdrževana z delom toženca in odpadlim, rabljenim gradbenim materialom oziroma gradbenim materialom, ki ga je toženec dobil brezplačno. Vložek toženca k povečanju vrednosti nepremičnine je bil tako bistveno višji tako v finančnem, kakor tudi v fizičnem smislu. V tej zvezi pritožba izpodbija še zaključek sodišča prve stopnje, da vložek tožnice v skupno premoženje predstavljajo tudi kmečka opravila slednje in skrb imenovane za bolne starše toženca. Oče toženca namreč posebne pomoči tožnice ni nikoli potreboval, mati pa je bila nepokretna in potrebna pomoči zgolj krajši čas pred smrtjo. Ob tem pa pritožba še izpostavlja, da je bila tožnica za skrb za toženčevo mati v celoti poplačana s finančnimi sredstvi, ki jih je dobila od pokojne. V zvezi s skrbjo za otroke pritožba poudarja, da so bili le-ti vključeni v vzgojno izobraževalne programe in niso bili v izključnem varstvu doma, pri tem pa sta zanje skrbeli obe pravdni stranki in ne samo tožnica. V zvezi z vrednostjo predmetne nepremičnine pritožba še dodaja, da izvedenec pri cenitvi ne bi smel upoštevati sobe hčerke pravdnih strank A.K. in zaključuje, da znaša delež toženca na skupnem premoženju najmanj 75%. Nazadnje pritožba izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje in meni, da je toženčev pooblaščenec upravičen tudi do urnine za zastopanje na mediaciji in da je sodišče prve stopnje napačno izračunalo višino pravdnih stroškov toženca, ki pravilno znašajo 1.183,79 EUR ter dodaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pobotati stroške pravdnih strank, ki sta jih slednji dolžni povrniti v proračun RS.

3. Tožnica se v odgovoru na pritožbo toženca zavzema za zavrnitev le - te kot neutemeljene in predlaga potrditev izpodbijane sodbe, pri tem pa ponavlja svoja, že v postopku na prvi stopnji zastopana stališča. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed uradoma upoštevnih ali s pritožbo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

6. Uvodoma pritožba neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da znaša prispevek tožnice k skupnem premoženju oziroma k povečanju vrednosti predmetne nepremičnine 2/5 (dve petini) celote ali 40%, saj slednji ni v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom, kot to zmotno meni pritožba. Dokazni postopek je namreč nedvomno pokazal, da so vlaganja pravdnih strank v toženčevo nepremičnino predstavljala skupno delo in skupna sredstva obeh zakoncev, pridobljena v času trajanja zakonske skupnosti. Kot je to večkrat izpostavilo že sodišče prve stopnje, mora sodišče pri presoji prispevka vsakega izmed zakoncev k skupnemu premoženju, v skladu z določbo drugega odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), upoštevati ne le dohodek posameznega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot so varstvo in vzgoja otrok, opravljanje gospodinjskih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela ter sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Pritožba tako neutemeljeno navaja, da je bil le toženec tisti, ki je s svojimi prihodki vzdrževal celotno družino ter s fizičnim delom obnavljal predmetno nepremičnino, kot bo to podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju te sodbe.

7. Res je, da je bil toženec pretežni del trajanja zakonske zveze zaposlen pri različnih delodajalcih (S.Č., s.p., Ž.S., d.o.o., S.T. in B.N., s.p.), kot to izpostavlja pritožba, ki pa spregleda, da je toženec prejemal relativno nizke letne prihodke, kot to izhaja dopisa Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZPIZ), št. 251-02150/2015 z dne 19. 4. 2016 (list. št. spisa 98), ter potrdila o dohodkih Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS), št. DT 0211-4348/2016-2 10-142-14 z dne 11. 2. 2016 (list. št. spisa 66 in priloga spisa C1), v vmesnih obdobjih pa je bil večkrat tudi prijavljen na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, od katerega je prejemal nadomestilo za brezposelnost. Da prihodki toženca niso bili visoki potrjuje tudi dejstvo, da sta pravdni stranki daljše obdobje prejemali tudi redno in izredno denarno socialno pomoč za preživljanje celotne družine, kot to podrobneje izhaja iz dopisa Centra za socialno delo (v nadaljevanju SCD) L., št. 021-16/2016-15 z dne 2. 3. 2016 (list. št. spisa 70). Toženec naj bi občasno delal tudi na "črno", vendar višine prihodkov iz tega naslova ni izkazal, sam pa priznava, da je družina živela skromno. Po drugi strani pa je bila tožnica v času trajanja zakonske zveze, z vmesnimi presledki, skupno zaposlena le 6 let in 4 mesece (izpis zavarovanj v RS z dne 30. 4. 2014 - priloga spisa A5), kot to izpostavlja pritožba, ki pa ob tem spregleda bistveno dejstvo, da je tožnica ves čas 34 let trajajoče zakonske zveze v celoti skrbela za gospodinjstvo, za bolno toženčevo mati in za tri skupne otroke (D., J. in A.K.), od katerih sta dva (J. in D.K.) celo invalida s posebnimi potrebami.

8. Družina pravdnih strank se tako ni preživljala izključno s prihodki toženca, kot skuša to prikazati pritožba, temveč v veliki meri iz socialno varstvenih prejemkov (redna in izredna denarna socialna pomoč; dodatek za nego, dodatek za tujo nego in pomoč ter nadomestilo za invalidnost za sina J.K.; otroški dodatek, varstveni dodatek in nadomestilo za invalidnost za sina D.K.), kot to podrobneje izhaja iz že citiranega dopisa CSD L. z dne 2. 3. 2016 ter iz prispevkov toženčevih staršev. Pritožbeno nesporno namreč je, da sta pravdni stranki živeli skupaj s toženčevima staršema, ki sta umrla leta 1996 (oče) oziroma 2001 (mama). Iz skladnih izpovedb pravdnih strank izhaja, da je tožnica zadnjih osem let pred smrtjo skrbela za bolno in nepokretno toženčevo mater in je s tem namenom tudi razpolagala z njenim dodatkom za pomoč in postrežbo ter delom pokojnine, ki jo je slednja prejemala, kar vse pa je porabila za potrebe celotne družine, in sicer poleg skrbi za toženčevo mater še za plačevanje položnic, gospodinjstvo in tudi za potrebe otrok, kot je to neprerekano izpovedala tožnica sama, in ne za svoje lastne potrebe, kot skuša to prikazati toženec. Tožnica tako s predmetnimi prejemki ni bila poplačana za skrb toženčeve matere, kot to neutemeljeno navaja pritožba, zato je njeno skrb za toženčevo mater sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot vložek v skupno premoženje pravdnih strank.

9. Tudi v zvezi s skrbjo za otroke pritožba neutemeljeno navaja, da te skrbi ni mogoče šteti kot prispevka tožnice k skupnemu premoženju pravdnih strank, češ da so bili otroci vključeni v vzgojno - izobraževalne programe in niso bili v izključnem varstvu doma, tako da so dnevne obroke opravili v vrtcu oziroma šoli in so v domače varstvo prihajali le popoldan. Koliko dela in skrbi namreč zahteva samo en otrok s posebnimi potrebami namreč izhaja že iz lastne izpovedbe toženca na naroku za glavno obravnavo z dne 27. 1. 2016, ko je ta sam pojasnil, da je sin D.K., ki je po razvezi zakonske zveze ostal v varstvu in vzgoji pri tožniku, "popolnoma nesamostojen in potreben nenehne pomoči, saj ga mora zjutraj zbuditi, mu nastaviti tablete, pripraviti oblačila, skuhati kakšno kavo, potem pride po njega kombi in gre na delavnice v L., ko pa se vrne, pa mu mora ponovno skuhati oziroma ga vedno že čaka hrana, pomagati mu mora pri kopanju, ves čas ga mora paziti, saj ga samega ne more pustiti, ker ima tudi epileptične napade in mora biti praktično ves čas ob njem". Tovrstne pritožbene navedbe so tako povsem kontradiktorne predhodnim izpovedbam toženca, zato jih sodišče druge stopnje kot neverodostojne v celoti zavrača.

10. Prav tako ne držijo nadaljnje pritožbene navedbe v smeri, da je izključno toženec s svojim delom vzdrževal in izboljševal predmetno nepremičnino. Nesporno sicer je, da je toženec večino fizičnih del pri prenovi predmetne nepremičnine opravil sam, pri čemer je tudi sodni izvedenec za gradbeništvo M.V., univ. dipl. inž. gradbeništva (v nadaljevanju: izvedenec) v pisni dopolnitvi izvedenskega mnenja ocenil, da njegov fizični vložek znaša 25 - 30% povečane vrednosti nepremičnine, kar pa ne more spremeniti dejstva, da je tožnica na drugi strani sama skrbela za gospodinjstvo, otroke in bolno mati toženca ter s tem tožniku omogočila, da je večino fizičnih del na hiši lahko opravil sam oziroma s pomočjo prijateljev in sorodnikov, ki so mu občasno pomagali. Nenazadnje pa je tožnica tudi ob tem kuhala delavcem, kadar so jih imeli, in po svojih zmožnostih opravljala lažja fizična dela pri gradnji (npr. metala pesek v mešalec).

11. Prav tako ne gre zanemariti prispevka tožnice pri kmečkih opravilih, saj je toženec sam izpovedal, da je tožnica krmila svinje medtem, ko je bil on v službi in ni prerekal navedb slednje, da je tudi sicer opravljala lažja dela na kmetiji (spravljanje in luščenje koruze, čiščenje buč, skrb za grede, ipd.), medtem ko je on oral s traktorjem in opravljal težja fizična dela (npr. prekopavanje zemlje). Da je tožnica opravljala tudi dela na njivi, vrtu in pri živini (ter skrbela za gospodinjstvo, otroke in toženčevo mater) so skladno izpovedale tudi številne v postopku zaslišane priče, in sicer S.K., M.K., A.K., I.A., I.K., L.K., J.Z., A.K., A.K. in R.J., izpovedbam katerih je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo.

12. Nazadnje pritožba v zvezi z odločitvijo o glavni stvari neutemeljeno navaja še, da izvedenec pri izračunu vrednosti vlaganj ne bi smel upoštevati sobe hčerke A.K., ki je obnovo te sodbe v celoti financirala sama in zato sodišče prve stopnje tega ne bi smelo upoštevati kot vložka pravdnih strank v skupno premoženje. V tej zvezi je sodišče prve stopnje že pravilno pojasnilo, da se pomoč sorodnikov (prijateljev in drugih bližnjih oseb) šteje v korist obeh zakoncev in tako praviloma povečuje celotno skupno premoženje zakoncev. Posledično je sodišče prispevek hčerke upravičeno štelo v dobro obeh staršev oziroma pravdnih strank.

13. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta obe pravdni stranki s svojim delom na različne načine enako prispevali k skupnemu premoženju, toženec pretežno s fizičnim delom pri prenovi hiše in težjim fizičnim delom na kmetiji, tožnica pa predvsem s skrbjo za gospodinjstvo, otroke in toženčevo mater ter z lažjimi fizičnimi opravili pri prenovi hiše in na kmetiji, višje prihodke toženca iz naslova delovnega razmerja pa je sodišče prve stopnje že pravilno upoštevalo pri nekoliko višjem deležu toženca na skupnem premoženju oziroma pri povečanju vrednosti predmetne nepremičnine. Zakonska skupnost namreč ni skupnost, v kateri se po vrednosti na trgu obračuna vsak prispevek v denarju ali delu, spor o deležih na skupnem premoženju pa ni obračunska pravda, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

14. Nazadnje pritožba izpodbija še stroškovno odločitev sodišča prve stopnje in neutemeljeno meni, da je pooblaščenec toženca upravičen tudi do urnine za zastopanje na mediaciji. Sodišče prve stopnje je pooblaščencu toženca namreč že priznalo 600 točk za zastopanje v postopku mediacije po tar. št. 4/1 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), ki v I. poglavju posebnega dela (mediacije in poravnave) ne predvidiva še posebne urne postavke za pristop k mediaciji. Nenazadnje pa toženec niti ni izkazal trajanja mediacijskega srečanja, sodišče pa ni dolžno samo poizvedovati o pravdnih stroških strank, kot to neutemeljeno meni pritožba. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno obračunalo tudi preostale pravdne stroške toženca, na kar se v izogib nepotrebnemu ponavljanju sodišče druge stopnje v celoti sklicuje in posledično kot neutemeljene zavrača vse pritožbene navedbe v tej smeri.

15. Vsled navedenega je sodišče druge stopnje pritožbo toženca v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Toženec s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

17. Navedbe tožnice v odgovoru na pritožbo toženca niso prispevale k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato je slednja dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

18.01.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 1768/2018
• VSK sodba Cp 288/2012
• Sodba in sklep II Ips 711/2005