<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSM Sodba IV Kp 12882/2015

Sodišče:Višje sodišče v Mariboru
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSMB:2017:IV.KP.12882.2015
Evidenčna številka:VSM00006903
Datum odločbe:29.11.2017
Senat, sodnik posameznik:mag. Aleksander Karakaš (preds.), Miro Lešnik (poroč.), Leonida Jerman
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:konkretizacija pritožbenih razlogov - zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja kot pritožbeni razlog - odločilni razlogi sodne odločbe - dokazna ocena izpovedbe prič - celovita dokazna ocena - kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu - eventualni naklep - zakonski znak kaznivega dejanja - predrznost in brezobzirnost - opis kaznivega dejanja v izreku sodbe - predrzna vožnja v cestnem prometu - preizkus odločbe glede primernosti kazenske sankcije - uradni preizkus izpodbijane sodbe

Jedro

Predrzno vožnjo sicer lahko na splošno opredelimo kot tako, ki v odnosu do drugih udeležencev v prometu vzbuja pozornost zaradi svoje nenavadnosti. Predrzen voznik si kljub nevarnosti, ki jo njegova vožnja predstavlja v razmerju do drugih, upa (pre)več. Brezobzirno pa ravna, kdor se iz sebičnih nagibov ne ozira na to, kako (lahko) njegovo ravnanje vpliva na ostale udeležence cestnega prometa, in ravnodušno prezre opozorila ostalih udeležencev v prometu. Sodišče prve stopnje ima v svoji obširni obrazložitvi prav te razloge, ki jih pogreša pritožba, in sicer o tem, zakaj je bila obdolženčeva vožnja torej storjena s krivdno obliko eventuelnega naklepa ter zakaj obdolženčevo ravnanje glede na dane prometne razmere kaže na njegov brezbrižen odnos do varnosti udeležencev cestnega prometa.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega D.R. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženega se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega D.R. spoznalo za krivega, ker je storil kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po tretjem odstavku v zvezi s 3. točko prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po istem zakonskem določilu izreklo kazen eno leto in dva meseca zapora. Po 48. členu KZ-1 je obdolženemu izreklo stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila "B" kategorije za čas dveh let, računajoč od dneva pravnomočnosti te sodbe, pri čemer se čas prebit v zaporu, ne všteva v čas trajanja te kazni. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) se obdolženega oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Proti sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da mu izreče pogojno obsodbo oziroma da prvostopenjsko sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba ne opredeljuje, v kateri smeri naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka (iz katere točke in odstavka 371. člena ZKP) kot tudi ne, v čem se kaže kršitev kazenskega zakona (iz katere točke 372. člena ZKP). Kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Sicer pa pritožba ob uveljavljanju teh dveh pritožbenih razlogov uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ko je obdolženca spoznalo za krivega, čeprav mu krivda - eventualni naklep ni bila dokazana.

5. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženčevega zagovornika pa še dodaja:

6. Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja. Ponavlja obdolženčev zagovor, ko priznava, da je storil med svojo vožnjo nekaj prometnih prekrškov, pešca pa ni ogrozil nobenega, saj je pazil kako vozi in je dogajanje na cesti ves čas spremljal. Kritičnega dne je popil nekaj alkohola in zaužil okoli 8 tablet zdravila Neurontin, ki povzroči zagnanost in še druge učinke, zato ni bil v stanju, da bi racionalno razmišljal in ne ve kaj ga je prijelo, da je sedel za volan. Pritožba še graja sodišče prve stopnje, ker je nekritično sledilo navedbam policistov, ki so tekom postopka izpovedovali zmedeno in nedosledno in si prihajali v nasprotje; ker je nepravilno ocenilo ugotovitvi obeh izvedencev psihiatrične stroke, ko sta dopustila hipotetično možnost, da je bila obdolženčeva sposobnost razumeti pomen dejanja bistveno zmanjšana pod pogojem, da držijo njegove izjave, da je zaužil Neurontin v večji dozi v kombinaciji z alkoholom; in ko ni izkazan obdolženčev naklep (eventualni), še posebej ko je obdolženčev cilj bil le bežanje pred policijo, kar pomeni, da bi obdolženec lahko povzročil neposredno nevarnost za življenje in telo s krivdno obliko malomarnosti.

7. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoru obdolženca, ampak izpovedbam prič in strokovnim ugotovitvam izvedencev. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Obdolženčev zagovor je z obširnimi, tehtnimi in sprejemljivimi razlogi zavrnilo že sodišče prve stopnje. S temi razlogi se pritožbeno sodišče povsem strinja, se nanje sklicuje in jim v izogib ponavljanju dodaja le še: Pritožba povsem spregleda, da je kritičnega dne bila v M. v L.V. nogometna tekma med N.K.M. in N.K.S.. Do obravnavanega dejanja obdolženca je prišlo nekaj časa pred začetkom tekme, ko je bil gost promet po ulicah v bližini L.V. in ko je bilo veliko ljudi tudi na pločnikih. Zaradi varovanja tekme je bilo še posebej na ulicah okrog stadiona veliko policistov, ki so bili tudi iz drugih policijskih postaj in vsi imen vseh ulic, po katerih je obdolženec s svojim avtomobilom bežal pred policisti, ni poznal. Izpovedbe policistov niso zmedene, kot zatrjuje pritožba in tudi ne nedosledne. Policisti so namreč kot priče izpovedali o tem, kako so zaznali in spremljali obdolženčevo vožnjo, ki jo je začel s prehitevanjem kolone vozil v Strossmayerjevi ulici pa do prometne nesreče, ki jo je obdolženec povzročil v Razlagovi ulici, in sicer tako, da so opisovali obdolženčevo vožnjo glede ne odsek oziroma ulico ali trg, kjer so opravljali varovanje. Zato se posamezne izpovedbe policistov med sabo ne razlikujejo, ampak dopolnjujejo. Iz njihovih izpovedb namreč izhaja, da je bila obdolženčeva vožnja ob opisanih prometnih razmerah predrzna in brezobzirna, saj obdolženec hitrosti vožnje ni prilagodil niti v križiščih in ne pred prehodi za pešce in ko je vozil po smernem vozišču, ki je namenjeno nasprotnemu prometu in s hitrostjo, kot je obdolženec povedal sam, med 80 in 100 km/h. Obdolženčevemu zagovoru, da ni ogrozil nobenega pešca, da je pazil kako vozi in da je spremljal dogajanje na cesti, zato ni moč verjeti. Drugi udeleženci v prometu so namreč bili tisti, ki so ob zaznavi obdolženčeve brezobzirne vožnje svojo vožnjo upočasnili, se umikali tako s cest kot s pločnikov. Obdolženčeva vožnja se je tako končala šele s prometno nesrečo, ki jo je obdolženec povzročil, ko je zavil v enosmerno Razlagovo ulico, ki je namenjena vožnji iz nasprotne smeri. Njegova brezobzirna protipredpisna vožnja se je torej končala s prometno nesrečo in lahko telesno poškodbo nasproti vozečega voznika. Pritožba nima prav, ko zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni navedlo konkretnih okoliščin o krivdni obliki eventuelnega naklepa, kot tudi da ne povzema ugotovitve izvedenca dr. K., da je bila vožnja obdolženega racionalna in da se je zavedal, kako vozi ter da se je izogibal pešcem, da se ne bi komurkoli kaj zgodilo in nato zaključi, da bi potem lahko prišlo do povzročanja neposredne nevarnosti za življenje in telo drugih oseb in niti tedaj, ko zatrjuje, da je obdolženec očitano dejanje torej storil s krivdno obliko malomarnosti. Prav tako pritožbi ni moč pritrditi, ko zatrjuje, da obdolženčeva vožnja, ko se je oziral na pešce in druge voznike, ni bila brezobzirna, kar je zakonski znak očitanega kaznivega dejanja. Pritožba pa še povsem neutemeljeno zatrjuje, da sta oba izvedenca psihiatrične stroke dopustila hipotetično možnost, da je bila obdolženčeva sposobnost razumeti pomen dejanj bistveno zmanjšana pod pogojem, da držijo njegove izjave, da je zaužil zdravilo Neurontin v večji dozi v kombinaciji z alkoholom.

8. V opisu kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu morajo biti konkretizirane vse okoliščine, ki utemeljujejo sklepanje, da storilčeva vožnja toliko odstopa od običajnih kršitev, da jo je možno že izkustveno opredeliti kot predrzno1. Obdolžencu se očita, da ni upošteval pravil o prehitevanju in prednosti; da ni prilagodil hitrosti vožnje v križiščih in pred prehodi za pešce ter na cesti, ki ima označena pasova za vožnjo v eno smer, vozil po smernem vozišču, namenjenem vožnji v nasprotni smeri. V nadaljevanju opisa kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe pa je konkretno opisana obdolženčeva predrzna in brezobzirna vožnja po mariborskih ulicah z natančnim opisom in tudi navedbami kršitev Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP). Ta ravnanja obdolženca, vsako zase pomenijo kršitev pravil cestnega prometa in so sankcionirana kot prekrški. Predrzno vožnjo sicer lahko na splošno opredelimo kot tako, ki v odnosu do drugih udeležencev v prometu vzbuja pozornost zaradi svoje nenavadnosti. Predrzen voznik si kljub nevarnosti, ki jo njegova vožnja predstavlja v razmerju do drugih, upa (pre)več. Brezobzirno pa ravna, kdor se iz sebičnih nagibov ne ozira na to, kako (lahko) njegovo ravnanje vpliva na ostale udeležence cestnega prometa, in ravnodušno prezre opozorila ostalih udeležencev v prometu. Sodišče prve stopnje ima v svoji obširni obrazložitvi prav te razloge, ki jih pogreša pritožba, in sicer o tem, zakaj je bila obdolženčeva vožnja torej storjena s krivdno obliko eventuelnega naklepa ter zakaj obdolženčevo ravnanje glede na dane prometne razmere kaže na njegov brezbrižen odnos do varnosti udeležencev cestnega prometa.

Oba izvedenca psihiatrične stroke sta ugotovila, da je bila obdolženčeva sposobnost razumeti pomen njegovih dejanj in jih imeti v oblasti zmanjšana, zaradi njegovih osebnostnih lastnosti v kombinaciji z zaužitim alkoholom, gledano s psihološkega vidika pa njegova sposobnost ni bila bistveno zmanjšana. Izvedenca sta v zvezi z opisano ugotovitvijo še dodala, da ni povsem jasnega dokaza, da je obdolženi dejansko zaužil pol škatle Nevrontina. V kolikor pa bi temu bilo tako, bi lahko bila tudi bistveno zmanjšana sposobnost obdolženca razumeti pomen svojega dejanja, vendar pa je ta verjetnost majhna. Že sam redosled dogodkov govori v prid temu, ker je bil obdolženi toliko nepreviden da je prehiteval, da je bežal pred policisti, vendar pa ob vsem tem izvedenec dr. K. ni našel ničesar, da bi lahko rekel, da je to psihopatološko oziroma da obdolženec ne bi mogel razumeti vseh dejanj. Po mnenju izvedenca dr. K. bi verjetno ta vožnja bila bistveno bolj brezglava, če bi bilo prisotno neko psihopatološko bolezensko stanje, potem bi se lahko obdolženi na primer peljal tudi skozi park in ne po cesti in podobno in ko bi se njegova vožnja končala bistveno prej.

9. Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja zagovornika ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in je zato zagovornikova pritožba zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

10. Na pritožbo obdolženčevega zagovornika je pritožbeno sodišče preizkusilo še odločbo o izrečeni kazenski sankciji obdolžencu. Pri tem je prišlo do zaključka, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno ocenilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde, okoliščine v katerih je bilo dejanje storjeno ter osebnost obdolženca in njegovo prejšnje življenje. Zato mu je izreklo po vrsti in višini povsem primerno kazensko sankcijo, ki jo v korist obdolženca ni moč spreminjati. Obdolženemu ni moč izreči pogojne obsodbe, za kar si prizadeva pritožba, saj pri obdolženemu glede na obširno predkaznovanost za različna kazniva dejanja ne obstaja pozitivna prognoza, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal.

11. Glede vseh ostalih pritožbenih navedb, na katere v tej sodbi ni bilo izrecno odgovorjeno, velja splošna ugotovitev, da so bodisi nepomembne bodisi je nanje primerno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

12. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

13. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženega oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka. Izrek temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in četrtega odstavka 95. člena ZKP.

-------------------------------
1 Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 4636/2015 z dne 9. 5. 2017 in I Ips 53731/2010 z dne 15. 9. 2011.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 25, 324, 324/1, 324/1-3, 324/3
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 234, 248, 373, 383

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
11.01.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE0MTk0