VSM Sodba I Cp 1062/2017

Jedro

Zaslišanje pravdne stranke je le izvedba dokaza (257. člen ZPP) v okviru razpravnega načela (prvi odstavek 7. člen in 212. člen ZPP), pri čemer pa ZPP ne določa, da pravdna stranka v primeru neupravičenega izostanka z naroka izgubi pravico do lastnega zaslišanja. Sodišče ima namreč v skladu z drugim odstavkom 258. člena ZPP zgolj možnost, da odloči, da bo zaslišalo samo eno stranko, če se druga stranka noče izpovedati ali se ne odzove sodnemu vabilu. Prav tako ZPP ne vsebuje določb, ki bi sodišču narekovala, po kakšnem vrstnem redu mora izvajati posamezne dokaze na glavni obravnavi oziroma katero izmed pravdnih strank mora zaslišati pred drugo.

Overitev podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu je v skladu z 3. členom SPZ in 41. členom Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), zakonski pogoj za vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo.

Slovenska sodna praksa je zavzela enotno stališče, da pogodbena stranka pridobi lastninsko pravico v pričakovanju šele z overitvijo podpisa prodajalca na prodajni pogodbi. Lastninska pravica v pričakovanju se tako varuje le tedaj, ko je njena zemljiškoknjižna pridobitev mogoča neposredno na podlagi t.i. perfektnega zavezovalnega in razpolagalnega dela pravnega posla.

Izrek

I. Pritožba prvotožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka in prvotožena stranka krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je prodajna pogodba z dne 3. 12. 2013, sklenjena med prvotoženo stranko kot prodajalko in drugotoženo stranko kot kupko, za nepremičnino posamezni del št. X v stavbi št. Y, k.o. Z, nična (točka I/1 izreka). Posledično je sodišče prve stopnje ugotovilo neveljavnost vknjižbe lastninske pravice v korist drugotožene stranke na podlagi navedene prodajne pogodbe z dne 3. 12. 2013 (točka I/2 izreka) in pri predmetni nepremičnini vzpostavilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov tako, da je izbrisalo lastninsko pravico vknjiženo v korist drugotožene stranke (točka I/3 izreka) ter odredilo, da se pri predmetni nepremičnini vpiše lastninska pravice v korist prvotožene stranke do celote (točka I/4 izreka), pri čemer je prvotožena stranka dolžna tožeči stranki izstaviti notarsko overjeno zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega bo lahko slednja na predmetni nepremičnini vknjižila lastninsko pravico na svoje ime (točka I/5 izreka). Vsled navedenega je sodišče prve stopnje odločilo še, da sta prvo in drugotožena stranka dolžni tožeči stranki v roku 15 dni nerazdelno plačati stroške pravdnega postopka v višini 3.425,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila (točka II izreka).

2. Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje prvotožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter smiselno predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožečo stranko.

Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko je šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo z dne 19. 4. 2017 zaslišalo tožečo stranko, ki je bila na predhodne naroke pravilno vabljena in opozorjena na posledice za primer, če se vabilu ne bo odzvala in svojega izostanka ne bo opravičila, tako da je s tem izgubila pravico do lastnega zaslišanja. Posledično je bil dokaz z zaslišanjem tožeče stranke na zadnjem naroku za glavno obravnavo izveden nezakonito, saj je bila tožeča stranka do tedaj že nedvomno seznanjena z vsebino izpovedi prvo in drugotožene stranke iz naroka za glavno obravnavo z dne 10. 1. 2017 oziroma z dne 7. 3. 2017, tako da bi moralo sodišče prve stopnje izpovedbo tožeče stranke oceniti kot neverodostojno in nanjo ne bi smelo opreti svoje odločitev, kot je to sicer storilo. V nadaljevanju pritožba izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da začne prenos lastninske pravice v notarjem razmerju med pogodbenima strankama učinkovati šele z overitvijo zemljiškoknjižnega dovolila. Overitev podpisa prodajalca na zemljiškoknjižnem dovolilu v skladu z 23. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) je namreč zgolj dokaz, da je razpolagalni pravni posel opravila oseba, katere pravice se na podlagi tega posla prenašajo, ne pa tudi pogoj za veljavnost pravnega posla. Posledično so pravice iz prodajne pogodbe z dne 3. 12. 2013 začele med prvo in drugotoženo stranko učinkovati že z dnem sklenitve veljavnega zavezovalnega pravnega posla, saj bi od tega dne dalje kupka lahko od prodajalke zahtevala, da pogodbo izpolni v vsem, kot je dogovorjena. Pogodbeni stranki sta tako že dne 3. 12. 2013 razpolagali s t.i. perfektno pogodbo. Pritožba prav tako izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da sta bili prvo in drugotožena stranka v slabi veri vsaj od 4. 12. 2013 dalje, ko sta bili ob vstopu v stanovanje seznanjeni s prodajno pogodbo z dne 10. 1. 2007, sklenjeno med tožečo stranko kot kupcem in A.K. kot prodajalcem, saj tedaj te pogodbe nista videli in četudi bi jo, kot pravna laika ne moreta soditi o veljavnosti pogodbe. Po drugi strani pa tožeča stranka navkljub vsemu tudi po 4. 12. 2013 ni vložila predloga za vpis svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo, zato dobra vera drugotožene stranke dne 30. 12. 2013 še ni prenehala. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da drugo tožena stranka ob sklenitvi prodajne pogodbe z dne 3. 12. 2013 ni vedela za kupoprodajno pogodbo z dne 10. 1. 2007 ji ni mogoče očitati, da je ravnala v nasprotju z načelom poštenega izvrševanja pravic in moralo, zato pogodba z dne 3. 12. 2013 ni nična, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje.

3. Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo prvotožene stranke zavzema za zavrnitev le-te kot neutemeljene in predlaga potrditev izpodbijane sodbe, pri tem pa ponavlja svoja, že v postopku na prvi stopnji zastopana stališča ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed uradoma upoštevnih ali s pritožbo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

6. Uvodoma pritožba uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko je šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo z dne 19. 4. 2017 zaslišalo tožečo stranko. Res je, kot to izpostavlja pritožba, da je bila tožeča stranka že predhodno pravilno vabljena na naroka za glavno obravnavo z dne 10. 1. 2017 in z dne 7. 3. 2017, na katera pa ni pristopila in svojega izostanka ni opravičila, s čimer pa ni izgubila svoje "pravice do zaslišanja", kot to zmotno meni pritožba.

7. Zaslišanje pravdne stranke je namreč le izvedba dokaza (257. člen ZPP) v okviru razpravnega načela (prvi odstavek 7. člen in 212. člen ZPP), pri čemer pa ZPP ne določa, da pravdna stranka v primeru neupravičenega izostanka z naroka izgubi pravico do lastnega zaslišanja. Sodišče ima namreč v skladu z drugim odstavkom 258. člena ZPP zgolj možnost, da odloči, da bo zaslišalo samo eno stranko, če se druga stranka noče izpovedati ali se ne odzove sodnemu vabilu. Prav tako ZPP ne vsebuje določb, ki bi sodišču narekovala, po kakšnem vrstnem redu mora izvajati posamezne dokaze na glavni obravnavi oziroma katero izmed pravdnih strank mora zaslišati pred drugo. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni ravnalo v nasprotju s procesnimi pravili in ni zagrešilo s pritožbo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kot to neutemeljeno navaja pritožba.

8. Prav tako je neutemeljena nadaljnja pritožbena graja v smeri, da je overitev podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu zgolj dokaz, da je ta razpolagalni pravni posel sklenila upravičena oseba. Overitev podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu je namreč, v skladu z 3. členom SPZ in 41. členom Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), zakonski pogoj za vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo. Slovenska sodna praksa¹ je zavzela enotno stališče, da pogodbena stranka pridobi lastninsko pravico v pričakovanju šele z overitvijo podpisa prodajalca na prodajni pogodbi. Lastninska pravica v pričakovanju se tako varuje le tedaj, ko je njena zemljiškoknjižna pridobitev mogoča neposredno na podlagi t.i. perfektnega zavezovalnega in razpolagalnega dela pravnega posla. Dokler pa podpis prodajalca (prvotožene stranke) na prodajni pogodbi ni overjen, kupec (drugotožena stranka) nima veljavnega razpolagalnega pravnega posla, zato je njegovo sklicevanje na učinkovanje prenosa lastninske pravice do tretjih oseb (tožeče stranke), neutemeljeno.

9. Prenos lastninske pravice v notranjem razmerju med prvo in drugotoženo stranko je tako začel v polni meri učinkovati šele z overitvijo podpisa prvotožene stranke na kupoprodajni pogodbi z dne 3. 12. 2013, kar se je zgodilo dne 30. 12. 2013, in šele tedaj je prvo tožena stranka razpolagala s t.i. perfektnim pravnim poslom, ki je omogočal vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Do overitve podpisa prodajalca na zemljiškoknjižnem dovolilu ima namreč kupec zgolj obligacijskopravni zahtevek na izpolnitev pogodbe. Dne 30. 12. 2013 pa drugotožena stranka nedvomno ni bila več v dobri veri, saj je že od dne 4. 12. 2013 dalje vedela, da je tožeča stranka predmetno nepremičnino kupila pred njo (pa četudi prodajne pogodbe z dne 10. 1. 2007 ni neposredno videla). Tožeča stranka je tako s perfektno prodajno pogodbo razpolagala pred drugotoženo stranko, saj je bil podpis prodajalca A.K. na kupoprodajni pogodbi z dne 10. 1. 2007 overjen že dne 12. 1. 2007 in je tako dobila pričakovano lastninsko pravico pred drugotoženo stranko, ki se kot nedobroverna oseba ob vknjižbi ne more uspešno sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, niti njena slaba vera ne more nadomestiti pomanjkanja razpolagalne sposobnosti prvotožene stranke. Povedanega pa ne more spremeniti niti dejstvo, da je tožeča stranka ravnala neskrbno s tem, ko ni pravočasno poskrbela za vpis svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo.

10. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je sporna kupoprodajna pogodba z dne 3. 12. 2013 nična zaradi pomanjkanja razpolagalne sposobnosti prvotožene stranke. Pokojni A.K. je namreč s prodajo predmetne nepremičnine tožeči stranki že izčrpal svojo razpolagalno sposobnost (v notranjem razmerju začne prenos lastninske pravice učinkovati, ko prodajalec izstavi in izroči kupcu zemljiškoknjižno dovolilo z overjenim podpisom²), zato predmetna nepremičnina v trenutku smrti ni bila več njegova lastnina in posledično tudi ni mogla biti predmet zapuščine. Prvotožena stranka je s trenutkom smrti imenovanega vstopila v njegov pravni položaj in enako kot pokojni, v zvezi s predmetno nepremičnino, ni imela razpolagalne sposobnosti, katero bi lahko nadomestila le dobra vera drugotožene stranke, ki pa kot že rečeno, ni podana.

11. Posledično je sodišče utemeljeno ugodilo tudi izbrisni tožbi (243. člen in 244. člen ZZK-1), saj je bila vknjižba lastninske pravice drugotožene stranke na predmetni nepremičnini neveljavna iz materialnopravnega razloga (ničnosti prodajne pogodbe z dne 3. 12. 2013).

12. Prvotožena stranka stroškovno odločitev sodišča prve stopnje izpodbija zgolj v posledici pritožbe zoper glavno stvar, svoje pritožbe v tem delu pa vsebinsko ne utemelji, zato je sodišče druge stopnje pritožbo po tem, ko tudi uradni preizkus ni pokazal kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), v tem delu prav tako zavrnilo kot neutemeljeno (353. člen ZPP).

13. Vsled navedenega je sodišče druge stopnje pritožbo prvotožene stranke v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Prvotožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

15. Navedbe tožeče stranke v odgovoru na pritožbo niso prispevale k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato je slednja dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 35/2015 z dne 22. 4. 2016 in opr. št. II Ips 243/2013 z dne 22. 1. 2015.
² Tako tudi odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-591/10-15 z dne 2. 12. 2012, in na njej temelječa skladna sodna praksa Vrhovnega sodišča RS.

Datum zadnje spremembe:

11.01.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 3706/2010
• VSK sklep CDn 13/2016
• VSL sodba II Cp 2040/2014