VSM Sklep II Kp 5584/2016

Jedro

Utemeljeni razlogi za sum so izhajajoč iz besedila drugega odstavka 502. člena ZKP predmet preizkušanja v predkazenskem postopku.

Nesprejeto priznanje enega izmed obdolžencev, dokaznih podlag za obtožbo ne odpravlja.

Izrek

Pritožba zagovornice obdolženega T. S. in pritožba zagovornika obdolženega D. Ž. se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje po prvem 502., 502.a, 502.b in 502.c členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zoper obdolženega T. S. in obdolženega D. Ž. podaljšalo začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi v višini 984.494,00 EUR za nadaljnjih šest mesecev, to je do vključno 15. 1. 2018. Začasno zavarovanje je bilo podaljšano tako, da je bilo družbi B. S. A., naloženo, da mora obdolženima T. S. obdolženemu D. Ž. odreči razpolaganje (izplačilo, prenos, odtujitev, obremenitev, ipd.) s sredstvi, ki jih imata v svojih elektronskih denarnicah do višine zneska 984.494,00 EUR. S tem je sodišče prve stopnje istovrstnemu predlogu okrožne državne tožilke s Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije sledilo, nasprotni predlog zagovornice obdolženega T. S. po odpravi začasnega zavarovanja pa v II. točki sklepa pa kot neutemeljen zavrnilo.

2. Zoper sklep sta se pritožila zagovornika obdolženega T. S. in zagovornik obdolženega D. Ž.. Prva se je posredno pritožila zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona in zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da predlog za podaljšanje začasnega zavarovanja za odvzem premoženjske koristi v navedeni višini in s preostalo vsebino kot izhaja povzetega sklepa, kot neutemeljen zavrne. Zagovornik obdolženega D. Ž. se je pritožil, kot je zapisal iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Zagovornica obdolženega T. S. posredno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko v pritožbeni obrazložitvi pravi, da v sklepu niso navedeni določni razlogi o izpolnjenih pogojih iz 502. člena ZKP. Posebej to velja za sorazmernost podaljšanega ukrepa, saj je po pritožničini oceni izkazana le pridobitev premoženjske korist v višini 124.555,00 EUR, do presežka pa se sodišče prve stopnje v razlogih sklepa ni opredelilo.

5. S povzeto pritožbeno obrazložitvijo pritožnica dobesedno prezre besedilo 15 od 20. točk obrazložitve sklepa, v katerih se sodišče prve stopnje neposredno opredeljuje do vseh pogojev iz 502. člena ZKP in nato posebej do ustavnopravno zahtevane sorazmernosti podaljšanega ukrepa, ki ni bila ocenjena samo glede višine domnevno pridobljene premoženjske koristi, ki ji sicer pritožnica nasprotuje z lastnimi izračuni, ampak še glede nujnosti začasnega zavarovanja zahtevka, ki denimo v pritožbeni obrazložitvi ni omenjena. Ker so razlogi v sklepu o ocenjenem vsebinsko razumljivi in ker so v točkah od 5 do 20 obrazložitve oblikovno vzorčno izdelani, jih pritožbeno sodišče pritožnici v odgovor ne bo ponavljalo.

6. Različno od zgornjega, ko je pritožbeno sodišče glede na pritožbeno obrazložitev preizkusilo obstoj razlogov o odločilnih dejstvih in s tem procesno ustreznost sklepa, je v nadaljevanju preizkušalo pritožničino zatrjevanje v smeri izključene protipravnosti ter pogojev za začetek in vzdrževanje kazenskega pregona, s čemer sta bili dejansko še pred formalnim ali vsebinskim zaključkom kazenskega postopka uveljavljani kršitvi kazenskega zakona iz 1. in 3. točke 372. člena ZKP. Po pritožničinem obdolžencu očitano kaznivo dejanje po tretjem in prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ni protipravno, ker je bil pretežni del predmeta izvršitve inkriminiran šele od leta 2014, izhajajoč iz 12. in 14. člena KZ-1 pa slovenska sodišča obdolženega nikakor ne bi smela preganjati. Čeprav je navedeno kaznivo dejanje tako imenovano kataloško kaznivo dejanje, zanj v primeru, ko ga je storil slovenski državljan v tujini, kjer je bilo tako delovanje dovoljeno, kazenski pregon ni dopusten.

7. Posredi so zatrjevanja, na katera je bilo pritožnici skozi postopek nekajkrat odgovorjeno. Tudi po Vrhovnem sodišču, ki je sicer v zvezi s soobdolženim D. Ž. kot obdolženčevim sostorilcem ter ob odločanju utemeljenosti podaljšanja pripora v sklepu II Kr 5584/2016 z dne 31. 8. 2016, ugotovilo, da je verjetnost storitve navedenega kaznivega dejanja na ozemlju Republike Slovenije v zadostni meri izkazana, glede drugih materialno pravnih pogojev, ki določajo zakonitost posamezne sodne odločbe pa opozorilo na povezanost predmeta odločitve s fazo kazenskega postopka, v kateri je o tem predmetu sploh mogoče odločati. Smiselno enako izhaja iz še nedavnega sklepa višjega sodišča I Kp 5584/2016 z dne 5. 5. 2017, medtem ko povzeta pritožničina prizadevanja vsebinsko ne prinašajo ničesar novega.

8. V ostalem pritožnica nasprotuje ugotovljenim odločilnim dejstvom glede samega začasnega zavarovanja, ker je bilo priznanje krivde obdolženega K. V. zavrnjeno kot nejasno, niti očitki obdolženemu v delu obtožbe niso več jasni. Utemeljenost suma je s tem tudi glede višine pridobljene premoženjske koristi omajana, kar bi se v posledici moralo odražati še na višini zneska, ki bi kasneje utegnil biti predmet odvzema. Sploh pa je bil opis dejanja med postopkom časovno in glede predmeta izvršitve skrčen, medtem ko ravnanje samo v opisu ni bilo konkretizirano.

9. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da so bila povzeta pritožbena prizadevanja že del prizadevanj, s katerimi je pritožnica predlagala odpravo začasnega zavarovanja ter da je sodišče prve stopnje v razlogih sklepa nanje v celoti odgovorilo. Pritožbeno sodišče takšnim razlogom pritrjuje ter dodaja, da zaradi zavrnjenega priznanja enega izmed obdolženih, nobena izmed podlag za obtožbo po sebi ni izginila, zaradi česar tudi očitki v vseh njihovih elementih ostajajo nespremenjeni. Vključno z višino domnevno pridobljene premoženjske koristi, ki je lahko predmet dodatnega ugotavljanja v nadaljnjih fazah kazenskega postopka, kot sto to lahko še časovni obseg dejanja ter izvršitveno ravnanje, katerega konkretizacija je bila v tako imenovanem ugovornem postopku s sklepom I Ks 5584/2016 z dne 26. 9. 2017 že preizkušena.

10. Zagovornik obdolženega D. Ž. uveljavlja nespecificirane pritožbene razloge z obrazložitvijo, po kateri ni bil podan utemeljen sum, da je obdolženi očitana kazniva dejanja storil, ker niso podani utemeljeni razlogi za sum, da bi obdolženi storil kaznivo dejanje, s katerim bi bila pridobljena premoženjska korist, ker v sklepu ni konkretizirano obdolženčevo izvršitveno ravnanje glede na znake očitanega kaznivega dejanja pranja denarja po 245. členu KZ-1, ker ni razlogov za začasno zavarovanje in ker je posredi sojenje o isti stvari, o kateri je bilo enkrat že odločeno. S povzeto pritožbeno obrazložitvijo pritožnik podobno kot predhodnica posredno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP ter zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

11. Glede konkretizacije znakov kaznivega dejanja pranja denarja po 245. členu KZ-1 je najprej opozoriti, da ne gre za edino kaznivo dejanje, ki je obdolžencu očitano, ter da sodišče prve stopnje o dejanju po sebi ni odločalo. Sploh pa je bilo zatrjevano vprašanje že preseženo z zgornjim sklepom ob preizkusu obtožnice, ki je po neutemeljenih ugovorih postala pravnomočna. Drugače je glede razlogov sklepa, s tem da so ti v pritožbeni obrazložitvi morali ostati prezrti. Zajemajo namreč pretežni del obrazložitve sklepa, oblikovani pa so tako, da ustrezajo vrstnemu redu iz 502. člena ZKP ter še, da potrjujejo preizkus ukrepa z vidika ustavnopravne zahtevane sorazmernosti. Uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka zato v nobenem od preizkušenih dveh primerov ni podana.

12. Ko pritožnik uveljavlja navedeno kršitev kazenskega zakona ter z zatrjevanji v nadaljevanju pritožbene obrazložitve o nekaznivosti dela izvršitvenega ravnanja očitanega kaznivega dejanja po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1, še kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, znova prezre že omenjena sklepa Vrhovnega in višjega sodišča, v katerima je bilo določno opozorjeno na povezavo med predmetom odločanja in faza kazenskega postopka, v kateri je o protipravnosti kaznivega dejanja in dovoljenosti kazenskega pregona kot v materialnopravnih pogojih mogoče odločati. Ker se pri začasnem zavarovanju zahtevka za odvzem premoženjske koristi, razen izjemoma (prima facie) ne odloča o dovoljenosti kazenskega pregona in še manj o protipravnosti kaznivega dejanja, so povzeta pritožbena prizadevanja brezpredmetna ter jih je prihraniti za tedaj, ko bo sodišče prve stopnje o teh dveh pogojih neposredno odločalo.

13. Pritožbena obrazložitev v zvezi z utemeljenostjo suma kot domnevno zmotno ugotovljenim odločilnim dejstvom je notranje protislovna. Utemeljeni razlogi za sum so izhajajoč iz besedila drugega odstavka 502. člena ZKP predmet preizkušanja v predkazenskem postopku, ki so v obravnavanem primeru že zaradi uvedenega kazenskega postopka in nato še s pravnomočnostjo obtožnice prešli v utemeljenost suma kot višjo stopnjo verjetnosti, da je bilo posamezno kaznivo dejanje storjeno. V pritožnikovem primeru je tako smiselno nasprotovati le utemeljenosti suma, kar pritožnik sicer v nadaljevanju pritožbene obrazložitve počne, ko v tej zvezi pravi, da je bilo priznanje obdolženega K. V. zavrnjeno, da obdolženi sploh ni mogel ravnati z direktnim naklepom, da je pridobitev premoženjske koristi zgolj domnevana, ter da bi morali biti dokazi, ki so bili pridobljeni po avstrijskih varnostnih organih iz spisa izločeni.

14. Pri zadnjem gre znova za navajanja, do katerih sta se že opredelili Vrhovno in višje sodišče, ki sta smiselno ugotovili, da v tako imenovanih vmesnih postopkih, takšna navajanja niso v zvezi s predmetom odločitve, zaradi česar se do tega niti sodišče prve stopnje v razlogih sklepa ni bilo dolžno posebej opredeljevati. To je namreč v pritožbeni obrazložitvi neutemeljeno dodano, v ostalem pa pritožbeno sodišče ponavlja, da nesprejeto priznanje enega izmed obdolžencev, dokaznih podlag za obtožbo ne odpravlja, da so te tudi ko gre za pridobitev premoženjske koristi po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje zadostne ter da krivdne oblike, brez da bi bila krivda predhodno ugotovljena, v tej fazi kazenskega postopka ni mogoče preizkušati. Utemeljenost suma kot vsebinska podlaga za podaljšanje začasnega zavarovanja za odvzem premoženjske koristi je tako vzdržala, ko so bila hkrati preostala pritožbena navajanja ustavnopravnih zahtev, pravne teorije in pravne prakse ocenjena le kot podpora navedbam, ki jih je pritožbeno sodišče že zavrnilo.

15. Obrazloženi sklep pritožbenega sodišča temelji na tretjem odstavku 402. člena ZKP.

16. Če bo za oba obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožb zoper sklep o podaljšanju začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi po tarifni številki 74013 v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

Datum zadnje spremembe:

20.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep II Kp 21088/2016
• VSC Sklep III Kp 46955/2017
• VSM Sklep V Kp 12851/2021