VSM Sodba IV Kp 51690/2016

Jedro

Postopek izdaje kaznovalnega naloga je zelo poenostavljen. Zanj ne veljajo temeljna načela kazenskega postopka, kot so načelo iskanja resnice, neposrednosti, ustnosti in kontradiktornosti ter javnosti sojenja. Upravičeni tožilec v postopku za izdajo kaznovalnega naloga je samo državni tožilec, ki lahko predlaga izdajo kaznovalnega naloga za vsa kazniva dejanja v pristojnosti okrajnega sodišča, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti. Državni tožilec predlaga izdajo kaznovalnega naloga ob vložitvi obtožnega predloga s posebno vlogo, ki jo priloži obtožnemu predlogu. Državni tožilec mora predlagati povsem konkretno kazen, opozorilno sankcijo in varnostni ukrep, ki naj se obdolžencu izreče v kaznovalnem nalogu, oziroma znesek premoženjske koristi, ki naj se mu odvzame. Predlaga lahko tudi izrek dveh ali več takšnih sankcij, ki se med seboj ne izključujejo. Predlagana kazenska sankcija tudi ne sme bistveno odstopati od kaznovalne politike sodišč za določena kazniva dejanja, saj bo moral državni tožilec upoštevati, da bo predlagani prestrogi kazenski sankciji obdolženec verjetno ugovarjal, z očitno prestrogo ali preblago sankcijo pa se tudi sodišče zaradi pravičnosti in enakega obravnavanja vseh obdolžencev ne bi smelo strinjati.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obsojenca D.J. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenec je dolžan plačati na 60,00 EUR odmerjeno sodno takso.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno obsojenemu D.J. s sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju II K 51690/2016 z dne 12. 12. 2016, s katero mu je bila zaradi kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) določena kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta tako, da se mu kazen dva meseca zapora izreče. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 507. člena ZKP je obsojeni dolžan poravnati stroške tega kazenskega postopka, in sicer plačati sodno takso po tar. št. 74010 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v znesku 65,00 EUR.

2. Proti taki sodbi so se pritožili obsojenčevi zagovorniki zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo razveljavi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da izrečeno pogojno obsodbo spremeni in odloči, da se v pravnomočni sodbi, s katero je bila obsojencu določena v okviru pogojne obsodbe nadaljnja obveznost, ta nadaljnja obveznost oziroma posebni pogoj odpravi ali podrejeno, da sodišče druge stopnje razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter še odloči, da se obsojencu povrnejo vsi stroški v predmetnem pritožbenem postopku, kot izhaja iz priloženega predmetnega stroškovnika, kakor tudi v postopku pred sodiščem druge stopnje. Zagovorniki obsojenca so ob pritožbi vložili še predlog za alternativno prestajanje kazni zapora.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz obširnih pritožbenih navedb izhaja, da pritožba uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka in iz drugega odstavka 371. člena ZKP, kršitev kazenskega zakona pa iz 5. točke 372. člena ZKP.

Tako bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke uveljavlja v posledici nezakonitega ravnanja sodišča prve stopnje, ko ni ugotovilo, da bi naj oškodovanki nastala škoda v znesku 85,00 EUR in ko oškodovanka premoženjskopravnega zahtevka ni vložila, drugo kršitev pa vidi v kršenju obsojenčeve pravice do obrambe, saj v obravnavani zadevi obsojenec ni imel zagovornika, ker ga sodišče prve stopnje o tej pravici sploh ni poučilo.

5. Uveljavljani kršitvi nista podani. Pritožba spregleda, da je obsojencu bila izrečena sodba po postopku za izdajo kaznovalnega naloga na predlog državnega tožilca, ki ga je podal ob vložitvi obtožnega predloga zoper obsojenca. Sodišče prve stopnje je predlogu okrožnega državnega tožilca sledilo in v skladu z določbo prvega odstavka 445.a člena ZKP obsojencu izdalo sodbo na podlagi kaznovalnega naloga, ne da bi opravilo glavno obravnavo. V obširnem pravnem pouku pa je obsojenca tudi poučilo o tem, da ima pravico do ugovora in o posledicah, če ugovora ne bo vložil in bo zadeva postala pravnomočna.

6. Postopek izdaje kaznovalnega naloga je zelo poenostavljen. Zanj ne veljajo temeljna načela kazenskega postopka, kot so načelo iskanja resnice, neposrednosti, ustnosti in kontradiktornosti ter javnosti sojenja. Upravičeni tožilec v postopku za izdajo kaznovalnega naloga je samo državni tožilec, ki lahko predlaga izdajo kaznovalnega naloga za vsa kazniva dejanja v pristojnosti okrajnega sodišča, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti. Državni tožilec predlaga izdajo kaznovalnega naloga ob vložitvi obtožnega predloga s posebno vlogo, ki jo priloži obtožnemu predlogu. Državni tožilec mora predlagati povsem konkretno kazen, opozorilno sankcijo in varnostni ukrep, ki naj se obdolžencu izreče v kaznovalnem nalogu, oziroma znesek premoženjske koristi, ki naj se mu odvzame. Predlaga lahko tudi izrek dveh ali več takšnih sankcij, ki se med seboj ne izključujejo. Predlagana kazenska sankcija tudi ne sme bistveno odstopati od kaznovalne politike sodišč za določena kazniva dejanja, saj bo moral državni tožilec upoštevati, da bo predlagani prestrogi kazenski sankciji obdolženec verjetno ugovarjal, z očitno prestrogo ali preblago sankcijo pa se tudi sodišče zaradi pravičnosti in enakega obravnavanja vseh obdolžencev ne bi smelo strinjati¹.

7. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje v sodbi o kaznovalnem nalogu v pravnem pouku obsojenca, kot je bilo že obrazloženo v točki 5, poučilo, da sme zoper sodbo ugovarjati in bo sodišče v primeru pravočasno vloženega ugovora sodbo o kaznovalnem nalogu razveljavilo in bo v zadevi razpisalo glavno obravnavo, obsojenec tega ni storil in je zato sodba o kaznovalnem nalogu postala pravnomočna, zaradi česar pritožbeno sodišče vanjo ne more več posegati. Ker obsojenec v določenem roku iz sodbe v kaznovalnem nalogu ni izpolnil dodatnega pogoja, da mora oškodovanki v roku enega meseca povrniti znesek škode v višini 85,00 EUR, je sodišče prve stopnje utemeljeno razpisalo narok za preklic pogojne obsodbe.

8. Iz zapisnika o naroku za preklic pogojne obsodbe z dne 1. 6. 2017 izhaja, da je obsojenec povedal, da očitanega kaznivega dejanja ni storil, zato zneska 85,00 EUR oškodovanki tudi ne namerava povrniti. Svojo izpovedbo pa je zaključil z željo, da se predmetna zadeva čimprej zaključi, da se odloči za preklic pogojne obsodbe, saj sam ne vidi razloga, da bi mu sodišče rok za izpolnitev obveznosti podaljšalo, saj s sredstvi za plačilo le teh v danem trenutku razpolaga.

9. Pritožbeno sodišče navedbam v pritožbi obsojenčevega zagovornika, da škoda v znesku 85,00 EUR, ki naj bi nastala oškodovanki, ni z ničemer dokazana; da oškodovanka premoženjskopravnega zahtevka v adhezijskem postopku ni uveljavljala; da je obsojenec mislil, da se bo o samem kaznivem dejanju razpravljalo na naroku za preklic pogojne obsodbe ter da je sodba o kaznovalnem nalogu nezakonita, ne more pritrditi. Izrek sodbe o kaznovalnem nalogu je bil povsem skladen z določbami ZKP o postopku za izdajo kaznovalnega naloga in je sodba postala pravnomočna, saj obsojenec kljub obširnemu, natančnemu in predvsem razumljivem pravnem pouku ni sledil in zoper sodbo ni ugovarjal. Sodba o kaznovalnem nalogu je tako postala pravnomočna in vsi pomisleki, ki jih navaja pritožba, niso upoštevni. S preklicem pogojne obsodbe pa sodišče prve stopnje tudi ni kršilo zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, torej v vprašanju ali je prekoračilo pravico, ki jo ima sodišče po zakonu. Ker obsojenec škode oškodovanki ni poravnal v roku, je sodišče smelo obsojencu v izreku sodbe pogojno obsodbo preklicati in v njej določeno kazen dva meseca zapora izreči. Ravnalo je torej znotraj zakonskih meja, torej tudi v skladu s prvim odstavkom 61. člena KZ-1, ki ga izpostavlja pritožba.

10. Obsojenec je v pritožbi po svojih zagovornikih podrejeno predlagal še, da v skladu z določbo drugega odstavka 129.a člena ZKP in 86. člena KZ-1, izvršitev kazni zapora dva meseca nadomesti tako, da obsojenec v skladu z določbo sedmega odstavka 86. člena KZ-1 opravi delo v splošno korist.

O predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist pritožbeno sodišče v tej fazi postopka ni moglo odločati. Prvi odstavek 129.a člena ZKP namreč določa, da o predlogu odloči s sklepom predsednik senata oziroma sodnik posameznik sodišča, ki je izdalo sodbo. Zato bodo morali obsojenec in njegovi zagovorniki podati predlog pred sodiščem prve stopnje.

11. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obsojenčevih zagovornikov odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka je posledica pritožbenega neuspeha ter temelji na določbi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Sodna taksa v znesku 60,00 EUR je bila odmerjena v skladu s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) po tar. št. 74011 (taksa za zavrnitev pritožbe zoper odločbo o preklicu pogojne obsodbe) in premoženjskimi razmerami obsojenca.

-------------------------------
¹ Glej mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, točke 2 - 7, stran 958 in 959

Datum zadnje spremembe:

20.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba II Kp 24353/2013
• VSM Sklep II Kp 970/2016
• VSM Sklep IV Kp 11476/2017