VSM Sodba II Kp 55014/2013

Jedro

Ko je o zadevi vsebinsko (meritorno) odločeno s sodbo, se lahko bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z razlogi o odločilnih dejstvih nanaša na materialnopravna dejstva iz opisa dejanja, na druga pa le koliko odločitev o prvih, kot t.i. negativne predpostavke pogojujejo.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega B. P. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 15. 2. 2017 obdolženega B. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obdolženi vrnitve stroškov tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in plačila sodne take oproščen. Povzeto je bilo skupaj z obrazložitvijo izdano v sodbi I K 55014/2013.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi, kot je zapisal vseh pritožbenih razlogov, obrazloženo pa le zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožbeno sodišče je po zahtevi o seji obvestilo pritožnika in obdolženega, po oceni senata pa še višjega državnega tožilca. Seje so se udeležili vsi obveščeni, s tem, da je na sejo, namesto pritožnika, po substitucijskem pooblastilu pristopil nadomestni zagovornik, odvetnik E. S. iz Maribora.

4. Pritožbeni preizkus je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z obrazložitvijo, po kateri sodba nima razlogov o zavrnitvi dokaznih predlogov, potem o posameznih obdolženčevih ravnanjih iz opisa dejanja, kot ne, na podlagi česa so mu ta ravnanja dokazana. Še zlasti, ker je oškodovanka menila, da nasilja v družini ni bilo in da so bili nekateri prepiri resnično pretirani, vendar niso predstavljali nasilja, pa tudi sama se ni čutila podrejene. Končno, in v delu v zvezi z drugim pritožbenim razlogom, pritožnik v obrazložitvi še pravi, da se sodišče prve stopnje v sodbi ni opredelilo do direktnega naklepa, ko je po drugi strani oškodovanka določno povedala, da sta se z obdolženim prepirala in sta potemtakem oba v prepiru aktivno sodelovala.

6. Ko je o zadevi vsebinsko (meritorno) odločeno s sodbo, se lahko bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z razlogi o odločilnih dejstvih nanaša na materialnopravna dejstva iz opisa dejanja, na druga pa le koliko odločitev o prvih, kot t.i. negativne predpostavke pogojujejo. Ker je predmet odločbe o dokaznih predlogih njihova utemeljenost, ki ni materialnopravno dejstvo iz opisa dejanja, morebitni izostali razlogi za negativno odločitev ne morejo biti predmet zgornje bistvene kršitve, ampak bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena v zvezi s sedmim odstavkom 364. člena ZKP. Razlika je, da mora biti pri slednjih nepravilnost ali nezakonitost sodbe po izrecni zakonski zapovedi, vsaj na ravni verjetnosti izkazana, česar brez ustrezne pritožbene obrazložitve ni (bilo) mogoče preizkusiti. Sploh pa se razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov nahajajo v 6. točki obrazložitve sodbe, medtem ko pritožnik niti sedaj ne pove, kaj konkretno novega ali odločilno drugačnega bi sodišče prve stopnje po zaslišanju predlaganih prič utegnilo ugotoviti. Zaradi razlogov v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov tako nobena izmed obravnavanih dveh bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

7. Pritožbeno sodišče je v nadaljevanju ugotovilo, da so v sodbi navedeni razlogi o vseh obdolženčevih ravnanjih iz opisa dejanja, potem o podlagah (dokazih), zaradi katerih je sodišče prve stopnje ocenilo, da je obdolžencu storitev tako opisanega kaznivega dejanja dokazana in nato še razlogi o krivdni obliki, s katero je bilo to kaznivo dejanje storjeno.

8. Ključna v tej zvezi je v 11. točki obrazložitve sodbe ocenjena oškodovankina izpovedba, ki je po eni strani potrdila, da je obdolženega 11. 11. 2013 prijavila ter da si tedaj ni ničesar izmislila, spet po drugi strani pa je povedala, da je to storila mimo svoje volje in v strahu pred morebitnim odvzemom otroka. Razen tega je oškodovanka obdolženega v nadaljevanju izpovedbe nedvomno razbremenjevala, ko je posamezna, v prijavi zaporedno opisana obdolženčeva ravnanja, ki so bila kasneje povzeta v obtožbi, postavljala v drugačen kontekst, jih minimalizirala, spravljanje v podrejen položaj pa kot končni učinek teh ravnanj neposredno zanikala. Nastali procesno dokazni položaj je v razlogih sodbe jasno razviden, kot so po istih razlogih v 12. do 21. točki ter 24. in 27. točki obrazložitve sodbe razvidne podlage, zaradi katerih je sodišče prve stopnje sledilo podrobno opisanim dejstvom iz oškodovankine prijave in ne dejstvom, posredovanih v njeni izpovedbi z glavne obravnave, ki jo je nato v obeh zatrjevanih segmentih (neprostovoljnost prijave in neustreznost povzetih dejstev v prijavi) ocenilo za neprepričljivo. Smiselno enako velja tudi za razloge o krivdni obliki, ki se v ustreznem obsegu nahajajo v 26. točki obrazložitve sodbe, medtem ko pritožnik v ostalem s pritožbeno obrazložitvijo vsebinsko nasprotuje dokazanosti krivde, kar je predmet drugega, sicer prav tako uveljavljanega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Uveljavljeno kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP je pritožnik obrazložil z navedbo, da po oškodovankini izpovedbi, ko je povedala, da obdolženčeva ravnanja niso predstavljala očitanega nasilja, ter da se ni čutila podrejene, ne gre za očitano kaznivo dejanje, temveč kvečjemu za prekršek. Zato po pritožbeni obrazložitvi govorijo tudi nekatera druga dejstva kot so oškodovankin položaj v gospodarski družbi P. d.o.o., njeno ljubezensko razmerje z drugim moškim, potem da je bila ona tista, ki je kršila obdolžencu odrejeno prepoved približevanja ter da ni jasno, čemu je začetek inkriminiranega obdobja 1.11. 2008 in ne katerikoli drugi datum.

10. Pri povzetem je znova posredi pritožnikovo nasprotovanje dokazanosti obdolžencu očitanih ravnanj ter prepovedane posledice, ki so kot odločilna dejstva šele morala biti ugotovljena, da bi lahko bilo nato pravo v kakršnemkoli smislu uporabljeno. Mimo tega zgornja kršitev kazenskega zakona ni mogoča, ker je podana le tedaj, ko je sodišče katerega od odločilnih dejstev, ki se hkrati prilegajo zakonskemu opisu kaznivega dejanja (sploh) ni ugotovilo ali ko bi zaradi okoliščin iz 22., 23. in 32. člena KZ-1 ugotovilo, da je izključena njegova protipravnost (prim. Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba Ljubljana 2004, str. 800). To pa v pritožbeni obrazložitvi ni bilo zatrjevano, medtem ko je po vseh razlogih o odločilnih dejstvih v obrazložitvi sodbe jasno, da se niti kaj podobnega ni zgodilo.

11. V delu, ko pritožnik neposredno nasprotuje dokazanosti kaznivega dejanja oziroma zatrjuje, da dejansko stanje v tej zvezi ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, v pritožbeni obrazložitvi ponovi del zatrjevanj, ki jih je pritožbeno sodišče že povzelo v zvezi z uveljavljano kršitvijo kazenskega zakona, na kar opozori na poslovne težave gospodarske družbe P. in na pristop uslužbenke ter celotnega CSD k reševanju primera, ki ga oceni za neustreznega. Namesto predhodnih obravnav, po katerih bi se težave med obdolženim in oškodovanko soglasno in prostovoljno odpravljale, je bil v času otrokove hospitalizacije ter obdolženčeve odsotnosti uprizorjen nepotrebni kazenski postopek. Razen tega obdolženčeve grožnje s pištolo ni potrdila nobena priča, pištolo pa je priča Z. F. obdolžencu celo izmaknila. Glede ostalega ta priča, z izjemo lastnih sklepanj, ni vedela ničesar povedati, medtem ko priča A. P. nekdanja obdolženčeva žena, ki je dolga leta pazila na obdolženčevega otroka, očitkov iz obtožbe ni potrdila. Končno, v dokazni oceni sodišča prve stopnje ni bilo upoštevano, da so bili odnosi med obdolženim in oškodovanko do leta 2010 povsem urejeni, ter da so se po razvezi znova uredili.

12. Že je bilo omenjeno, da je oškodovanka v prijavi obdolženčeva ravnanja podrobno opisala in nobenega dvoma ni, da so bila ta ravnanja tedaj tudi časovno uokvirjena. S tem so obdolženčeva ravnanja postala predmet objektivne presoje, ki ni nujno enaka oškodovankini subjektivni presoji in še manj od te odvisna. Če torej oškodovanka obdolženčevih ravnanj, splošno vzeto ni dojemala kot nasilnih, in če se ni počutila podrejene, to po sebi ne pomeni, da njihova narava in končni učinek nista bila takšna oziroma, da sta bila že zato dvomljiva. Drugače je glede ostalih okoliščin, ki tudi po presoji pritožbenega sodišča kažejo na določeno oškodovankino samostojnost (avtonomnost), ki pa ravno zaradi obdolženčevih ravnanj, ki jih je takrat trpela, ni bila popolna in je potemtakem bila v tem delu v razmerju do obdolženega podrejena. V nasprotnem, ko bi bila oškodovankina samostojnost popolna, obdolženi zagotovo ne bi mogel tako in v tolikšnem obsegu ravnati.

13. Poslovne težave gospodarske družbe P. , na katere je končno opozarjal že obdolženec v svojem zagovoru, zgornjih ugotovitev ne morejo spremeniti, če že k obdolženčevemu ravnanju niso ničesar prispevale, medtem ko iz dokazne ocene priče F. P. razumljivo izhaja, da oškodovanka prijavi kaznivega dejanja ni nasprotovala, z ukrepi CSD pa je soglašala. Glede tega, zaradi vsebine prijave in odločnosti omenjene priče v izpovedbi na glavni obravnavi (l. št. 320/13 - 320/16), dvomov niti po presoji pritožbenega sodišča ne more biti. Kdaj in kako je obdolženi oškodovanki grozil s pištolo znova izhaja iz njene prijave, sodišče prve stopnje pa ni prezrlo, da je ob prijavi policistom izročila še pištolo. S tem so bile določene oškodovankine navedbe v prijavi vsaj posredno potrjene, ter še bolj z izpovedbo priče Z. F., ki je v pritožbeni obrazložitvi preozko in zlasti mimo njenega bistva ocenjena. Kot to izhaja že iz razumljivih razlogov sodbe, je treba pri oceni te priče izhajati iz vsebin, ki sta jih priči posredovali oškodovanka in obdolženčev sin, ker je le tako razumeti, čemu je priča obdolžencu pištolo skrivoma vzela. Drugače je pri priči A. P., ki navedb po obtožbi niti po presoji sodišča prve stopnje ni potrdila, vendar ne za navajanjem nasprotnih dejstev, ampak tako, da ničesar primerljivega ni zaznala. Je pa to zaznala v pritožbeni obrazložitvi neomenjena priča I. D., ki je povedal, kar mu je zaupal obdolženčev sin, ter da je bilo to z oškodovankine strani neposredno potrjeno, medtem ko obdolženi zaupanega ni posebno zanikal.

14. Glede na to, in ker urejeni odnosi med obdolženim in oškodovanko znotraj dela obravnavanega obdobja ter po tem obdobju, ugotovljeni sami zase ne izključujejo, je pritožbeno sodišče dokazni oceni sodišča prve stopnje v celoti pritrdilo in pritožnika še v zvezi z grajano dokazanostjo kaznivega dejanja zavrnilo.

15. Čeprav pritožnik pritožbe zaradi odločbe o kazenski sankciji, kot rečeno ni obrazložil, jo je pritožbeno sodišče glede na uveljavljano kršitev kazenskega zakona ter zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja samo preizkusilo (386. člena ZKP). Pri tem je ugotovilo, da je bila obdolženemu izrečena le kazenska sankcija opozorilne narave z določeno kaznijo in preizkusno dobo, ki po višini in dolžini ustrezata teži kaznivega dejanja ter obdolženčevi krivdi. Glede na to, in ker hkrati ni ugotovilo novih okoliščin, ki bi zahtevale drugačno oceno od navedene, zgornje odločbe v obdolženčevo korist ni spreminjalo.

16. Enako kot pritožba zaradi odločbe o kazenski sankciji, tudi pritožba zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka ni bila obrazložena, pritožbeno sodišče pa je po nobeni drugi zakonski podlagi ni bilo dolžno preizkusiti. Morebiti le s pripombo, da pritožba v tem delu, glede na vsebino napadene odločbe o stroških obdolžencu ni bila v korist (prvi odstavek 75. člena ZKP).

17. Po zgornjem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je samo dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornika obdolženega B. P. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

18. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in četrtem odstavku 95. člena ZKP ter je posledica obdolženčevih gmotnih razmer, kot so bile posredovane sodišču prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

18.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep II Kp 10851/2016
• VSL sklep I Kp 696/2001
• VSL sklep Kp 1272/93