VSM Sodba IV Kp 3761/2014

Jedro

Pritožbena trditev, da je izpolnitev pogoja neživljenjska in da je obsojenka zapadla v hudo finančno stisko, obsojenka z ničemer ne podkrepi, saj ne navede nobenega podatka in tudi ne dokazila, ki bi potrdilo v pritožbi zatrjevano. Da je sodišče prve stopnje podaljšalo rok za izpolnitev obveznosti brez predloga oškodovanca, pa pritožba tudi nima prav, ker je tak predlog podal državni tožilec, kar je tudi v njegovi pristojnosti.

Izrek

I. Pritožba obsojene M.K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenka se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo II Kr 3761/2014 z dne 29. 6. 2017 na podlagi četrtega odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločilo, da se obsojeni M.K. rok za izpolnitev posebnega pogoja, določenega v pogojni obsodbi Okrajnega sodišča v Mariboru I K 3761/2014 z dne 26. 10. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 3761/2014 z dne 28. 1. 2016, podaljša do 29. 10. 2017, obsojenka pa se oprosti plačila sodne takse.

2. Proti tej sodbi se je pritožila obsojenka. V pritožbi navaja, da sodbo izpodbija v celoti in iz vseh razlogov. Sodišče bi moralo odločiti, da se postopek ustavi, ker je zapadla v hudo finančno stisko in se posebni pogoj pokaže kot neživljenjski. Podaljšanje roka nima opore v podatkih spisa, niti ni predloga oškodovanca, prav tako pa je zaradi poteka časa od roka za izpolnitev posebnega pogoja nedopustno. Predlaga ugoditev pritožbi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje svoje ugotovitve, da obsojenka posebnega pogoja, da oškodovancu v roku šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe povrne škodo v višini 869,95 EUR, ni izpolnila, opira na podatke kazenskega spisa in na sporočilo oškodovanca z dne 31. 5. 2017, da tega ni storila. Rok je potekel dne 22. 8. 2016, oškodovancu pa je povrnila le znesek 100,00 EUR. Na osnovi njenih premoženjskih in družinskih razmer ter na podlagi delnega povračila povzročene škode oškodovancu je sodišče prve stopnje zaključilo, da bo sposobna pogoj izpolniti v novem roku, ki ga je določilo z napadeno sodbo, kar je storilo na podlagi predloga državne tožilke. Navedeno je razvidno iz obrazložitve napadene sodbe, katere pravilnost pritožba graja povsem pavšalno in zato neuspešno. Pritožbena trditev, da je izpolnitev pogoja neživljenjska in da je obsojenka zapadla v hudo finančno stisko, obsojenka z ničemer ne podkrepi, saj ne navede nobenega podatka in tudi ne dokazila, ki bi potrdilo v pritožbi zatrjevano. Da je sodišče prve stopnje podaljšalo rok za izpolnitev obveznosti brez predloga oškodovanca, pa pritožba tudi nima prav, ker je tak predlog podal državni tožilec, kar je tudi v njegovi pristojnosti.

5. Glede na pritožbeno trditev, da bi sodišče prve stopnje moralo postopek ustaviti, pa je pojasniti, da sodišče to stori le v primeru, ko ugotovi, da so pretekli zakonsko določeni roki za preklic pogojne obsodbe ali če ugotovi, da obsojeni iz objektivnih razlogov ni zmožen in ne bo zmožen v določenih rokih izpolniti naloženega mu pogoja. Sodišče prve stopnje nič od navedenega ni ugotovilo. S podaljšanjem roka za izpolnitev obveznosti je odločilo sicer v nasprotju z določbo 61. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), po kateri sme sodišče podaljšati rok za izpolnitev obveznosti le v mejah trajanja preizkusne dobe, vendar je s tem kršilo kazenski zakon v korist obsojenke, saj po določbi drugega odstavka 62. člena KZ-1 v primeru, če obsojenec v danem roku ne izpolni obveznosti iz tretjega odstavka 57. člena KZ-1, sme sodišče najpozneje v enem letu po poteku preizkusne dobe preklicati pogojno obsodbo in izreči kazen, ki ji je bila določena v pogojni obsodbi. Ta rok bo potekel 22. 2. 2018, glede na to, da je sodba, s katero je bila obsojenki izrečena pogojna obsodba, postala pravnomočna dne 22. 2. 2016, in da je z njo določena preizkusna doba enega leta potekla dne 22. 2. 2017.

6. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, ki bi imele za posledico razveljavitev napadene sodbe, je o pritožbi obsojenke odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

7. Izrek o oprostitvi plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 98. člena in četrtega odstavka 95. člena ZKP ter je posledica premoženjskega stanja obsojenke.

Datum zadnje spremembe:

18.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba II Kp 11293/2014
• VSC sodba II Kp 18426/2012
• VSL Sodba VII Kp 43814/2015