VSM Sodba in sklep I Cp 697/2017

Jedro

Stališče pritožbe, da je nujni pogoj za dobrovernost priposestvovalca obstoj zakonitega temelja, in to (celo) takšnega, ki naj bi privedel do vknjižbe lastninske pravice v zemljiško knjigo, je materialnopravno zmotno.

Sodna poravnava pomeni pravnomočen izvršilni naslov, kar pomeni da so toženci s sodno poravnavo pridobili možnost, da svojo terjatev, torej izročitev lesa, izsilijo v izvršilnem postopku.

Dejstvo je, da je tožnik na podlagi sodne poravnave pridobil veljaven pravni naslov za pridobitev solastninske pravice na vseh obravnavanih nepremičninah. Na kakšen način pa bo uveljavljal vpis svoje pravice v zemljiško knjigo, torej s tožbo na izstavitev ZK listine, ali na pravnem naslovu prisposestvovanja pa je njegova odločitev.

Nima prav pritožba, da odločitev v nepravdnem postopku o načinu delitve nepremičnine predstavlja pravnomočen izvršilni naslov v postopku ugotavljanja pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, kvečjemu predstavlja oviro za ponovno odločanje o delitvi nepremičnine.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo P 206/2014 z dne 15. 12. 2016 in sklep P 206/2014 z dne 3. 3. 2017 se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške tega dela pritožbenega postopka.

III. Pritožbi zoper sklep P 206/2014 z dne 25. 5. 2017 se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

IV. Stroški tega dela pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) lastnik solastnih deležev tožene stranke (v nadaljevanju tožencev) pri nepremičninah podrobneje navedenih v izreku sodbe. Nadalje je s sklepom o stroških odločilo, da so toženci dolžni plačati pravdne stroške tožnika, in sicer prvi in drugi toženec vsak 544,92 EUR in tretji do peti toženec 363,28 EUR. Nadalje je sodišče s sklepom predlog petega toženca za oprostitev plačila sodne takse oziroma podrejeno za odlog oziroma obročno plačilo sodne takse z dne 6. 5. 2017 kot prepoznega zavrglo.

2. Zoper sodbo in oba sklepa se pritožujejo toženci oz. zoper sklep o zavrženju le peti toženec, po pooblaščencu. Ne strinjajo se z odločitvijo sodišča prve stopnje glede veljavnosti sodne poravnave iz leta 1990. V kolikor ima sodna poravnava učinke pravnomočne sodbe in so toženci z njo prenesli svoje solastniške deleže na tožnika, potem sodišče zahtevku ne bi smelo ugoditi in ugotoviti, da je tožnik postal lastnik solastnih deležev tožencev na podlagi priposestvovanja, saj sodna poravnava predstavlja pravnomočno odločeno stvar in je takšno tožbo potrebno zavreči ter je izrek v nasprotju z obrazložitvijo. Sprejeta odločitev sodišča prve stopnje pomeni, da je tožnik sporne nepremičnine pridobil v last na podlagi sodne poravnave in potem še s priposestvovanjem, kar je popoln nesmisel. Tožnik prav tako ni vložil tožbe na ugotovitev, da je lastnik spornih nepremičnin v večjem deležu od 3/7 v skladu z napotitvenim sklepom N 18/2010 z dne 11. 10. 2012, ampak je tožbo vložil skoraj eno leto po izteku roka, v katerem je bil napoten, da vloži tožbo na pridobitev lastninske pravice na spornih nepremičninah. Sama sodna poravnava pa niti ne more biti izvršljiva, ker so obveznosti iz nje zastarale. Nadalje je sodišče prve stopnje storilo cel kup procesnih napak in nepravilno presodilo dejansko stanje ter napačno uporabilo materialno pravo, saj je štelo, da je na podlagi sodne poravnave tožnikova posest zakonita, pri tem pa ni upoštevalo, da 72. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) določa, da je posest zakonita, če temelji na veljavnem pravnem naslovu, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice in če ni pridobljena s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja. Tožnik pa ne izpolnjuje niti enega pogoja za zakonito posest. Nepremičnino je mogoče pridobiti z vpisom v zemljiško knjigo. Sodna poravnava brez zemljiškoknjižnega dovolila ne zadošča kriteriju pravnega naslova potrebnega za pridobitev lastninske pravice, po katerem se posest šteje za zakonito. Tožnik je že pred letom 1990 sklepal pogodbe, zato je poznal pomen zemljiškoknjižnega dovolila, sicer pa je zoper sodno poravnavo vlagal pritožbo in revizijo in navajal, da je ne priznava. Pri tem pa ne gre spregledati, da je tožnik kverulant, kateremu je prav iz tega razloga poslovna sposobnost omejena. Sicer pa je celotna terjatev toženk zapadla šele po osmih letih od sklenitve sodne poravnave. Tožnik pa do danes svoje obveznosti iz sodne poravnave ni izpolnil. Prav tako so toženci predložili dopis tožnikove odvetnice, v kateri je izrecno zapisano, da sodna poravnava ni bila realizirana, in da sedaj želi tožnik zadevo urediti. Nadalje sodišče prve stopnje tožencem v izjasnitev ni vročilo tožnikovih vlog, na katere se naslovno sodišče sklicuje v sodbi, ampak je tožnika zgolj pozvalo, da se izjasni o vlogi, ki jo je odobril pooblaščenec tožnik, čeprav je ostale vloge odobrila skrbnica B. Z.. S tem je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti postopka, tožencem pa ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prav tako ni upoštevalo trditev petega toženca glede izročitve žaganega lesa, sledilo pa je navedbam tožnika, čeprav so tudi njegove navedbe povsem pavšalne. Z odločitvijo kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje se tako posega v temeljno pravico toženk, in sicer v njihovo pravico do zasebne lastnine. Predlagajo, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi oziroma spremeni, tako da zahtevku v celoti ugodi oziroma tožbo zavrže, vse s stroškovno posledico.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o stroških z dne 3. 3. 2017 odločilo o stroških, nastalih v postopku pred sodiščem prve stopnje. Toženci odločitev izpodbijajo in v pritožbi navajajo, da je sklep nezakonit in napačen, s tem pa je tudi kršena pravica strank v postopku. Sodišče prve stopnje bi moralo o stroških postopka odločiti s sodbo in ne s posebnim sklepom. V konkretnem postopku ni bila izpolnjena nobena izmed zakonskih podlag, na podlagi katere bi lahko sodišče po več kot treh mesecih po izidu sodbe odločilo o stroških postopka. V kolikor bi ta odločitev bila del sodbe, bi se lahko zoper stroške pritožili hkrati s pritožbo zoper glavno stvar. Sedaj pa se morajo zaradi napačne odločitve sodišča toženci pritožit še zoper sklep o stroških, zaradi česar bi jim lahko nastali ponovni stroški s plačilom sodne takse. Dejstvo je, da tožnik s pravdo ne bi smel uspeti, zato tudi ni upravičen do povrnitve stroškov postopka. Sicer pa je sodišče stroške postopka zmotno odmerilo, saj je vrednost spornega predmeta 61.776,00 EUR in je nagrada za postopek in narok odmerjena previsoko. Predlaga, da sodišče druge stopnje sklep o stroških razveljavi oz. spremeni.

V pritožbi zoper sklep z dne 25. 5. 2017 peti toženec navaja, da je odločitev o zavrženju predloga za oprostitev plačila sodne takse oziroma obročno plačilo, napačna. Rok za vložitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks namreč še ni potekel, saj je ta rok začel teči z vročitvijo sklepa sodišča druge stopnje in se je iztekel 20. 5. 2017 ter je v skladu s 13. členom Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) pravočasen. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču v novo odločanje oziroma sklep spremeni, tako da predlogu petega toženca ugodi.

3. Pritožba zoper sodbo in sklep o stroških ni utemeljena. Pritožba zoper sklep o taksni oprostitvi je utemeljena.

K odločitvi glede sodbe:

4. V skladu s 350. členom in 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) preizkusi sodišče druge stopnje sodbo in sklepa sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik utemeljuje svoj zahtevek na priposestvovanju lastninske pravice, in sicer zatrjuje obstoj zakonite posesti na podlagi sklenjene sodne poravnave med toženci oziroma njihovimi pravnimi predniki dne 14. 6. 1990 v nepravdnem postopku Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu N 125/79. Na podlagi sklenjene sodne poravnave je tožnik pridobil posest, jo uporabljal in užival vso priposestvovalno obdobje. Po stališču sodišča prve stopnje predstavlja sodna poravnava veljaven pravni naslov za pridobitev solastninske pravice na vseh obravnavanih nepremičninah, tako da tožnik svojo pravico na njih opira na zakoniti posesti (prvi odstavek 72. člena ZTLR, ki se uporablja v skladu z 266. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Glede veljavnosti sodne poravnave, ki predstavlja tudi po stališču sodišča druge stopnje veljaven pravni naslov, s čemer tožnik svojo pravico opira na zakonito posest, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje v točkah 19 do 21, ki se je v podkrepitev svoje odločitev sklicevalo tako na sodno prakso kot tudi pravno teorijo.

6. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je za 10-letno obdobje priposestvovanja pomembna dobra vera tožnika od leta 1990 do leta 2000 in so navajanja in predloženi dokazi o ravnanju tožnika po tem obdobju za predmetni postopek nerelevantni.

7. Pritožba nadalje graja odločitev sodišča prve stopnje glede ugotovitve obstoja dobre vere tožnika. Sodišče prve stopnje ima o slednjem obsežne razloge v 23. in 27. točki obrazložitve in jih sodišče v celoti povzema kot pravilne. Sodišče prve stopnje je v 28. točki obrazložitve pojasnilo, da za odločitev o dobri veri niso odločilne trditve, da iz zemljiškoknjižnih podatkov izhaja drugačno lastninsko pravno stanje, torej da so kot solastniki še vedno vpisani toženci in je zato tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da ni lastnik. Sodna praksa je že zavzela stališče, da pogoj za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja ne more biti, da je slednja že zemljiškoknjižno izvedena na podlagi pravnega naslova, ampak zadostuje že kakršenkoli pravni naslov, tudi neveljaven, brez vpisa pravice v zemljiško knjigo, kar pomeni tudi možnost neknjižnega priposestvovanja, torej tudi v primeru kakršen je sporen, ko zemljiškoknjižno dovolilo tožencev ni bilo dano. Stališče pritožbe, da je nujni pogoj za dobrovernost priposestvovalca obstoj zakonitega temelja, in to (celo) takšnega, ki naj bi privedel do vknjižbe lastninske pravice v zemljiško knjigo, je materialnopravno zmotno¹. Bistveno je, da se je tožnik kot priposestvovalec lahko oprl na dogovor zapisan v sodni poravnavi v skladu s katerim se je utrdila tožnikova pravica na nepremičninah, določila pa se je tudi vsebina obveznosti tožnika do tožencev. Takšna sodna poravnava pomeni pravnomočen izvršilni naslov, kar pomeni da so toženci s sodno poravnavo pridobili možnost, da svojo terjatev, torej izročitev lesa, izsilijo v izvršilnem postopku. Zaradi neizpolnitve tožnikove obveznosti pa ni mogoče zahtevati njene razveze (124. člen Zakona o obligacijskih razmerjih), ker predstavlja sodna poravnava izvršilni naslov, se lahko zahteva njena prisilna izvršba, njena razveljavitev pa le z izrednimi pravnimi sredstvi (tožba na razveljavitev sodne poravnave, katere pa se toženci niso poslužili, oziroma zahteva za varstvo zakonitosti katero lahko vloži državni tožilec).

8. Nerelevantne so navedbe pritožbe glede dopisov odvetnice J. K. z dne 18. 1. 2007 in 13. 3. 2007, iz katerih izhaja, da se predlaga sklenitev izvensodnega dogovora v obliki pogodbe o razdružitvi ali dopolnitvi sklenjene sodne poravnave. Dopisi se nanašajo na obdobje izven obdobja potrebnega za priposestvovanje, o slednjem pa ima sodišče prve stopnje ustrezne in pravilne razloge v 28. točki obrazložitve.

9. Zmotno meni pritožba, da bi bilo potrebno tožbo tožeče stranke zavreči, v kolikor je sodišče zavzelo stališče, da je sodna poravnava iz 14. 6. 1990 veljavna, saj je tožnik na podlagi slednje že pridobil izvršilni naslov. Dejstvo je, da je tožnik na podlagi sodne poravnave pridobil veljaven pravni naslov za pridobitev solastninske pravice na vseh obravnavanih nepremičninah. Na kakšen način pa bo uveljavljal vpis svoje pravice v zemljiško knjigo, torej s tožbo na izstavitev ZK listine, ali na pravnem naslovu prisposestvovanja pa je njegova odločitev. Tožnik se je odločil za uveljavljanje lastninske pravice pridobljene na podlagi priposestvovanja, zato nima prav pritožba, da bi moral vložiti dajatveno tožbo na izstavitev ZK listine. Nima prav pritožba, da odločitev v nepravdnem postopku o načinu delitve nepremičnine predstavlja pravnomočen izvršilni naslov v postopku ugotavljanja pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, kvečjemu predstavlja oviro za ponovno odločanje o delitvi nepremičnine, slednje pa ni predmet tega pravdnega postopka in je pritožba v tem delu v celoti neutemeljena. Glede na navedeno je sodba sodišča prve stopnje razumljiva, med izrekom in obrazložitvijo ni podano nasprotje, s tem pa kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

10. Pritožba nadalje graja dokazno oceno sodišča prve stopnje glede posameznih izpovdb tožencev in tožnika. Po mnenju pritožbe naj bi bila le -ta pristranska in bi naj upoštevala samo izpovedbo tožnika. Sodišče druge stopnje je po pregledu celotne zadeve zaključilo, da ima sodba sodišča prve stopnje izčrpne in razumljive razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, tako da jo je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je ob uporabi metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP pravno relevantno dejansko stanje v zadevi v celoti in pravilno razjasnilo. Ocenilo je izpovedbe vseh strank, vsako posebej in vseh skupaj, pojasnilo razloge zakaj posameznim izpovedbam ni sledilo oz. zakaj je večjo težo poklonilo izpovedbi tožnika (23. točka, 29. -31. točka obrazložitve), prav tako se je opredelilo, do vseh relevantnih listin v spisu. Takšno dokazno oceno pa v celoti sprejema tudi sodišče druge stopnje.

11. Zmotno meni pritožba, da ji je bila kršena pravica do izjave, ker ji sodišče prve stopnje ni vročilo vseh vlog tožnika in njegove zakonske partnerke. Tožniku je namreč, kot je med strankami nesporno, delno odvzeta poslovna sposobnost zaradi kverulantstva, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je v predmetnem postopku upoštevalo zgolj vlogo tožnika, katero je izrecno odobril njegov pooblaščenec, pravilna. Sodišče prve stopnje ima o slednjem tudi razloge v 12. točki obrazložitve. Ostalih vlog sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo, saj ali jih ni odobril pooblaščenec tožnika ali pa jih je pisala zakonska partnerka tožnika, ki ni stranka tega postopka, zato sodišče prve stopnje predmetnih vlog ni bilo dolžno vročati nasprotni stranki, niti je pozivati, da se glede vlog izjasni, s tem pa očitana kršitev načela kontradiktornosti postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ni podana, sicer pa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da so predmetne vloge oziroma vloga z dne 14. 10. 2016 bila povsem nerelevantna, saj sodišče dokazov iz predmetne vloge ni izvajalo, ker le-ti niso bili potrebni oz. je sporno dejstvo bilo ugotovljeno z zaslišanjem strank.

12. Glede na obrazloženo, ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolnoma in v celoti pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo veljavne materialnopravne določbe, v času, ko so se iztekli pogoji za priposestvovanje prav tako ni storilo nobene, ne uradoma ne v pritožbi navedene kršitve določb postopka, je sodišče druge stopnje pritožbo zoper sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. V posledici zavrnitve pritožbe, toženci nosijo sami svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).

K sklepu o stroških z dne 3. 3. 2017:

13. Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku odločalo s sodbo z dne 15. 12. 2016 in v njej odločilo, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom, katerega je nato izdalo dne 3. 3. 2017.

14. Prav ima pritožba, da sodišče prve stopnje za takšno postopanje ni imelo pravne podlage. Sodišče mora s sodbo odločiti tako glede glavne stvari, kot tudi glede stranskih terjatev, kamor sodijo tudi pravdni stroški (prvi odstavek 310. člena ZPP). O stroških postopka se odloči s posebnim sklepom le tedaj, kadar pravica do povračila stroškov ni odvisna od odločbe o glavni stvari, za kar pa v konkretnem primeru ne gre, zato je potrebno sodbo in z njo povezan sklep o stroških šteti kot eno odločbo. Ker pa je sodišče druge stopnje potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, je tako lahko odločalo tudi o pritožbi zoper sklep o stroških.

15. Nima prav pritožba, da so stroški postopka narobe odmerjeni. Seštevek sporne vrednosti predmeta znaša 63.142,86 EUR, tako da tožniku pripada nagrada, ki je v tabeli Priloga k členu 12 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) določena za storitev od 50.000,00 EUR do 65.000,00 EUR, to je 736,00 EUR, kar upoštevaje tarifno št. 3100 (nagrada za postopek) s količnikom 1,3 znaša 956,80 EUR in po tar. št. 3102 (nagrada za narok) s količnikom 1,2 v znesku 883,20 EUR, kot jo je pravilno odmerilo sodišče prve stopnje.

16. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo zoper sklep o stroških zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). V posledici zavrnitve pritožbe toženci sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

K pritožbi k sklepu z dne 25. 5. 2017:

17. Pravilno opozarja pritožba, da je predlog za obročno plačilo sodne takse možno vložiti najpozneje do izteka roka za plačilo sodne takse (13. člen ZST-1).

18. Pooblaščencu petega toženca je bil sklep Višjega sodišča v Mariboru z dne 28. 4. 2017 vročen 5. 5. 2017. V sklepu je bil poučen, da rok za plačilo sodne takse prične teči prvi dan po vročitvi sklepa pritožbenega sodišča (34.a člen ZST-1) in se je tako iztekel 22. 5. 2017. Peti tožnik pa je predlog za oprostitev plačila sodne takse oz. podredno za odlog ali obročno plačilo sodne takse podal 6. 5. 2017, torej znotraj roka določenega za plačilo sodne takse.

19. Glede na obrazloženo je odločitev sodišče prve stopnje, ki je predlog petega toženca zavrglo, zmotna. V posledici slednjega pa je sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP), ki bo predlog petega toženca moralo obravnavati in o njem odločiti.

20. Stroški tega dela postopka, so nadaljnji stroški postopka (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Glej VS RS II Ips 410/2008 z dne 25. 8. 2011, II Ips 75/2012 z dne 18. 9. 2014,

Datum zadnje spremembe:

18.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1068/2014
• VSL sklep I Cp 2787/2014
• VSM Sklep I Kp 8230/2017