VSM Sodba I Cp 584/2017

Jedro

Da je kritičnega dne sporno vratno krilo odprl v prelomljenem položaju, je tožnik pojasnil oziroma pokazal šele na po zaključku prvega naroka za glavno obravnavano opravljenem ogledu na kraju samem dne 14. 12. 2016. Prekluzija pri navajanju novih dejstev in predlaganju dokazov je v obravnavanem primeru nastopila že z zaključkom prvega naroka za glavno obravnavo pri sodišču istega dne, na kar so bile pravdne stranke tudi opozorjene, vendar dodatnih navedb in dokaznih predlogov niso podale. Ker pa oprava ogleda kraja škodnega dogodka predstavlja zgolj sredstvo dokazovanja pravno relevantnih okoliščin primera, ki pravočasnih zatrjevanj pravdnih strank ne more nadomestiti, pa tožnikova šele na ogledu podana pojasnila glede načina odpiranja spornih vrat, sploh, ko niti ni navajal, da jih brez svoje krivde ni mogel podati že prej, izhajajoč iz določbe 286. člena ZPP ne morejo šteti za pravočasna.

Tožnik odškodninsko obveznost druge toženke gradi na temelju določbe tretjega odstavka 138. člena OZ ta pa ne daje podlage za odškodninsko odgovornost, temveč se na njeni osnovi uveljavlja odgovornost za tako imenovano substituirano škodo. Na to odgovornost pa se glede na v sodni praksi kot pravni teoriji izražena stališča ne more sklicevati tisti, ki je škodno nevarnost povzročil sam.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo zahtevek tožnika, s katerim je od prve ter druge toženke terjal, da mu v roku 15 dni nerazdelno plačata znesek v višini 2.650,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 2016 do plačila ter mu v istem roku povrneta pravdne stroške, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožnika je posledično zavezalo, da v roku 15 dni prvi toženki povrne pravdne stroške v znesku 27,52 EUR, drugi toženki pa v znesku 35,92 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja zatrjuje, ker naj bi sodišče upoštevalo zgolj različico, ko so se sporna vrata odprla v razprtem, ne pa v prelomljenem oziroma zloženem položaju. Za prevzem takšnega mehanizma nastanka škodnega dogodka sodišče prve stopnje v trditveni podlagi pravdnih strank namreč ni imelo osnove. Ne prva ne druga toženka v tej smeri nista podajali navedb, tudi tožnik pa nikoli ni trdil, da je vrata zapiral v takšnem položaju. Prvostopenjsko sodišče je ignoriralo tožnikova pojasnila na ogledu kraja škodnega dogodka in s tem povezana dodatna zatrjevanja, da tožnik zložljivih vrat ni zapiral v razprtem položaju, temveč v prelomljenem oziroma zloženem položaju, kot to prikazujejo fotografije št. 5, 6, 7 in 9, ki so bile posnete ob ogledu in jih je tožnik naknadno oštevilčil. Opozarja, da je ogled na kraju samem pokazal, da vrat z zatičem, ki se sicer nahaja na obeh delih zložljivih vrat, v položaju, v kakršnem jih je kritičnega dne odprl tožnik, ni mogoče blokirati na predviden način, saj zatiča ni mogoče zatakniti v zato predvideno luknjo, ker te v položaju tako odprtih vrat sploh ni. Da zatiča ni kam zatakniti, da bi se vrata v odprtem položaju lahko fiksirala, je tožnik zatrjeval že v tožbi, ogled pa je pokazal, da na ograji tudi ni kakšne druge priprave v ta namen. Ko se vrata odprejo v zloženem položaju in prislonijo k ograji, pa je ogled pokazal, da obstanejo, medtem ko se odprta v razprtem položaju začnejo samodejno gibati in zapirati. Prav tako pa se je pokazalo, da se na v zloženem položaju odprtih vratih ob potisku z večjo silo v smeri zapiranja odpre tudi zadnji zloženi del vrat, tako da se zapelje naprej in zapre pregib, v katerem je tožniku stisnilo palec desne roke. Sodišče prve stopnje pa bi moralo upoštevati, da je takšno gibanje vrat sprožilo tudi pihanje vetra kritičnega dne. Teh trditev, ki jih je tožnik podal ob ogledu, kot tudi njegovih pojasnilnih navedb v tej zvezi v pripravljalni vlogi z dne 16. 12. 2016, toženki nista prerekali. Do teh trditev tožnika ter dokazov, ki jih je v tem obsegu izvedlo ob ogledu, pa se sodišče prve stopnje, čeprav gre za odločilna dejstva, ni z ničemer opredelilo. Tako je zašlo v kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi tega pa je tudi dejansko stanje ugotovilo zmotno in nepopolno. Toženki pa nikoli nista podali trditev o tem, da bi tožnik samodejno zapiranje vrat lahko preprečil tako, da bi spustil zatiče, ki bi v takem položaju, čeprav jih ni imel kam zatakniti, ker lukenj zanje ni bilo, drsali ob podlago in vrata zaustavljali, kot mu to v izpodbijani sodbi očita sodišče prve stopnje. Ker je s tem odločilo izven trditvene podlage pravdnih strank, je storilo vsaj relativno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je navedeno vplivalo na pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožnik pri tem pojasnjuje še, da se je za odpiranje vrat v zaprtem položaju odločil, ker so vrata v takem položaju obstala ob ograji, da bi vrata v povsem odprtem položaju obstala, če bi zatiče spustil na tla, pa tožnik ni mogel vedeti. Spuščanje zatičev zgolj do površine asfalta pa tudi ni predviden in običajen način fiksiranja takšnih vrat, zato tožniku kot povprečno skrbni osebi ni moč utemeljeno očitati, da tega ni storil, nasprotno namreč pomeni zmotno uporabo materialnega prava. Tožnik je ob ogledu in že prej v tožbi podal trditve tudi o tem, da je bil zatič na vratih prekratek in se ga ni dalo spustiti do tal, na ogledu pa je povedal, da je bila v spodnjem nosilcu zatiča posebna zagozda, zaradi česar se zatiča ni dalo potisniti navzdol, tako da bi se konica zatiča dotaknila asfalta. Ob ogledu pa je bilo tudi opozorjeno na dejstvo, da se na zatiču dejansko nahaja luknja (fotografija št. 11), v kateri bi v kritičnem času lahko bila zagozda, ki bi preprečevala, da se zatič popolnoma spusti. Tudi teh trditev toženki nista prerekali, ker neprerekanih dejstev ni treba dokazovati, pa je zmotna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da na zatiču ni bilo nobene ovire ter da tožnik svojih trditev o tem ni uspel dokazati. Tudi sicer pa sodišče prve stopnje ne pojasni, zakaj glede obstoja zagozde ne verjame tožniku, čeprav je o tem dejstvu jasno izpovedal. Glede na navedeno tožnik sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po temelju ugodi, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo temu sodišču vrne v novo sojenje, toženkama pa v plačilo naloži pritožbene stroške tožnika.

3. Toženki pritožbenega odgovora nista vložili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, na katere naslovno sodišče pazi po uradni dolžnost in jih uveljavlja tudi pritožba, ne ugotavlja, saj ima izpodbijana sodba vse potrebne razloge o pravno odločilnih dejstvih, tako da jo je mogoče preizkusiti. Podana ni niti kršitev določb postopka relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki jo zaradi odločanja izven trditvene podlage pravdnih strank ter nepravilne dokazne presoje uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je ob uporabi metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP pravno relevantne okoliščine obravnavanega primera v okviru pravočasnih navedb pravdnih strank namreč v celoti in pravilno razjasnilo, ob tako ugotovljenem dejanskem substratu pa je prvostopenjska odločitev tudi pravno pravilna.

6. Tožnik v predmetnem postopku uveljavlja povrnitev škode, ki jo je utrpel v škodnem dogodku dne 2. 7. 2013. Tega dne je kot voznik samonakladalnega vozila, zaposlen pri družbi S. d.o.o., to vozilo najprej vzvratno zapeljal v ograjen prostor na parceli št. 1229 k.o. X. v lasti A. d.o.o., z namenom, da zamenja keson za odpadke. Ko je nato z rokami poskušal zadržati odprto ograjo ograjenega prostora, ki se je zaradi sunka vetra pričela zapirati, da ne bi zadela v službeno vozilo, kar mu je sicer uspelo, mu je v pregibu dvokrilnih vrat stisnilo palec desne roke, tako da je utrpel zlom vršička palca desne roke. Z ozirom, da je imel A. d.o.o. v času zatrjevanega škodnega dogodka civilno odgovornost nesporno zavarovano pri prvi toženki, družba B. d.o.o. kot tožnikov delodajalec pa pri drugi toženki, pasivna stvarna legitimacija toženih strank v predmetnem postopku ni bila prerekana. Toženki v postopku na prvi stopnji prav tako nista oporekali, da je do škodnega dogodka prišlo v zgoraj opisanih okoliščinah. Izhajajoč zgolj iz pravočasne trditvene podlage pravdnih strank pa je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku, rezultate katerega je kritično pretehtalo skladno s procesnimi navodili iz 8. člena ZPP, pravilno zaključilo, da odškodninska obveznost toženk, ker v ravnanju oziroma opustitvi njunih zavarovancev elementov protipravnosti ni mogoče ugotoviti, ne more biti podana.

7. Že v postopku na prvi stopnji je bilo kot nesporno ugotovljeno in sedaj tudi ni pritožbeno prerekano, da je desno vratno krilo gledano v smeri proti ograjenemu prostoru, sestavljeno iz dveh delov, in sicer levega zunanjega v dolžini približno 1 meter ter desnega notranjega v dolžini približno 1,5 metra, vmes pa se nahaja tečaj. Na obeh delih desnega vratnega krila se nahaja 80 centimetrov dolg zatič, ki ga v odprtem položaju vrat ni moče zatakniti v zato predvideno odprtino, saj le-te ni, na spornih vratih pa ni kakšnih drugih mehanizmov, ki bi omogočali fiksiranje desnega vratnega krila v odprtem položaju. Iz takšnega dejanskega položaja na kraju samem je pri pravni presoji izhajalo tudi sodišče prve stopnje, neutemeljeno pa pritožba zatrjuje, da je pravno relevantni dejanski stan z izvedbo dokaznega postopka ugotavljalo in nato v zadevi meritorno odločilo izven okvirov pravočasno ponujene trditvene osnove pravdnih strank. Ne držijo namreč zatrjevanja tožnika, da je prvostopenjsko sodišče po eni strani prekoračilo obrambne navedbe toženk, po drugi strani pa ni upoštevalo vseh pravočasnih zatrjevanj tožnika o pravno odločilnih dejstvih oziroma trditev o teh dejstvih skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP ni štelo za priznanih, čeprav je imelo osnovo to storiti.

8. Krivdno odškodninsko odgovornost prve toženke oziroma njenega zavarovanca (v nadaljevanju prve toženke) je tožnik zatrjeval iz razloga, ker prva toženka ni poskrbela, da bi bilo vrata na prostoru s kesoni mogoče v odprtem položaju fiksirati tako, da bi bila varna za uporabnike in se samodejno ali zaradi vetra ne bi mogla zapreti. Pritožbeno sporen je sedaj predvsem podrobnejši mehanizem nastanka škodnega dogodka v odvisnosti od vprašanja, v kakšnem položaju je tožnik kritičnega dne odprl sporna vrata, in sicer bodisi v razprtem bodisi v prelomljenem oziroma zloženem položaju, tako da jih je prislonil k ograji. V zvezi s tem pa velja tožniku najprej odvrniti, da pravočasnih trditev, ki bi dale sklepati v smeri, da je sporna vrata odprl v zloženem položaju ter jih prislonil k ograji, kot tudi pravočasnih trditev o tem, da se je za tak način odpiranja vrat odločil, ker so vrata v takem položaju obstala ob ograji, v postopku na prvi stopnji ni ponudil. Glede na tožbena zatrjevanja (tožnik je odprl zložljiva dvodelna vrata ograjenega prostora, ko pa so ta zaradi sunka vetra grozila udariti po mednje parkiranem službenem vozilu, jih je skušal zadržati, pri čemer je dobil roko v pregib med zložljivima kriloma levega dela¹ vrat, zaradi česar so mu vrata stisnila in poškodovala palec desne roke; vrata so se zaradi sunka vetra zaprla zato, ker zložljivega levega dela vrat v odprtem položaju zaradi premajhnega zatiča ni bilo kam zatakniti, tako da bi bilo levo krilo vrat v odprtem položaju fiksirano) in navedbe tožnika na prvem naroku za glavno obravnavo dne 14. 12. 2016 (tožnik je odprl ograjo in v ograjen prostor vzvratno postavil vozilo, tako da je sprednji del tega ostal med vrati; ko je naenkrat močno zapihalo, so se krila vrat nenadoma sunkovito zaprla proti tovornjaku, tožnik pa je, da bi preprečil poškodbo vozila, poskušal vrata zadržati, pri čemer je prišlo do obravnavane poškodbe; zatiča na vratih zaradi konstrukcije vrat ni bilo mogoče zatakniti v položaju, ko so vrata odprta in naslonjena na ograjo) je sodišče prve stopnje v izhodišču zato pravilno izhajalo iz prepričanja, da so bila sporna vrata v kritičnem trenutku odprta v razprtem položaju. Da bi bila odprta v zloženem položaju, ne izhaja niti iz tožnikove izpovedbe (tožnik je odprl vrata ograjenega prostora, vanj vzvratno postavil tovornjak in pripravil keson za odvoz; ko je nameraval iti v kabino, se je levo vratno krilo gledano navzven pričelo zapirati; ko je tožnik obe roki oprl na notranje vratno krilo, se je zunanje vratno krilo premaknilo in mu stisnilo desni palec, vrata je tožnik odprl navzven, saj se navznoter zaradi kesona ne morejo odpreti), ki kot dokaz z zaslišanjem stranke tudi sicer, zaradi pravila o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (212. člen ZPP), pravočasnih zatrjevanj ne more nadomestiti. Da je kritičnega dne sporno vratno krilo odprl v prelomljenem položaju, je tožnik pojasnil oziroma pokazal šele na po zaključku prvega naroka za glavno obravnavano opravljenem ogledu na kraju samem dne 14. 12. 2016. Prekluzija pri navajanju novih dejstev in predlaganju dokazov je v obravnavanem primeru nastopila že z zaključkom prvega naroka za glavno obravnavo pri sodišču istega dne, na kar so bile pravdne stranke tudi opozorjene, vendar dodatnih navedb in dokaznih predlogov niso podale (list. št. 26). Ker pa oprava ogleda kraja škodnega dogodka predstavlja zgolj sredstvo dokazovanja pravo relevantnih okoliščin primera, ki kot že zgoraj izpostavljeno pravočasnih zatrjevanj pravdnih strank ne more nadomestiti, pa tožnikova šele na ogledu podana pojasnila glede načina odpiranja spornih vrat, sploh, ko niti ni navajal, da jih brez svoje krivde ni mogel podati že prej, izhajajoč iz določbe 286. člena ZPP ne morejo šteti za pravočasna. Ob povsem enakih argumentih pa kot takšnih ni mogoče obravnavati tudi zatrjevanj tožnika, da se je za odpiranje vrat v zloženem položaju odločil, ker se v takšnem položaju vrata ne zaprejo samodejno. Glede na nastop prekluzije pri navajanju novih dejstev in predlaganju dokazov že z zaključkom prvega naroka za glavno obravnavno pred prvostopenjskim sodiščem dne 14. 12. 2016, pa so prepozna tudi v pripravljalno vlogo tožnika z dne 19. 12. 2016 povzeta zatrjevanja o že zgoraj izpostavljenih relevantnih okolnostih obravnavanega škodnega primera. O slednjih se sodišče prve stopnje zato ni bilo dolžno opredeljevat, tako da s pritožbo v tej povezavi zatrjevana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Nasprotno pa je sodišče prve stopnje pri pravni presoji upoštevalo, da je gibanje spornih vrat kritičnega dne sprožilo pihanje vetra, saj že v tožbi podanih navedb tožnika o tem toženki dejansko nista prerekali. V okviru preučevanja možnosti za fiksiranje odprtih vrat pa je izhajalo tudi iz položaja, da se na obeh delih spornih dvokrilnih vrat nahajata 80 centimetrov dolga zatiča, ki ju v odprtem položaju vrat ni moč zatakniti v posebno odprtino, ker te ni, kot tudi, da na spornih vratih ni nameščenih drugih mehanizmov za blokiranje le-teh, saj navedeno med pravdnimi strankami, kot že izpostavljeno, niti ni bilo sporno, ob priliki ogleda pa se je sodišče prve stopnje tudi samo prepričalo o tem.

9. Trditev o tem, da je bila v spodnjem nosilcu zatiča posebna zagozda, zaradi česar zatiča ni bilo mogoče potisniti navzdol, da bi se s konico dotaknil asfalta, tožnik ni podal pravočasno. V tej smeri je namreč zatrjeval šele na ogledu in še to tako, da je glede na v zatiču vidno izvrtano luknjo zgolj predvideval, da bi v kritičnem času v njej lahko bila zagozda. V zvezi s to okoliščino prvostopenjska dokazna presoja v smislu pravilne uporabe metod za dokazno ocenjevanje iz 8. člena ZPP zato niti ne more biti vprašljiva, kljub pravočasnim trditvam tožnika o tem, da je bil zatič premajhen in ga v odprtem položaju vrat ni bilo kam zatakniti, pa je sodišče prve stopnje po opravljeni celostni dokazni presoji, ko ob opravljenem ogledu kakršnih koli ovir za potisk zatiča navzdol ni ugotovilo, pravilno pretehtalo, da je za nastanek škodnega dogodka odgovoren tožnik sam. Takšna pravna konkluzija pa v nasprotju s prepričanjem pritožbe ima podlogo tako v pravočasnih zatrjevanjih prve toženke kot v izvedenih dokazih, zato tudi s pritožbo uveljavljana kršitev določb postopka relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP ne more biti podana.

10. Zatrjevanja prve toženke v odgovoru na tožbo, da je do nezgode prišlo zaradi nepazljivosti in neprevidnosti tožnika samega, ki ni upošteval pravil za varno delo, saj zatičev ograje ni pravilno postavil tako, da se vrata zaradi moči vetra ne bi premaknila, čeprav je bil zatič na vratih narejen v skladu s pravili in je služil svojemu namenu ter nikoli ni bilo rečeno, da bi bil poškodovan ali neizpraven, za v izpodbijani sodbi sprejet zaključek, da bi tožnik z uporabo zatiča samodejno zapiranje vrat in s tem škodni dogodek lahko preprečil, namreč predstavljalo ustrezno trditveno osnovo. Glede na rezultate dokaznega postopka pa je tem zatrjevanjem sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Z rekonstrukcijo škodnega dogodka, napravljeno ob ogledu na kraju samem, se je sodišče prve stopnje namreč zanesljivo prepričalo, da na v razprtem položaju odprtih dvokrilnih vratih do tal spuščena zatiča, četudi jih v tem položaju ni moč zatakniti v zato posebej predvideno luknjo, saj te ni, tudi ob uporabi večje sile potiska preprečita samodejno zapiranje spornih vrat. Prav enako pa je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi v primeru v zloženem položaju odprtih vrat pri do tal spuščenem zgolj enem zatiču, za kar tožnik niti ni ponudil pravočasne trditvene podlage, pri čemer iz drugega posnetka (MOV_3373) v prilogi C2 nasprotno kot zatrjuje pritožba izhaja, da se tudi v zloženem položaju odprta vrata že ob minimalnem potisku, ki bi lahko sprožil tudi zgolj sunek vetra, pričnejo samodejno zapirati. Glede na to, so ugotovitve prvostopenjskega sodišča ob ogledu ovrgle zatrjevanja kot izpovedbo tožnika, da z do tal spuščenimi zatiči vratnih kril v odprtem položaju ni mogoče uspešno fiksirati, iz njegove izpovedbe pa hkrati nedvoumno izhaja, da je bil s samodejnim zapiranjem spornih vrat seznanjen (izpovedal je, da je vrata včasih fiksiral na drugačen način, kritičnega dne pa ni imel na voljo ustreznega pripomočka, včasih pa je vrata tudi zgolj pridržal, da so se umirila, kar je storil tudi kritičnega dne, vendar so se zaradi vetra nato začela premikati), je zato na mestu zaključek prvostopenjskega sodišča, da bi tožnik, ki se je škodne nevarnosti v danih okoliščinah mogel in moral zavedati, ob ravnanju skladno s standardi profesionalne skrbnosti (drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ)² nastanek škodnega dogodka lahko preprečil. To velja sploh, ko je tožnik tudi sam izpovedal kot je v odgovoru na tožbo sicer zatrjevala že druga toženka, da je pri njej kot komunalni voznik zaposlen že 27 oziroma 30 let, iz obravnavane lokacije pa je pred škodnim dogodkom keson odvažaj dvakrat mesečno. Sodišče prve stopnje v tej povezavi pravilno opozarja tudi na generalno prepoved povzročanja škode iz 10. člena OZ, ki je v potrebni meri konkretizirana tudi z določbo 12. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1). Ta delavcu narekuje izvajanje ukrepov in opravljanje dela s tolikšno pazljivostjo, da zavaruje ne le življenje in zdravje drugih, temveč tudi svoje življenje in zdravje. Da je delavec pri svojem delu v vsakem primeru dolžan ravnati z vso skrbnostjo, tako da pri tem ne ogroža svoje varnosti in zdravja kot varnosti in zdravja tretjih oseb, pa prav enako izhaja tudi iz Navodil za varno delo "voznika" oziroma že iz Splošnih pravil za delo (priloga B9) zavarovanca druge toženke (v nadaljevanju druge toženke), ki jih je tožnik nesporno prejel (priloga B8). Tožnik ni prerekal niti zatrjevanj druge toženke o tem, da je bil usposobljen iz varnosti in zdravja pri delu, saj je opravil tako teoretično kot praktično usposabljanje s tega področja ter je bil s pravilnim strokovnim ter varnim delom seznanjen. Z ozirom na zgoraj navedeno sodišče prve stopnje zato utemeljeno zaključuje, da je bilo odprtje spornih vrat s spuščenimi zatiči, sploh ko je bil tožnik s samodejnim gibanjem teh vrat v nefiksiranem položaju seznanjen, v okviru dolžne skrbnosti v dani situaciji pričakovano ravnanje tožnika. Ker bi tožnik že glede na splošno izkustvo in ob logičnem sklepanju moral in mogel izhajati iz prepričanja, da spuščeni zatiči sporno ograjo lahko fiksirajo vsaj v meri, ki delavcu v okoliščinah obravnavanega primera omogoča razumno obvladati nastalo situacijo brez nevarnosti za nastanek škode na premoženju kot na zdravju in življenju, pa pritožba z argumentom o nasprotnem ne more uspeti. Z ozirom, da tožnik ni ravnal skladno z navedenim, je zato pravilna prvostopenjska pravna presoja, da je za nastanek škodne posledice odgovoren sam, kar pa izključuje odškodninsko obveznost prve toženke oziroma njenega zavarovanca.

11. Glede na zgoraj obrazloženo je posledično pravilna tudi prvostopenjska pravna presoja, da ne more biti podana niti obveznost druge toženke tožniku povrniti v obravnavanem škodnem primeru nastalo škodo. Tožnik odškodninsko obveznost druge toženke namreč gradi na temelju določbe tretjega odstavka 138. člena OZ,³ ta pa kot pravilno izpostavljeno že v izpodbijani sodbi ne daje podlage za odškodninsko odgovornost, temveč se na njeni osnovi uveljavlja odgovornost za t.i. substituirano škodo.⁴ Na to odgovornost pa se glede na v sodni praksi⁵ kot pravni teoriji⁶ izražena stališča ne more sklicevati tisti, ki je škodno nevarnost povzročil sam. Ker gre za prav tak primer tudi v obravnavani zadevi, zato ni mogoč zaključek, da se je tožnik smotrno izpostavil škodni nevarnosti. Glede na zgoraj argumentirano je namreč jasno, da bi nastanek škodne posledice tožnik ob ravnanju z dolžno skrbnostjo lahko v celoti odvrnil.

12. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Ker tožnik ne beleži pritožbenega uspeha, skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ Tožnik tako v tožbenih navedbah kot v svoji izpovedbi sporno vratno krilo označuje kot levo vratno krilo z gledišča, v katerem se je nahajal v kritičnem trenutku, to je znotraj ograjenega prostora.
² Drugi odstavek 6. člena OZ: "Udeleženci v obligacijskem razmerju morajo pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka)."
³ Tretji odstavek 138. člena OZ: "Komur nastane škoda pri tem, ko odvrača od drugega škodno nevarnost, ima pravico zahtevati od njega povrnitev tiste škode, kateri se je smotrno izpostavil."
⁴ VS RS sklep II Ips 414/2005 z dne 9. 11. 2006.
⁵ VSL sodba II Cp 2629/2009 z dne 20. 1. 2010.
⁶ D. Jadek Pensa v Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 811.

Datum zadnje spremembe:

18.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1862/2016
• VSL Sodba II Cp 2284/2017
• VSL Sodba I Cp 1897/2018