VSM Sklep I Cp 598/2017

Jedro

V primeru preselitve tožene stranke že pred vložitvijo tožbe, kot jo tudi sam zatrjuje, osebna vročitev na naslovu formalno prijavljenega stalnega prebivališča ni možna niti na temelju določil o fikciji vročitve. Glede na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu II Ips 72/2002 z dne 27. 6. 2002 kot tudi upoštevaje argumentacijo ustavne odločbe U-I-279/08 z dne 9. 7. 2009 je vročitev sodnega pisanja na podlagi pravila o fikciji vročitve iz 142. člena ZPP namreč vezana na naslov dejanskega prebivališča. Nezmožnost sklepanja sodišča o dejanskem prebivališču pravdne stranke za pravilnost fikcije vročitve sodnega pisanja v smislu 142. člena ZPP na naslov, kjer ta stranka dejansko ne biva ne zadostuje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, zamudna sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva temu sodišču vrne v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno zamudno sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožniku v roku 15 dni plača znesek 3.555,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2015 do plačila ter mu v istem roku povrne pravdne stroške v višini 567,71 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja, ker mu predmetna tožba ni bila vročena na naslov dejanskega prebivališča, zaradi česar sodišče prve stopnje za izdajo zamudne sodbe ni imelo podlage. Pravilna vročitev fizičnim osebam je namreč opravljena tam, kjer naslovnik dejansko stanuje in ni dovolj, da ima na naslovu vročanja le formalno prijavljeno bivališče. Toženec pojasnjuje, da je bila vročitev predmetne tožbe kot zamudne sodbe sicer opravljena na naslov, C., kjer ima prijavljeno stalno prebivališče, vendar pa opozarja, da na tem naslovu dejansko ne prebiva. Prebiva namreč na naslovu M. S., kjer ima prijavljeno začasno prebivališče, na tem naslovu pa je bival že v času vročitve tožbe ter zamudne sodbe. V dokaz navedenemu pritožnik prilaga najemno pogodbo z dne 3. 4. 2015 ter potrdilo o prijavi začasnega prebivališča za obdobje od 28. 4. 2017 do 28. 4. 2018. Pri tem pojasnjuje, da s predhodnimi potrdili o prijavi začasnega prebivališča ne razpolaga več, v roku za vložitev predmetne pritožbe pa poizvedb pri pristojni upravni enoti toženec ni uspel opraviti. O tem, da dejansko biva na naslovu M. S. in je tam bival tudi v času vročanja sodnih pisanj v predmetnem postopku, pa kot dokaz predlaga še lastno zaslišanje ter zaslišanje prič, in sicer lastnice stanovanja na zgornjem naslovu S. R. ter S. P. Z ozirom, da je bilo tožencu zaradi nepravilnega vročanja tožbe onemogočeno obravnavanje pred sodiščem, pa se v pritožbi sklicuje tudi na bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V prepričanju, da je njegova pritožba utemeljena že glede na zgoraj navedeno, pa pritožnik opozarja še, da bi bilo potrebno predmetni tožbeni zahtevek zavrniti iz razloga nesklepčnosti. Skladno s 3. točko prvega odstavka 318. člena ZPP je zamudno sodbo namreč mogoče izdati le, če utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, zatrjevanj o teh dejstvih pa tožnik po prepričanju pritožbe v tožbi ni podal. Tožnik ugotovljenih stvarnih napak v tožbenih navedbah namreč ni specificiral, iz tožbenih zatrjevanj pa prav tako ni razvidno, katere jamčevalne zahtevke uveljavljala. V tožbi namreč navaja zgolj, da je opazil številne napake, pri čemer pa toženec opozarja, da predloženi dokazi pomanjkljive trditvene podlage ne morejo nadomestiti. Ker izpodbijana zamudna sodba nima razlogov od tem, katere stvarne napake tožnik sploh uveljavlja, prav tako pa prvostopenjsko sodišče ne pojasni, na podlagi česar šteje, da so napake navedene na računih skrite napake, pa je po prepričanju pritožbe predmetna zamudna sodba zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih obremenjena tudi s kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačna uporaba materialnega prava pa je podana, ker vtoževane storitve niso stvarne napake v smislu 459. člena Obligacijskega zakonika (OZ), temveč olepšave oziroma servis. Glede na navedeno toženec sodišču druge stopnje predlaga, da zamudno sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo temu sodišču vrne v nadaljnje obravnavanje v fazo vročitve odgovora na tožbo, tožniku pa naloži plačilo pritožbenih stroškov toženca.

3. Tožnik pritožbenega odgovora ni vložil.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb kot v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP. Ker se po tako opravljenem preizkusu na podlagi dokazno podprtih zatrjevanj toženca, da v času vročanja predmetne tožbe dejansko ni prebival na naslovu evidentiranega stalnega prebivališča, kjer je bila skladno s pravilom o fikciji vročitve iz četrtega odstavka 142. člena ZPP opravljena sporna vročitev, pokaže utemeljen dvom o tem, da mu je bila predmetna tožba pravilno vročena v odgovor, je razveljavitev prvostopenjske zamudne sodbe potrebna že zgolj iz tega razloga. Glede na to, da dejansko stanje v tej smeri v postopku na prvi stopnji še ni bilo razjasnjeno, se namreč kot preuranjen pokaže prvostopenjski zaključek o izpolnitvi prvega po prvem odstavku 318. člena ZPP kumulativno zahtevanega pogoja za izdajo zamudne sodbe, kar pa zaradi varstva pravice pravdnih strank do obravnavanja ter do pritožbe narekuje odločitev kot izhaja iz zgornjega izreka.

6. Uvodoma naslovno sodišče pojasnjuje, da je argumentirano obravnavalo zgolj tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev v zadevi (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Pogoji za izdajo zamudne sodbe izhajajo iz določbe 318. člena ZPP. Skladno s temi, ob izpolnitvi še drugih pogojev (2., 3. in 4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP), sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudno sodbo), če tožena stranka skladno z 277. členom ZPP v roku 30 dni ne odgovori na tožbo, ki ji je bila pravilno vročena v odgovor (1. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Iz prepričanja, da je tudi v obravnavanem primeru izkazana pravilna vročitev tožbe tožencu, da odgovori nanjo, pa naslovno sodišče glede na zgornja pritožbena izvajanja zaenkrat ne more zanesljivo izhajati.

8. Ni sicer sporno, da je bila tožba v predmetni zadevi, skupaj s pozivom, da v 30 dneh odgovori nanjo, tožencu dne 16. 2. 2017 na podlagi pravila o fikciji vročitve vročena na naslov njegovega stalnega prebivališča (C.). Pravilno pa pritožnik opozarja, da v primeru preselitve tožene stranke že pred vložitvijo tožbe, kot jo tudi sam zatrjuje, osebna vročitev na naslovu formalno prijavljenega stalnega prebivališča ni možna niti na temelju določil o fikciji vročitve. Glede na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu II Ips 72/2002 z dne 27. 6. 2002 kot tudi upoštevaje argumentacijo ustavne odločbe U-I-279/08 z dne 9. 7. 2009 je vročitev sodnega pisanja na podlagi pravila o fikciji vročitve iz 142. člena ZPP namreč vezana na naslov dejanskega prebivališča. Iz obravnavane zadeve sicer izhaja, da sodišče prve stopnje z v pritožbi zatrjevanimi dejanskimi okoliščinami v času vročanja tožbe tožencu¹ ni bilo seznanjeno, vendar pa ni odveč poudariti, da nezmožnost sklepanja sodišča o dejanskem prebivališču pravdne stranke za pravilnost fikcije vročitve sodnega pisanja v smislu 142. člena ZPP na naslov, kjer ta stranka dejansko ne biva, ne zadostuje.² Pritožbena zatrjevanja toženca, za katera tudi ponudi dokaze, pa so takšna, da pri naslovnem sodišču vzbujajo dvom o tem, ali je toženec v času vročanja predmetne tožbe tudi dejansko bival na naslovu C., kjer sicer ima prijavljeno stalno prebivališče.

9. Toženec zatrjuje, da dejansko biva na naslovu M. S., tam pa je bival tudi že v času vročanja predmetne tožbe. Pritožbi je kot dokaz priložil najemno pogodbo za stanovanje na navedeni lokaciji z dne 3. 4. 2015 (priloga B2), sicer sklenjeno za določen čas za obdobje od 1. 4. 2015 do 31. 3. 2016 (15. člen najemne pogodbe), to je za obdobje pred vročitvijo tožbe v predmetni zadevi. Predložil je tudi potrdilo Upravne enote M. S. o prijavi začasnega prebivališča na naslovu M. S. (priloga B3) za obdobje po vročitvi predmetne tožbe, in sicer za obdobje od 28. 4. 2017 do 28. 4. 2018. Z ozirom na to, da pa je v dokaz, da na tem naslovu dejansko biva in je tam bival že v času spornega vročanja, predlagal še lastno zaslišanje ter zaslišanje priče S. R. kot lastnice najemniškega stanovanja in priče S. P., pa naslovno sodišče lahko zaključi le, da je zaenkrat preuranjena presoja sodišča prve stopnje, da je s pravilno vročitvijo tožbe tožencu v odgovor izpolnjen prvi kumulativno zahtevan pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 1. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Že v kolikor eden od v prvem odstavku 318. člena zahtevanih kumulativnih pogojev ni izpolnjen, izdaja zamudne namreč ni mogoča.

10. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi toženca skladno s 355. členom ZPP kot utemeljeni ugodilo, zamudno sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo temu sodišču vrnilo v novo sojenje. Drugačna odločitev z vidika pravice pravdnih strank do obravnavanja ter do pritožbe namreč ne bi bila sprejemljiva.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je naslovno sodišče skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

12. V okviru novega sojenja bo sodišče prve stopnje na temelju v predmetni pritožbi ponujenih dokazov najprej znova pretehtalo pravilnost vročitve tožbe v predmetni zadevi tožencu v odgovor, upoštevaje pri tem že zgoraj izražena pravna stališča.³ V kolikor pravilne vročitve tožbe ne bi ugotovilo, bo predmetni pravdni postopek nadaljevalo v fazi vročanja tožbe tožencu na naslov njegovega dejanskega prebivališča. V primeru vloženega odgovora na tožbo v zakonskem roku pa bo o zahtevku nato meritorno odločilo po opravljenem rednem kontradiktornem pravdnem postopku. V kolikor bi ugotovilo, da je bila vročitev tožbe tožencu v odgovor na podlagi fikcije vročitve po četrtem odstavku 142. člena ZPP na naslovu njegovega stalnega bivališča pravilno opravljena, pa naj znova kritično presodi še preostale v prvem odstavku 318. člena ZPP kumulativno zahtevane pogoje za izdajo zamudne sodbe.

-------------------------------
¹ Iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi, pripetega list. št. 5, je razvidno, da je bilo obvestilo o sodnem pisanju tožencu v hišnem predalčku na naslovu C. puščeno dne 1. 2. 2017. Ker tega pisanja (tožba v predmetni zadevi s pozivom za odgovor nanjo) toženec ni dvignil v 15 dneh od kar mu je bilo puščeno obvestilo v nabiralniku, je vročitev skladno s četrtim odstavkom 142. člena ZPP štela za opravljeno dne 16. 2. 2017 (VS RS sklep II Ips 39/2012 z dne 11. 4. 2012), 17. 2. 2017 pa je bilo sodno pisanje nato puščeno v hišnem predalčku.
² Smiselno enako tudi VSL sklep I Cpg 89/2015 z dne 4. 2. 2015.
³ Tako tudi VSM sklep I Cp 689/2016 z dne 6. 9. 2016.

Datum zadnje spremembe:

20.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 1303/2023
• VSM Sklep I Cp 781/2020
• VSL Sodba II Cp 279/2018