VSM Sklep I Cp 544/2017

Jedro

Postopek z nasprotno tožbo se skladno z določbo 183. člena ZPP lahko vodi le pred tistim sodiščem, ki vodi postopek s tožbo, s tem pa je možnost izbire krajevno pristojnega sodišča ob vložitvi nasprotne tožbe za njenega vložnika izčrpana. Sodišče nasprotne tožbe ni dolžno obravnavati skupaj s tožbo, ali bo to storilo, pa sodišče lahko presodi samo. Pri nasprotni tožbi pride do atrakcije krajevne pristojnosti in zato ni potrebno, da je sodišče, ki odloča o zahtevku med pravdnima strankama po tožbi, krajevno pristojno tudi za obravnavanje samostojne (nasprotne) tožbe med pravdnima strankama v obrnjenih procesnih vlogah. Glede na jasno dikcijo prvega odstavka 22. člena ZPP ugovor krajevne nepristojnosti lahko uspešno uveljavi le tožena stranka v postopku, v kolikor tega poda najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave.

Tudi kadar se sodišče lahko izreče za krajevno nepristojno po uradni dolžnosti, kar velja v primerih, ko je podana izključna krajevna pristojnost drugega sodišča, pa to tako skladno z jasnimi stališči sodne prakse kot pravne teorije lahko stori le v fazi predhodnega preizkusa tožbe. Ta faza postopka se po stališču pravnih teoretikov konča s tem, ko sodišče uspešno vroči tožbo tožencu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor krajevne nepristojnosti, ki ga je uveljavljala tožnica.

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožnica zaradi kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Kot zmotno ocenjuje stališče sodišča prve stopnje, da je sodišče, pred katerim teče postopek po tožbi, vselej krajevno pristojno tudi za postopek z nasprotno tožbo. Opozarja, da pravila o atrakciji pristojnosti ni mogoče uporabiti, kadar sodišče zahtevek po nasprotni tožbi vodi kot popolnoma samostojno in od prvotne tožbe neodvisno zadevo, kakor je to storilo v obravnavanem primeru. Kadar tožena stranka v postopku po tožbi vlaga nasprotno tožbo, dejansko ne more izbirati krajevno pristojnega sodišča, saj nasprotno tožbo pri sodišču, ki vodi postopek s tožbo, vloži v upanju na združitev obeh zadev v skupno obravnavanje. Po stališču pritožbe je zato brezpredmetno tudi sklicevanje sodišča na določbo prvega odstavka 22. člena ZPP, po katerem se sodišče lahko izreče za krajevno nepristojno na ugovor tožene stranke in hkrati izpostavlja, da je sodišče prve stopnje z vsebinsko obravnavno ugovora tožnice tudi samo odstopilo od stališča, da ugovor krajne nepristojnosti lahko poda zgolj toženka. Tožnica opozarja tudi na določbo drugega odstavka 22. člena ZPP, skladno s katero se sodišče za krajevno nepristojno lahko izreče po uradni dolžnosti, kadar je kakšno drugo sodišče izključno krajevno pristojno. V tej zvezi prvenstveno zavrača prvostopenjsko prepričanje, da v konkretni zadevi ne gre za spor iz 63. člena ZPP. Učinki začetka stečajnega postopka nad toženko so namreč nastali že pred vložitvijo nasprotne tožbe. Do predmetnega spora je glede na vrnitev denarnega zneska tožnice v korist toženke v času stečajnega postopka vendar prišlo šele po uvedbi stečaja nad toženko. Po prepričanju pritožbe pa je zmotno tudi prvostopenjsko naziranje, da se sodišče po uradni dolžnosti lahko izreče za krajevno nepristojno zgolj ob predhodnem preizkusu tožbe. Tako glede na dikcijo v drugem odstavku 22. člena ZPP kot glede na stališča Vrhovnega sodišča RS (sklep III R 32/2016) tožnica namreč meni, da kasnejša odločitev o krajevni nepristojnosti, upoštevaje izključno krajevno pristojnost drugega sodišča, ni nedopustna. Glede na navedeno tožnica sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožničinemu ugovoru krajevne nepristojnosti ugodi in zadevo odstopi v nadaljnje postopanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču, toženki pa naloži povračilo pritožbenih stroškov tožnice. Podrejeno naj naslovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru uveljavljanih pritožbenih navedb kot v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, na katere naslovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ne ugotavlja, podana pa ni niti kršitev določb postopka relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki jo zaradi nepravilne uporabe procesnih določb zatrjuje pritožba. Prvostopenjska presoja o neutemeljenosti ugovora krajevne nepristojnosti je namreč pravno pravilna.

5. Naslovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da glede na že pravnomočno odločitev o zahtevku po tožbi v zadevi II P 269/2014 pravdni stranki v obravnavani zadevi kot tožnico in toženko naslavlja glede na njun položaj na aktivni oziroma pasivni strani po nasprotni tožbi, ki je še predmet obravnavanja.

6. Med pravdnima strankama ni spora o tem in to izhaja tudi iz pravnomočne sodbe in sklepa prvostopenjskega sodišča II P 269/20014 z dne 6. 5. 2015 v zvezi s sodbo naslovnega sodišča I Cp 937/2015 z dne 2. 2. 2016 (priloga C3 in C4), da sta dne 23. 10. 2002 sklenili predpogodbo, s katero se je tožnica kot prodajalka v svojem imenu, postavljena kot skrbnik za poseben primer pa tudi v imenu preostalih dedičev, zavezala prodati in izročiti v last in posest toženki kot kupki nepremičnino parc. št. 716/6 in 720/2, obe k.o. L., do 1/6 celote za kupnino in pod pogoji, določenimi v predpogodbi. K slednji so bili sklenjeni še trije aneksi, s katerimi je bil podaljšan rok za sklenitev prodajne pogodbe, z Aneksom št. 3 z dne 25. 8. 2004 pa je bila določna tudi višina kupnine. Nesporno je tudi, da je toženka po sklenitvi predpogodbe tožnici vnaprej plačala del kupnine, in sicer je dne 4. 11. 2002 nakazala znesek 10.000.000,00 SIT, dne 27. 8. 2004 pa še dodatnih 3.000.000,00 SIT, skupaj torej 13.000.000,00 SIT oziroma 54.248,04 EUR. Do sklenitve glavne - prodajne pogodbe med pravdnima strankama nikoli ni prišlo. Po uvedbi stečajnega postopka nad toženko kot gospodarsko družbo dne 23. 11. 2012 (St 2432/2012) pa je tožnica po pozivu stečajnega upravitelja toženke na njen račun dne 27. 2. 2013 vrnila kot kupnino že prejeto glavnico v višini 54.248,04 EUR.

7. Dne 11. 4. 2013 je toženka s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki se je po obrazloženem ugovoru tožnice nadaljeval kot pravdni postopek v zadavi II P 269/20014 (zadeva po tožbi), v razmerju do tožnice primarno zahtevala še plačilo pogodbeno dogovorjenih obresti v višini 53.952,33 EUR, podrejeno pa je tak znesek terjala kot zakonske zamudne obresti. V teku tega pravdnega postopka pa je tožnica kot toženka v postopku po tožbi dne 6. 5. 2015 skladno s 183. členom ZPP vložila predmetno nasprotno tožbo, s katero od toženke iz naslova neupravičene pridobitve (190. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ) zahteva plačilo glavnice v višini 54.248,04 EUR s pripadki. Svoj zahtevek utemeljuje z argumentom, da je toženki dne 27. 2. 2013 znesek 54.248,04 EUR plačala brez pravnega naslova in pod pritiskom stečajnega upravitelja, saj se je ta znesek glede na določbe 4. člena predpogodbe ob dejstvu, da do sklenitve prodajne pogodbe ni prišlo, toženka pa je imela predmet bodočega nakupa vseskozi v uporabi, že v celoti porabil za poplačilo najemnine. Tožnica toženki tako naj ne bi več ničesar dolgovala, s plačilom (vračilom) z dne 27. 2. 2013 v višini 54.248,04 EUR je bila slednja zato neupravičeno obogatena.

8. Sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje, da se postopek z nasprotno tožbo skladno z določbo 183. člena ZPP lahko vodi le pred tistim sodiščem, ki vodi postopek s tožbo, s tem pa je možnost izbire krajevno pristojnega sodišča ob vložitvi nasprotne tožbe za njenega vložnika izčrpana. Glede na zgoraj opredeljeno vsebino z nasprotno tožbo uveljavljanega pravnega varstva, je sodišče prve stopnje glede na predpostavke za njeno vložitev iz 183. člena ZPP tožničin zahtevek povsem pravilno obravnavalo kot nasprotno tožbo. Čeravno je institut nasprotne tožbe izraz načela ekonomičnosti in pravne varnosti, z vidika katerih se združitev zadev po tožbi in nasprotni tožbi v skupno obravnavanje sicer pokaže kot smotrna, pa zgolj ob dejstvu, da sodišče prve stopnje sklepa o združitvi obeh zadev v skupno obravnavanje skladno z določbo 300. člena ZPP (formalno) ni sprejelo, kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ne more biti podana, saj navedeno na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa v ničemer ne vpliva. Sodišče nasprotne tožbe namreč ni dolžno obravnavati skupaj s tožbo, ali bo to storilo, pa sodišče lahko presodi samo.¹ V obravnavanem primeru pa vendar ne gre spregledati, da je sodišče prve stopnje zaradi povezanosti zahtevka po nasprotni tožbi z zahtevkom po tožbi tako, da odločitev o zahtevku iz tožbe predstavlja predhodno vprašanje za odločitev o zahtevku po nasprotni tožbi, ob uporabi določbe 13. člena ZPP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 206. člena ZPP postopek z nasprotno tožbo s sklepom II P 364/2015 z dne 24. 9. 2015 prekinilo do pravnomočnih zaključkov postopka po tožbi v zadevi II P 269/2014, kjer se je obravnavalo vprašanje veljavnosti med pravdnima strankama sklenjene predpogodbe, ter postopka pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, ki je v zadevi II P 1847/2013 med pravdnima strankama in še preostalimi dediči bodočega predmeta nakupa po predpogodbi oziroma v denacionalizacijskem postopku vrnjenega premoženja, zoper toženko na pasivni strani tekel zaradi plačila najemnine oziroma uporabnine. Po pravnomočnem zaključku obeh navedenih pravdnih postopkov (sodne odločbe v prilogah C3 do C6) je sodišče prve stopnje s sklepom II P 364/2015 z dne 3. 10. 2015 postopek s predmetno (nasprotno) tožbo nadaljevalo. Kako bo upoštevaje med pravdnima strankama že pravnomočno rešene zahtevke odločeno v tej zadevi, pa presega obseg odločanja o predmetni pritožbi. Glede na to, da pri nasprotni tožbi pride do atrakcije krajevne pristojnosti in zato ni potrebno, da je sodišče, ki odloča o zahtevku med pravdnima strankama po tožbi, krajevno pristojno tudi za obravnavanje samostojne (nasprotne) tožbe med pravdnima strankama v obrnjenih procesnih vlogah,² pa tožnica s pritožbenim argumentom, da tudi tožeča stranka lahko uveljavlja ugovor krajevne nepristojnosti razpravljajočega sodišča, ne more uspeti. Kot izpostavljeno že zgoraj glede na jasno dikcijo prvega odstavka 22. člena ZPP ugovor krajevne nepristojnosti lahko uspešno uveljavi le tožena stranka v postopku, v kolikor tega poda najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave. Tak ugovor s strani toženke pa v obravnavanem primeru nedvomno ni bil podan, zato sodišče prve stopnje podlage za presojanje svoje krajevne (ne)pristojnosti na temelju pravočasnega ugovora tožene stranke v obravnavani zadevi ni imelo.

9. Pritožnica sicer pravilno opozarja na pravilo iz drugega odstavka 22. člena ZPP, po katerem se sodišče lahko izreče za krajevno nepristojno tudi po uradni dolžnosti, torej v odsotnosti ugovora tožene stranke, vendar le, v kolikor je kakšno drugo sodišče izključno krajevno pristojno. Utemeljena pa je tudi pritožbena graja prvostopenjskega stališča, da za tak primer v predmetni zadevi ne gre. Glede na že zgoraj natančneje povzeto vsebino pravnega varstva, ki ga tožnica uveljavlja s predmetno (nasprotno) tožbo, je za obravnavanje tega zahtevka po naziranju naslovnega sodišča po določbi 63. člena ZPP namreč izključno krajevno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani, ki vodi stečajni postopek nad toženko. Skladno s citirano določbo je za sojenje v sporih, ki nastanejo med stečajnim postopkom ali v zvezi s stečajnim postopkom, izključno krajevno pristojno sodišče, ki vodi stečajni postopek, prav za tak spor pa gre tudi v obravnavanem primeru. Tožnica utemeljeno izpostavlja, da s predmetno tožbo plačilo glavnice v višini 54.248,04 EUR od toženke uveljavlja iz naslova neupravičene obogatitve, do katere, in s tem do spornega razmerja med pravdnima strankama, naj bi prišlo 27. 2. 2013 z nakazilom oziroma vračilom tega zneska v korist toženke po začetku stečajnega postopka nadnjo (23. 11. 2012) in po pozivu njenega stečajnega upravitelja. Stečajni upravitelj je plačilo v tej višini od tožnice uveljavljal v prepričanju, da je bila predpogodba med pravdnima strankama razvezana, in sicer kot kondikcijski zahtevek (drugi v zvezi s prvim odstavkom 111. člena OZ) v korist stečajne mase. Glede na to, da je tožnica zahtevi stečajnega upravitelja (po več pozivih) sledila in znesek 54.248,04 EUR dne 27. 2. 2013 prostovoljno nakazala v korist toženke, je stečajni upravitelj s kasnejšo tožbo v zadevi II P 269/2014 (predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki se po obrazloženem ugovoru dolžnika obravnava kot tožba v pravdnem postopku, je bil vložen 11. 4. 2013) do toženke uveljavljal le še obrestni zahtevek, ki mu je bil s pravnomočno sodbo II P 269/20014 z dne 6. 5. 2015 v zvezi s sodbo naslovnega sodišča I Cp 937/2015 z dne 2. 2. 2016 skladno z določbo petega odstavka 111. člena ZPP tudi delno priznan, kakor vse izhaja iz pravkar citiranih sodnih odločb. Glede na to, da tožnica v predmetni (nasprotni) tožbi zatrjuje, da je bil znesek 54.248,04 EUR dne 27. 2. 2013 v korist toženke plačan brez pravnega temelja, ker ga je tožnica skladno s 4. členom predpogodbe upravičeno poračunala kot najemnino, pa je evidentno, da je izkazana koneksnost predmetnega zahtevka s stečajnim postopkom nad toženko. V kolikor bi tožnica s predmetnim zahtevkom uspela, bi namreč posledično prišlo do spremembe (zmanjšanja) obsega stečajne mase, kar pa je ob dejstvu, da je del dejanske podlage predmetnega zahtevka okoliščina, da je toženka v stečajnem postopku, ključno merilo za opredelitev predmetnega spora kot spora v zvezi s stečajnim postopkom po 63. členu ZPP, za katerega je izključno krajevno pristojno sodišče, ki vodi stečajni postopek.³

10. Zmotno pa sodišče prve stopnje opredelitev predmetnega spora kot spora po 63. členu ZPP zavrača tudi ob pojasnilu, da je rok za prijavo terjatev v okviru stečajnega postopka nad toženko že potekel. Skladno s četrtim odstavkom 296. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) je v stečajnem postopku sicer treba prijaviti tudi terjatev, ki je, kakor tudi terjatev uveljavljana s predmetno (nasprotno) tožbo, nastala po začetku stečajnega postopka, vendar le, če ZFPPIPP določa, da se ta terjatev plača iz razdelitvene mase po pravilih citiranega zakona o plačilu terjatev upnikov. Za takšno terjatev, ko tudi ne predstavlja izjem opredeljenih v šestem odstavku 296. člena ZFPPIPP, pa v obravnavanem primeru ne gre. V četrtem odstavku 268. člena ZFPPIPP so kot terjatve, ki se plačajo iz razdelitvene mase po pravilih tega zakona o plačilu terjatev upnikov, namreč opredeljene zgolj terjatve iz naslova vračila delne izpolnitve obveznosti pogodbenikov, ki, v kolikor ne pride do pobotanja medsebojnih povračilnih zahtevkov, nastopijo kot pravna posledica odstopa stečajnega dolžnika od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, ki jo ta pridobi z začetkom stečajnega postopka in je vezana na soglasje sodišča (268. člen v zvezi z 267. členom ZFPPIPP). O terjatvi iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe pa v obravnavanem primeru ni moč govoriti. Tožnica s predmetno (nasprotno) tožbo namreč v razmerju do toženke uveljavlja terjatev iz naslova neupravičene pridobitve, ta pa že pojmovno, ker tožnica zatrjuje, da je v korist toženke opravila plačilo brez pravnega naslova, ne more izvirati iz dvostransko obveznostne pogodbe. Takšno obligacijo je sicer predstavljala med pravdnima strankam dne 23. 10. 2002 sklenjena predpogodba, na katero se tožnica v svoji trditveni podlagi tudi neposredno sklicuje. Za to predpogodbo pa je naslovno sodišče že v 13. točki sodbe I Cp 937/2015 z dne 2. 2. 2016, s katero je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zadevi po tožbi II P 269/2014 z dne 6. 5. 2015, pojasnilo, da ne predstavlja vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, od katere je po drugem odstavku 267. člena ZFPPIPP mogoče odstopiti le s soglasjem stečajnega sodišča. Vzajemno neizpolnjena dvostranska pogodba je namreč zgolj tista dvostranska pogodba, ki je bila sklenjena pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, do začetka tega postopka pa nobeden od pogodbenikov ni izpolnil prevzetih pogodbenih obveznosti ali pa jih nobeden od njiju ni izpolnil v celoti. Med pravdnima strankama sklenjena predpogodba pa je bila z delnim plačilom kupnine v skupnem znesku 54.248,04 EUR s strani toženke v celoti izpolnjena. Ker se po obrazloženem s predmetno nasprotno tožbo ne uveljavlja terjatev, ki je nastala zaradi odstopa stečajnega dolžnika od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe po začetku stečajnega postopka, obveznost prijave vtoževane terjatve v roku iz petega odstavka 59. člena ZFPPIPP ni mogla nastati. Tudi sicer pa je o vprašanju pravočasne prijave terjatve do stečajnega dolžnika v stečajnem postopku oziroma obveze to storiti v okviru odločanja o krajevno pristojnem sodišču za obravnavanje zahtevka preuranjeno razpravljati.

11. Četudi iz zgoraj obrazloženega izhaja, da je za obravnavanje zahtevka po predmetni (nasprotni) tožbi sicer izključno krajevno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani, ki vodi stečajni postopek nad toženko, pa je sodišče prve stopnje ugovor krajevne nepristojnosti z izpodbijanim sklepom vendar pravilno zavrnilo. Tožnica namreč prezre, da je razpravljanje in odločanje o krajevni pristojnosti sodišča omejeno le na določen stadij postopka. Kot pojasnjeno že zgoraj sodišče prve stopnje podlage za odločanje o krajevni (ne)pristojnosti na podlagi ugovora toženke ni imelo, saj ugovor po prvem odstavku 22. člena ZPP v obravnavanem primeru ni bil podan. Tudi kadar se sodišče lahko izreče za krajevno nepristojno po uradni dolžnosti, kar velja v primerih, ko je podana izključna krajevna pristojnost drugega sodišča, pa to v nasprotju s prepričanjem pritožbe tako skladno z jasnimi stališči sodne prakse⁴ kot pravne teorije⁵ lahko stori le v fazi predhodnega preizkusa tožbe. Ta faza postopka se po stališču pravnih teoretikov konča s tem, ko sodišče uspešno vroči tožbo tožencu.⁶ Faza predhodnega preizkusa predmetne (nasprotne) tožbe je bila v obravnavanem primeru že zaključena z uspešno vročitvijo nasprotne tožbe toženki (datum njene vročitve s povratnico v sodnem spisu sicer ni izkazan, vendar jo je toženka glede na dne 2. 7. 2015 vložen odgovor nanjo gotovo prejela). Glede na to, da se sodišče prve stopnje v tej fazi postopka skladno z drugim odstavkom 22. člena ZPP ni izreklo za krajevno nepristojno in zadevo odstopilo izključno krajevno pristojnemu sodišču, pa prvostopenjsko sodišče tega v nadaljnjem teku predmetnega postopka, ko je na izključno krajevno pristojnost drugega (stečajnega) sodišča opozorila tožnica s svojim ugovorom z dne 22. 3. 2017, več ne more storiti. Kakršno koli postopanje sodišča prve stopnje v tej smeri časovno gledano po dejanjih, ki sodijo v predhodni preizkus tožbe, bi bilo namreč prepozno.

12. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice skladno z 2. točko 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

13. Ker tožnica ne beleži pritožbenega uspeha, skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ Tako VSL sodba I Cp 395/2001 z dne 14. 11. 2001, smiselno enako tudi A. Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 177.
² A. Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 176.
³ V. Rijavec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 282.
⁴ Vrhovno sodišče RS sklep III R 32/2016 z dne 22. 11. 2016, sklep III R 16/2017 z dne 17. 5. 2017 in sklep III R 23/2002 z dne 28. 8. 2002.
⁵ L. Ude v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 168.
⁶ L. Ude v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 169.

Datum zadnje spremembe:

21.08.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 630/2009
• VSL sklep II Cp 371/2015
• VSRS sklep I R 92/2015