<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSM Sklep II Kp 20253/2014

Sodišče:Višje sodišče v Mariboru
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSMB:2017:II.KP.20253.2014.1
Evidenčna številka:VSM00000346
Datum odločbe:14.06.2017
Senat, sodnik posameznik:Simona Skorpik (preds.), Boris Štampar (poroč.), mag. Aleksander Karakaš
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:izvrševanje zaporne kazni - odprti oddelek - osebne okoliščine na strani storilca - način storitve kaznivega dejanja - višina protipravne premoženjske koristi

Jedro

Kršitev kazenskega zakona je podana, če je kazenski zakon kršen v enem od vprašanj, ki so taksativno našteta v točkah 1. do 6. 372. člena ZKP, torej če sodišče kazenski zakon na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje uporabi v nasprotju z zakonom ali pa ga sploh ne uporabi. Pritožba ne navaja nič od navedenega, sodišču prve stopnje pa pavšalno očita, da je ravnalo nezakonito in pristransko, pri čemer pri slednjem izhaja iz lastne ocene okoliščin, ki so bile podlaga za odločitev in je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo prvostopno sodišče.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obsojenega D. G. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso v višini 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom II K 20253/2014 z dne 26. 4. 2017 na podlagi tretjega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) zavrnilo prošnjo zagovornika obsojenega D.G. za prestajanje kazni zapora v odprtem oddelku.

2. Proti temu sklepu so se pritožili zagovorniki obsojenca. V pritožbi navajajo, da se pritožujejo iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnih predpisov in bistvenih kršitev pravil postopka. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in obsojenemu omogoči prestajanje kazni zapora v odprtem oddelku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. S čim bi naj sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravila postopka in za katero konkretno kršitev iz 383. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pri tem gre, pritožba ne pojasni. Z zatrjevanjem, da pri odločanju o prošnji obsojenca za prestajanje kazni zapora v odprtem oddelku ni upoštevalo vseh okoliščin primera, predvsem pa osebnostnih lastnosti obsojenega, dejstva, da živi urejeno družinsko življenje in preživlja svojo družino, saj je edini v družini zaposlen, skrbi pa tudi za resno bolno hčerko, ki potrebuje redno oskrbo in bo morala na preiskave v tujino, ki jih bo potrebno plačati, pa pritožba utemeljuje pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne izkazuje pa prav nobene "bistvene kršitve pravil postopka", kot to navaja. Kršitev določb kazenskega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

5. Enako neobrazložena je pritožba tudi kar zadeva pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, ki ga sicer pritožba poimenuje z nepravilno uporabo materialnih predpisov. Tudi tega pritožbenega razloga pritožniki ne obrazložijo na način, da bi navedli, za katero konkretno kršitev iz 372. člena ZKP bi naj šlo in s čim je prvostopno sodišče kršilo kazenski zakon. Kršitev kazenskega zakona je podana, če je kazenski zakon kršen v enem od vprašanj, ki so taksativno našteta v točkah 1. do 6. 372. člena ZKP, torej če sodišče kazenski zakon na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje uporabi v nasprotju z zakonom ali pa ga sploh ne uporabi. Pritožba ne navaja nič od navedenega, sodišču prve stopnje pa pavšalno očita, da je ravnalo nezakonito in pristransko, pri čemer pri slednjem izhaja iz lastne ocene okoliščin, ki so bile podlaga za odločitev in je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo prvostopno sodišče. Pri tem torej pritožba z razlogovanjem znova zahaja v področje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, z ničemer pa ne utemelji pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona. Zato pritožba, vložena iz slednjega, ne more biti uspešna.

6. Kar zadeva pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ga pritožba utemeljuje z nizanjem okoliščin, ki so bile navedene že v prošnji za predlagani način izvršitve kazni zapora in jih je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje ter ugotovilo, da ni podlage za ugoditev prošnji. S tako oceno prvostopnega sodišča pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Pritrjuje namreč razlogom prvostopne odločbe, da mora odločitev o načinu izvrševanja zaporne kazni temeljiti tako na okoliščinah, povezanih z osebnostjo storilca, kot tudi z njegovim dejanjem, torej vseh tistih okoliščin (olajševalnih, obteževalnih in drugih), ki so bile odločilne pri izbiri in odmeri kazni. Kljub dejstvu, da je obsojenec zaposlen in da skupaj z ženo skrbi za svojo bolno hčerko, torej okoliščin, ki jih ponovno izpostavlja pritožba, je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da predlaganega načina izvršitve kazni zapora ne dopuščata teža in način storitve kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojeni obsojen. Obsojeni je namreč kaznivo dejanje izvrševal skozi daljše časovno obdobje, pri tem zlorabil svoj položaj direktorja in pridobil kar za 3.426.046,27 EUR protipravne premoženjske koristi, torej koristi, ki za več kot 68 x presega vrednost velike premoženjske koristi, kot je opredeljena po členu 99 KZ-1. Pritožbeni očitek, da je prvostopno sodišče prezrlo osebne okoliščine obsojenca, je torej neutemeljen, pritožbeno zatrjevanje, da pri obsojenemu ni mogoče govoriti o nevarnosti ponovitve dejanja, in da pri njem ni bojazni, da bi izrabil zaupanja sodišča pri svobodnejšem režimu prestajanja kazni glede na to, da je ves čas postopka sodeloval, se vedel spoštljivo in primerno ter da ima urejeno družinsko življenje in gre za zanesljivo osebo, vredno zaupanja, pa tudi nima posebne teže, upoštevajoč v napadenem sklepu izpostavljen način storitve kaznivega dejanja in višino z njim pridobljene protipravne premoženjske koristi. Pritožbeno sodišče poudarja, da ob načelu individualizacije izrekanja kazni, ko se torej upoštevajo osebne okoliščine storilca, mora izvršitev kazni zapora vendarle ohraniti svoje bistvo in obsojenca ter druge odvračati od izvrševanja kaznivih dejanj, koristna pa mora biti tako za kaznovano osebo, kot za družbo. Predlagan način izvršitve kazni zapora v odprtem oddelku, ob izpostavljeni teži in načinu storjenega kaznivega dejanja, pri obsojencu ne bi dosegla namena, ki se zasleduje z izrekom prostostne kazni, to je zagotovitev spoštovanja prava in preprečitev grobih kršitev ter ogrožanja pravnih vrednot, varovanih s kazensko zakonodajo. Prestajanje kazni zapora ima že po svoji naravi vselej za posledico tudi spremembo v socialnem in materialnem položaju osebe, ki zapor prestaja, kakor tudi oseb, ki so z njim v navedenih ozirih povezane in vse to je bilo že upoštevano pri izbiri in odmeri kazenske sankcije obsojencu, pri čemer se okoliščine po njenem izreku, saj pritožba ne trdi nasprotno, niso v ničemer spremenile. Zatrjevanje pritožnikov, da je bil namen zakonodajalca, da se določba tretjega odstavka 86. člena KZ-1 v praksi dejansko izvršuje in da ne predstavlja zgolj črk na papirju, je pravilna, vendar navedeno ne pomeni, da je to zakonsko določbo uporabiti vselej, ko se obsojenec nanjo sklicuje, temveč je potrebno presoditi, ali je njena uporaba utemeljena ali ne. Sodišče prve stopnje je to storilo in pritožbeno sodišče z odločitvijo prvostopnega sodišča v celoti soglaša. Na negativne posledice izvrševanja kazni zapora bi obsojenec moral pomisliti, še preden je pričel z izvrševanjem kaznivega dejanja, kar pa zadeva materialne posledice, ki bodo po zatrjevanju pritožbe prizadele družino obsojenca, pa je upoštevati, da so bile predvidljive in niso razlog za drugačno odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.

7. Iz navedenih razlogov, in ker pritožba tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi vplivalo na pravilnost na prvi stopnji sprejete odločitve, je bilo o pritožbi odločiti, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

8. Odločba o plačilu sodne takse temelji na 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah ter tarifni številki 74013 Taksne tarife.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 86, 86/3, 99.
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 372, 383.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.08.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5MDk3