VSM Sodba IV Kp 61295/2013

Jedro

Sodba, s katero je bil obsojenki naložen poseben pogoj, je postala pravnomočna dne 8. 5. 2015, v njej določen rok šest mesecev za izpolnitev pogoja pa je potekel 8. 11 2011. Oškodovanec je dne 16. 11. 2016 obvestil sodišče, da obsojenka posebnega pogoja ni izpolnila niti delno, obsojenka pa na narokih za preklic pogojne obsodbe tega ni zanikala, temveč se je sklicevala na to, da ni poznala številke bančnega računa oškodovanca, pa zato dolgovanega zneska ni mogla oškodovancu povrniti. Obsojenka se torej ni sklicevala na objektivno nezmožnost izpolnitve pogoja, naloženega s pogojno obsodbo, pa so zato pritožbena izvajanja, v katerih se zagovorniki sklicujejo na slednje, neupoštevna.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obsojene D. L. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenka se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Lenartu je s sodbo III Kr 61295/2013 z dne 14. 4. 2017 po določilu četrtega odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) preklicalo pogojno obsodbo obsojeni D. L., izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Lenartu V K 61295/2013 z dne 26. 1. 2015 in ji določeno kazen osem mesecev zapora izreklo. Obsojenko je oprostilo plačila sodne takse.

2. Proti tej sodbi je obsojenka vložila pritožbo po svojih zagovornikih zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, predvsem 54. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in postopek za preklic pogojne obsodbe ustavi oziroma podrejeno, da zadevo vrne v novo odločanje prvostopnemu sodišču.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovorniki v pritožbi navajajo, da so pri obsojenki obstajale objektivne okoliščine, ki so onemogočile izpolnitev posebnega pogoja, ki ji je bil določen s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Lenartu V K 61295/2013 z dne 26. 1. 2015, in sicer, da v roku šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe oškodovancu plača znesek 3.500,00 EUR. Zaradi navedenega je preklic pogojne obsodbe po pritožbi neutemeljen. V tej zvezi je sodišče prve stopnje nepopolne razjasnilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo materialno pravo. Obsojenka namreč v obdobju po izdaji sodbe ni prejemala prejemkov, ki bi ji omogočali vrnitev zneska, njeni sedanji prejemki pa znašajo mesečno 425,00 EUR, pri čemer živi v enočlanskem samskem gospodinjstvu, v najeti nepremičnini in ji prejemek ne zadošča za preživetje. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja v smeri, da je preživetje v enočlanskem gospodinjstvu povezano z največjimi stroški, ker mora vse obveznosti kriti ena sama oseba in se te ne razporedijo med več družinskimi člani, ni razjasnilo, obsojenka pa ob tem še poudarja, da je pravnomočna obsodba posledica dejstva, da je obsojenka po napovedi pritožbe angažirala odvetnika, ki pa ni vložil pritožbe, ker je to pozabil. V kolikor bi jo, je prepričana, da bi pritožbeno sodišče na podlagi terjatve družbe P-f V. d.o.o., katerega direktorica je bila, v znesku 2.388,00 EUR, znesek plačila oškodovancu zmanjšal razliko med zneskoma 3.850,00 EUR in 2.388,00 EUR. Obsojenka dodatno izpostavlja, da je bil zoper njo 12. 5. 2016 pričet postopek osebnega stečaja, ki se vodi pri Okrožnem sodišču v Mariboru in vsi morebitni prejemki nad življenjskim minimumu predstavljajo stečajno maso, ki se zbira na fiduciarnem računu pri stečajnem upravitelju. Od tega datuma dalje je obsojenki neomogočena izpolnitev posebnega pogoja. S tem v zvezi se sklicuje na sklep II Kp 77809/2010 z dne 11. 11. 2015, kjer je pojasnjen učinek postopka osebnega stečaja na poravnavanje/izpolnjevanje posebnega pogoja. Prav iz razloga, ker je obsojenka izpolnjevala pogoje za osebni stečaj je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi razpolagala s sredstvi, s katerimi bi lahko posebni pogoj izpolnila (točka 3 obrazložitve sodbe). Tako sodišče prve stopnje premoženjskih razmer obsojenke ni ugotovilo pravilno. Tudi sicer je napačno v sodbo povzelo podatke o dohodkih oziroma nadomestilih iz zdravstvenega zavarovanja obsojenke, saj so ti bili do 625,00 EUR in nikakor ne do 700,00 EUR, od novembra do marca 2017 pa na začetku res 568,00 EUR, v nadaljevanju pa zgolj 478,00 EUR.

5. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče krši kazenski zakon samo takrat, ko na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon uporabi napačno ali pa ga sploh ne uporabi. Kršitev kazenskega zakona, kot jo uveljavlja pritožba, iz navedenih razlogov ni mogoča. Po pritožbi bi naj namreč sodišče prve stopnje kazenski zakon kršilo v posledici zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe po 1. točki prvega odstavka 383. člena ZKP kršitve kazenskega zakona ni ugotovilo, je pritožba zagovornikov, podana iz pritožbenega razloga 2. točke prvega odstavka 370. člena ZKP torej neutemeljena.

6. Kot taka pa se pokaže pritožba tudi, ko graja pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja kar zadeva obsojenkino zmožnost izpolniti posebni pogoj, ki ji je bil naložen v okviru izreče pogojne obsodbe s pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje. Prvostopno sodišče je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva in pravilno ugotovilo, da obsojenka ni navedla upravičenega razloga za to, da v času skoraj dveh let od pravnomočnosti sodbe svoje obveznosti do oškodovanca ni izpolnila niti delno, kaj šele v celoti. Tako svojo ugotovitev je v napadeni sodbi tudi tehtno in pravilno obrazložilo (točka 3 obrazložitve) in pritožbena izvajanja, v katerih zagovorniki podajajo lastno dokazno oceno izvedenih dokazov in ponujajo drugačne dejanske sklepe, kot jih je sprejelo sodišče prve stopnje, ne morejo omajati pravilnosti prvostopne sodbe.

7. Sodba, s katero je bil obsojenki naložen poseben pogoj, je postala pravnomočna dne 8. 5. 2015, v njej določen rok šest mesecev za izpolnitev pogoja pa je potekel 8. 11 2011. Oškodovanec je dne 16. 11. 2016 obvestil sodišče, da obsojenka posebnega pogoja ni izpolnila niti delno, obsojenka pa na narokih za preklic pogojne obsodbe tega ni zanikala, temveč se je sklicevala na to, da ni poznala številke bančnega računa oškodovanca, pa zato dolgovanega zneska ni mogla oškodovancu povrniti. Obsojenka se torej ni sklicevala na objektivno nezmožnost izpolnitve pogoja, naloženega s pogojno obsodbo, pa so zato pritožbena izvajanja, v katerih se zagovorniki sklicujejo na slednje, neupoštevna. Pritožba njeno objektivno nezmožnost prestavlja na čas znatno po poteku roka, ki ji je bil določen za izpolnitev posebnega pogoja, saj navaja, da je bil nad obsojenko uveden osebni stečaj dne 12. 5. 2016, kar je šest mesecev po preteku roka, v katerem je bila dolžna izpolniti s pogojno obsodbo naloženo obveznost. V obravnavani zadevi gre tudi za drugačno dejansko stanje kot to izhaja iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 77809/2010 z dne 11. 11. 2015, na katerega se sklicujejo zagovorniki, ko navajajo, da je bilo obsojenki zaradi uvedbe osebnega stečaja onemogočena izpolnitev osebnega pogoja. Zato pritožbeno sklicevanje na navedeno sodno odločbo ni utemeljeno. Kot je že obrazloženo, je bil osebni stečaj zoper obsojenko uveden eno leto po pravnomočnosti prvostopne sodbe in šest mesecev po izteku roka za izpolnitev posebnega pogoja, naloženega obsojenki v okviru izrečene pogojne obsodbe. Sodišče prve stopnje se glede na to, da se obsojenka ni sklicevala na svojo plačilno nezmožnost v času teka roka za izpolnitev pogojne obsodbe, temveč je zatrjevala, da je želela obveznost poravnati, pa ni razpolagala z bančnim računom oškodovanca in je prav iz razloga, da bi za ta račun izvedela, oškodovancu poslala dopis, s katerim ga je pozvala, da ji sporoči številko računa, pa oškodovanec pošte ni dvignil, utemeljeno ni ukvarjalo s presojo njene plačilne sposobnosti v tistem času, temveč je ugotavljalo ali je bila sposobna plačati oškodovancu dolgovani znesek v času postopka za preklic pogojne obsodbe, o čemer so navedeni razlogi v točki 3 obrazložitve napadene sodbe. Pri tem je ugotovilo, da premoženjske razmere obsojenke niso razlog, da je obsojenka opustila izpolnitev celotne obveznosti po pravnomočni sodbe in ni storila vsega, kar bi lahko, da bi vzpostavila stik z oškodovancem. Na podlagi tega je pravilno zaključilo, da obsojenka posebnega pogoja ni izpolnila iz subjektivnih in ne iz objektivnih razlogov, v kar skuša prepričati pritožba. Pri tem ni prezrlo, da je obsojenka tudi v postopku za preklic pogojne obsodbe zatrjevala, da oškodovancu ne dolguje ničesar ter tako izkazovala nasprotovanje s pravnomočno sodbo naloženi ji dolžnosti za povrnitev škode oškodovancu. Tako njeno nasprotovanje izhaja tudi iz pritožbe, ko zagovorniki navajajo, da je oškodovancu dolžna bistveno manj, kot pa ji je naloženo s pravnomočno sodbo. Oporekajo torej pravnomočni sodbi. Tovrstna pritožbena izvajanja ne morejo biti predmet obravnave tega pritožbenega postopka glede na to, da je višina obsojenki naložene obveznosti ugotovljena s sodbo, v katero zaradi njene pravnomočnosti ni mogoče posegati. Zato so tovrstna pritožbena izvajanja neutemeljena.

8. Po obrazloženem, in ker pritožba tudi v preostalem ne navaja ničesar kar bi povzročilo dvom v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za izrek napadene sodbe, se pokaže pritožba zagovornikov, vložena iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot neutemeljena.

9. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornikov odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in četrtega odstavka 95. člena ZKP. Pritožbeno sodišče je obsojenko oprostilo plačila sodne takse, glede na to, da se nahaja v postopku osebnega stečaja.

Datum zadnje spremembe:

21.08.2017

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep IV Kp 39559/2017
• VSM Sklep IV Kp 25242/2020
• VSM Sodba IV Kp 39529/2014