<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba in sklep I Cp 1553/2009

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2009:I.CP.1553.2009
Evidenčna številka:VSL0052602
Datum odločbe:08.07.2009
Področje:STANOVANJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:pogodba, sklenjena s konkludentnimi dejanji - zastaranje pravice zahtevati sklenitev najemne pogodbe - smrt najemnika - realizirana pogodba - oblika pogodbe - konvalidacija pogodbe

Jedro

To, da rok v SZ ni bil določen, ne pomeni, da pravica terjati sklenitev najemne pogodbe ne zastara, ampak zgolj to, da je uveljavitev takšnega zahtevka omejena s splošnim zastaralnim rokom na podlagi 371. člena ZOR, ki je veljal v času nastanka tega obligacijskega razmerja.

Veljavna je lahko tudi pogodba, ki ni sklenjena v pisni obliki, če so izpolnjeni pogoji po 73. členu ZOR, vendar pa mora biti pogodba najprej sklenjena, šele nato lahko konvalidira.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da tožena stranka z njo sklene najemno pogodbo za stanovanje št. 7 v izmeri 50,65 m2, ki se nahaja v drugem nadstropju stanovanjske stavbe v Ljubljani z vsebino, kot izhaja iz izreka sodbe, zavrne. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.214,68 EUR s pripadajočimi obrestmi.

S popravnim sklepom, ki ga je sodišče prve stopnje izdalo 16.3.2009, pa je odločilo, da se zgoraj navedena sodba v 2. točki izreka popravi tako, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti stroške v znesku 1.214,68 EUR s pripadajočimi obrestmi.

Zoper sodbo in popravni sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbama ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke ugodi s stroškovnimi posledicami, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Glede popravnega sklepa pa predlaga, da se razveljavi, vrne v ponovno odločanje in da se zadeva dodeli drugemu sodniku. Tožeča stranka tako meni, da je prvostopno sodišče storilo absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, ko je v 2. točki izreka izpodbijane sodbe tožeči stranki priznalo pravico do povrnitve pravdnih stroškov, v obrazložitvi pa je glede stroškov postopka odločilo povsem nasprotno in sicer, da tožnik s tožbo ni uspel in mora zato tožencu povrniti njegove stroške. Ker je sodišče s popravnim sklepom izrek sodbe v tem delu popravilo, pritožnik opozarja na odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi Cp 2/2002 z dne 16.3.2002, iz katere izhaja, da neskladja med izrekom in obrazložitvijo, čeprav je posledica računskih in drugih napak, ni mogoče popravljati na način, ki ga določa 328. člen ZPP, to je s sklepom sodnika o popravi sodbe. Pri odločitvi o samem tožbenem zahtevku pa je sodišče spregledalo, da tožena stranka v času smrti tožnikovega očeta, torej v letu 2000, ni bila lastnik stanovanja, saj je bilo le-to po Zakonu o denacionalizaciji vrnjeno pokojnemu upravičencu B. J., to je očetu toženca. Tožena stranka je tako postala lastnica stanovanja šele na podlagi sklepa o dedovanju z dne 3.12.2001. Pritožnik opozarja, da Stanovanjski zakon ne določa roka, v katerem je potrebno skleniti najemno pogodbo. Iz listinskih dokazov izhaja, da tožnik v tem stanovanju biva že več kot 30 let in odkar je konec leta 2001 toženec postal lastnik stanovanja, je le-ta zagotovo vedel, da je stanovanje zasedeno. Ves ta čas toženec tožniku ni nikoli izjavil, da v stanovanju ne bi smel bivati ali da bi se moral izseliti iz stanovanja. Tožnik je tožencu ves ta čas tudi plačeval mesečno najemnino preko upravnika. V tej zadevi gre zato za faktično najemno razmerje, ki se je izvrševalo od leta 2001 in traja še danes. Med strankama že obstaja najemna pogodba, ki sicer ni v pisni obliki, pač pa je bila sklenitev le-te izražena na konkludenten način z ravnanjem obeh strank tega postopka. Ker pogodba, za katero zakon sicer zahteva pisno obliko, velja, če je realizirana (58. člen OZ) je tožbeni zahtevek tožnika na sklenitev najemne pogodbe v pisni obliki zato utemeljen.

Tožena stranka je na pritožbi odgovorila in predlaga njuno zavrnitev.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe ugotovilo, da je tožnikov oče umrl 13.2.2000. Ker je z njegovo smrtjo za tožečo stranko kot družinskega člana nastopila možnost, da po 56. členu Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/1991 s spremembami, v nadaljevanju SZ) zahteva sklenitev najemne pogodbe, je splošni petletni zastaralni rok iztekel še pred vložitvijo tožbe (vložena 24.5.2006).

Pritožnik nima prav, ko trdi, da bi moralo sodišče upoštevati, da je toženec postal lastnik stanovanja šele na podlagi sklepa o dedovanju z dne 3.12.2001 in je zato tožba vložena znotraj petletnega roka. Samo dejstvo, kdaj je bil izdan sklep o dedovanju po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu, ki mu je bilo stanovanje v postopku denacionalizacije vrnjeno, namreč na potek zastaralnega roka ne vpliva. Po 132. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) preide zapuščina po samem zakonu na dediče v trenutku zapustnikove smrti. V tem trenutku se uvede dedovanje (123/1 člen ZD), dediči so poklicani k dedovanju, sočasno pa pridobijo dediščino. S trenutkom zapustnikove smrti oziroma uvedbe dedovanja postane dedič subjekt pravic in obveznosti, ki jih je imel zapustnik. Dedič takrat pridobi lastninsko pravico na stvareh iz zapuščine (41. člen SPZ, smiselno enako določa 36. člen ZTLR) in druge stvarne in obligacijske pravice, ki so prej pripadale zapustniku (primerjaj 334. člen OZ, prej 359. člen ZOR) in sicer po samem zakonu. Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) je v zvezi z dedovanjem denacionaliziranega premoženja (za kar gre tudi pri spornem stanovanju) v 78. členu ta vprašanja deloma drugače uredil in določil, da se dedovanje po umrlem uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju, zapuščina pa na dediče preide z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Toženec je torej po samem zakonu s trenutkom pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (2.2.1999) pridobil lastninsko pravico na vrnjenem stanovanju ne glede na to, kdaj je bil sklep o dedovanju izdan. Iz tega razloga datum izdaje sklepa o dedovanju tudi ne more vplivati na začetek teka zastaralnega roka. Rok je tako začel teči, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, upoštevajoč pri tem 361. člen ZOR, prvi dan po dnevu, ko je tožnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, to pa je 14.2.2000. Sodišče je ob tem tudi pravilno uporabilo splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR, saj SZ roka ni določal. To, da rok v SZ ni bil določen, namreč ne pomeni, da pravica terjati sklenitev najemne pogodbe ne zastara, ampak zgolj to, da je uveljavitev takšnega zahtevka omejena s splošnim zastaralnim rokom na podlagi že citiranega 371. člena ZOR, ki je veljal v času nastanka tega obligacijskega razmerja. O tem vprašanju si je sodna praksa enotna (primerjaj odločitve VSL II Cp 4002/2005, VSL I Cp 485/2002, VSK I Cp 71/2004, VS RS II Ips 292/2007, II Ips 669/2008). Nobenega razloga ni, da bi bila v konkretni zadevi odločitev drugačna. Pritožba je zato v tem delu neutemeljena.

Pritožnica oporeka odločitvi tudi z zatrjevanjem, da je bila med pravdnima strankama s konkludentnimi dejanji sklenjena najemna pogodba, ki je bila realizirana. Po 39. členu SZ je morala biti najemna pogodba za stanovanje sklenjena v pisni obliki, sicer se je štelo, da je nična. Pritožbeno sodišče, upoštevajoč določilo 73. člena ZOR (enako sedaj določa 58. člen Obligacijskega zakonika) sicer nima pomislekov v to, da je lahko veljavna tudi pogodba, ki ni sklenjena v pisni obliki, če so izpolnjeni pogoji po 73. členu ZOR, vendar pa je pritožnika potrebno opozoriti, da mora biti pogodba najprej sklenjena, šele nato lahko konvalidira.

Po 26. členu ZOR je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki zedinita v njenih bistvenih sestavinah s tem, da je volja za sklenitev pogodbe lahko izjavljena (glej 28. člen ZOR) izrecno (z uporabo besed ali znakov) ali s konkludentnimi ravnanji, iz katerih se da zanesljivo sklepati, da obstoji. Konkludentna ravnanja so tista, ki sama po sebi ne pomenijo izjave volje za sklenitev pogodbe, toda glede na okoliščine, v katerih so izvedena, je mogoče zanesljivo sklepati, da pomenijo voljo za sklenitev pogodbe. Kakšen pomen se lahko pripiše posameznemu ravnanju, pa je odvisno od okoliščin, ki ravnanje spremljajo. Konkludentna so sicer lahko tudi pasivna ravnanja, vendar pa iz razloga, ker molk ali pasivno ravnanje že po naravi stvari ne izraža volje za sklenitev pogodbe, lahko le-ta le v izjemnih primerih pomeni voljo za sklenitev pogodbe. V konkretni zadevi že trditvena podlaga, ki jo je ponudila pritožnica, upoštevajoč trditve tožene stranke, ne omogoča takšnih zaključkov. Ob upoštevanju, da ima tožnik enako ime kot ga je imel njegov pokojni oče in ob trditvi tožene stranke, da ga tožnik o smrti očeta ni nikoli obvestil, zaključek, da je bila že s tem, ko je toženec sprejemal plačilo najemnine in ko ni zahteval izpraznitve stanovanja, sklenjena najemna pogodba, ni mogoč. Tožnik namreč svojih siceršnjih trditev v zvezi s tem ni konkretiziral in je zgolj pavšalno (brez navedbe kdaj in na kakšen način) trdil, da je toženca o smrti očeta obvestil. Prav tako je zgolj na pavšalni ravni ostala trditev glede sporazuma o višini najemnine ter oseb, ki bi poleg najemnika uporabljale stanovanje, pri čemer ne gre spregledati trditve tožnika samega, ki se je v zvezi s tem skliceval na izjavo toženca v odgovoru na tožbo, da je slednji sicer bil pripravljen skleniti najemno pogodbo, vendar ne pod tožnikovimi pogoji, to je za neprofitno najemnino in za vse osebe, ki jih tožnik navaja v tožbi, saj to kaže ravno na to, da do sporazuma o teh bistvenih sestavinah najemne pogodbe nikoli ni prišlo. Posledično je seveda tudi sklicevanje na realizacijo pogodbe povsem brezpredmetno. Pritožnika je potrebno opozoriti tudi na to, da dejstvo, da je bil naveden kot uporabnik stanovanja v najemni pogodbi, ki je bila sklenjena z njegovim očetom, še ne pomeni, da se najemno razmerje po smrti avtomatično prenese nanj kot dotedanjega uporabnika in da ima zato enake pravice, kot jih je imel njegov oče. Lastnik je bil namreč po 56. členu Stanovanjskega zakona sicer dolžan skleniti pogodbo, če je najemnik umrl in sicer z enim od ožjih družinskih članov, navedenih v najemni pogodbi, vendar gre za novo najemno pogodbo, v kateri se uredijo pravice in obveznosti pogodbenih strank na novo. Ob tem je posebej potrebno izpostaviti, da po smrti najemnika, ki je pridobil pravico do neprofitne najemnine, ta pravica za novega najemnika ne velja več (primerjaj odločbo VSL Cp 999/2005 in odločbo VS RS II Ips 98/2004). Sporazum o bistvenih sestavinah nove najemne pogodbe, ki naj bi bila sklenjena, je bil zato predpogoj, da bi lahko o realizaciji sploh govorili. Glede na vse navedeno je pritožba tudi v tem delu neutemeljena in je posledično odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek na sklenitev najemne pogodbe zavrnilo, pravilna.

Pritožbo tožeče stranke, ki je bila vložena v zvezi z odločitvijo o stroških postopka, je že sodišče prve stopnje obravnavalo kot predlog, da se sodba popravi v smislu 328. člena ZPP in je o tem 16.3.2009 izdalo popravni sklep. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je šlo v konkretnem primeru za situacijo, ki jo opredeljuje 328. člen ZPP in predsedniku senata omogoča, da kadarkoli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnosti prepisa sodbe z izvirnikom in da torej ne gre za očitano absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 14. točke 339. člena ZPP. Iz obrazložitve sodbe je namreč jasno razvidno, da je sodišče, upoštevajoč uspeh strank, pravilno odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti njene stroške in so bili le-ti tudi po višini odmerjeni po predloženem stroškovniku tožene stranke (in ne tožeče) in gre zato v izreku sodbe pod točko 2 dejansko zgolj za pisno napako. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi 328. člena ZPP pravilno izdalo popravni sklep. V zvezi s sklicevanjem na odločbo Vrhovnega sodišča RS Cp 2/2002, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne gre za identično situacijo, saj so bili v zgoraj navedeni zadevi popravljeni solastninski deleži, ki so bili predmet vsebinskega odločanja, napaka pa je bila posledica napačne računske operacije in je šlo torej za napako v sami odločitvi. Glede na navedeno je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe in sklepa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških pritožnika je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožb (1. odst. 165. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi pritožbe, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama nosi stroške odgovora (155. člen v zvezi s 165. členom ZPP).


Zveza:

ZOR člen 26, 28, 73, 361, 371.
SZ člen 26, 39, 56.
ZD člen 123, 123/1, 132.
SPZ člen 41.
ZDen člen 78.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
18.09.2009

Opombe:

P2RvYy02MjQwOQ==