VSL sodba II Cp 659/2009

Jedro

Tožena stranka bi morala poskrbeti, da bi bila ograja primerno vzdrževana, brez lukenj, da je ne bi bilo mogoče na lahek način poškodovati ter fizično preprečiti ali vsaj z ustreznimi opozorili zmanjšati možnost prehajanja skozi ograjo, pa tudi, da bi bila napenjalna žica, ki se je tožniku zarila v oko, zataknjena tako, da se ne bi mogla sprožiti.

Odmera nepremoženjske škode.

Tožniku ne gredo celotni stroški predujma za izvedensko mnenje, saj se tudi ti odmerjajo v razmerju z doseženim uspehom v pravdi.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

V ostalem se pritožba tožeče stranke in pritožba tožene stranke v celoti zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (to je v 1. točki izreka) potrdi.

Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo 35.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.03.2007 do prenehanja obveznosti. Tožeči stranki pa je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 4.210,24 EUR.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka po svojih pooblaščencih izpodbija odločitev o stroških pravdnega postopka. Navaja, da bi moralo sodišče o stroških postopka odločiti na način, da bi upoštevalo delitev na uspeh glede temelja in glede višine vtoževane terjatve. Tako bi moralo odločiti, da je uspeh tožeče stranke 46 %. Opozarja še, da so stroški izvedenine tisti potrebni stroški postopka, ki so nastali neodvisno od uspeha tožeče stranke, zato bi morala tožena stranka nositi njihovo povračilo v celoti. Predlaga spremembo izpodbijane odločitve.

Svoji obveznosti plačila pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava v pritožbi po pooblaščencu nasprotuje tožena stranka. Meni, da je

tožnik s svojim neprevidnim ravnanjem prispeval k nastanku škodnega dogodka v bistveno višjem odstotku, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, in sicer najmanj v višini 75%. Tožena stranka meni tudi, da je dosojena odškodnina previsoka. Glede na dosedanjo prakso sodišč bi bila primerna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem od 4.500,00 do 5.000,00 EUR. V obravnavanem primeru ni prišlo do nikakršnih zapletov, tožnik pa je relativno mlad in zato telesne bolečine in nevšečnosti niso predstavljale tolikšnega bremena, kot bi bilo to za npr. starejšega človeka. Tožniku tudi ne pripada odškodnina iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti pri vsakodnevnih aktivnosti, saj je postavljena izvedenka ocenila, da trajne posledice pri opravljanju vsakodnevnih dejavnosti niso podane. Enako velja glede omejene športne aktivnosti tožnika in njegove delovne nezmožnosti. Meni tudi, da skaženost pri tožniku ne dosega merljive brazgotine, ki bi opravičevala do odškodnine iz tega naslova. Brazgotina ni vidna navzven in na način, da le to vpliva na odziv okolice. Morebiten psihološki vpliv na tožnika pa je mogoče upoštevati pri odmeri odškodnine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Izpodbija tudi odmerjeno odškodnino zaradi prestanega strahu, saj je glede na ugotovljeno dosojeni znesek bistveno previsok, vprašljivo pa je tudi, ali je tožnik strah subjektivno sploh doživljal. Opozarja na načela pri odmeri odškodnine in p

redlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se denarna odškodnina odmeri med 14.605,24 in 29.210,48 EUR ter priglaša stroške pritožbe.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa v celoti neutemeljena.

Tožnik se je dne 21.07.2006 poškodoval, ko je skozi ograjo na igrišču želel pobrati žogo, ki je bila tako blizu ograje, da jo je lahko dosegel in se pri tem narahlo dotaknil mreže, ob čemer se je sprožila napenjalna žica, ki se mu je zarila v desno oko.

Odgovornost za nastanek škodnega dogodka je očital toženi stranki. Tudi sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je ta dopustila slabo vzdrževano, staro, zarjavelo in natrgano ograjo, polno lukenj, ki so bile že dalj časa pereč problem, kar je bilo poznano tudi njej. Tožena stranka bi morala poskrbeti, da bi bila ograja primerno vzdrževana, brez lukenj, da je ne bi bilo mogoče na lahek način poškodovati ter fizično preprečiti ali vsaj z ustreznimi opozorili zmanjšati možnost prehajanja skozi ograjo, pa tudi, da bi bila napenjalna žica, ki se je tožniku zarila v oko, zataknjena tako, da se ne bi mogla sprožiti.

Vendar pa je k nastanku škode s svojim malomarnim ravnanjem prispeval tudi tožnik, ko je pobiral žogo v neposredni bližini poškodovane ograje, se sklanjal in iztegoval skozi ograjo. Poznano mu je bilo slabo stanje ograje, pa tudi, da se skozi ograjo ne sme hoditi, moral in mogel bi se zavedati, da lahko neposredni stik s poškodovano ograjo pripelje do poškodbe.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča gre večji delež odgovornosti pripisati toženi stranki, ki bi morala ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in preprečiti možnost tovrstnih poškodb. Ravnanje tožnika gre presojati po merilu skrbnosti, ki se pričakuje od povprečno skrbnega človeka in mu pripisati 30 % soodgovornost za nastalo škodo.

Za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (179. člen Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Sodišče prisodi tudi odškodnino za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti (182. člen OZ).

Pri odmeri sodišče upošteva načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije izhaja iz spoznanja, da je vsak posameznik neponovljiv, zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod, ki se zagotavlja s primerjavo dosojenih odškodnin v številu povprečnih neto plač v RS.

Tožnik je ob škodnem dogodku utrpel probojno poškodbo desnega očesa, kar prestavlja hudo telesno poškodbo, pri kateri je bil ogrožen organ vida. Kljub dvema operativnima posegoma ni bilo mogoče izboljšati vidne ostrine, zato je vid na njegovem desnem očesu omejen le na zaznavanje svetlobe.

Tožnik je ob poškodbi in še dva dni trpel intenzivne telesne bolečine, ob drugem operativnem obsegu so bile bolečine zmerne, po odpustu domov (13 dni bolnišničnega zdravljenja) pa zmerne in občasne. Ob kontrolah je tožnik trpel predvsem zaradi draženja v očesu. Tožnik ima še sedaj občasne bolečine – občutek draženja v očesu.

Tekom zdravljenja, ki je bilo zaključeno v januarju 2007, je pretrpel dvakratno operacijo v splošni anesteziji, 13 pregledov na biomikroskopu v času bivanja v bolnišnici, ko je prejemal tudi očesno terapijo, antibiotike v žilo in intramuskularno, bil večkrat pregledan z ultrazvokom, pol leta pa prejemal tudi kapljice v oko, zaradi dodatnih preiskav bil ponovno hospitaliziran, opravil tudi ultrazvočni pregled in 9 pregledov pri oftalmologu. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča denarna odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 17.000,00 EUR dosega standard pravične denarne odškodnine.

Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi odmero denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik je v škodnem dogodku utrpel trajne posledice v obliki atrofije desnega očesa z izgubo vida (33% telesna okvara), bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, zaradi posledic poškodbe nosi očala, ki mu jih prej ni bilo potrebno nositi, omejen pa je tudi pri opravljanju svojega poklica. Ne drži namreč, da omejitve delovne sposobnosti v izvedenskem mnenju niso ugotovljene. Postavljena izvedenka je potrdila, da zaradi odsotnosti globinskega vida tožnik ne more opravljati dela na višini, pri strojih ali v profesionalnem prometu. Ker je po poklicu livar, mu gre pritrditi, da je pri svojem (strojnem) delu omejen. Tožnika do denarne odškodnine iz tega naslova v višini 25.000,00 EUR upravičuje predvsem ugotovljeno dejstvo, da atrofija (sušenje očesa) desnega očesa napreduje, pričakovati je tudi popolno odstranitev očesa in namestitev steklenega, tožnik pa tedaj na desno oko ne bo zaznaval niti svetlobe, ne glede na to ali je tožnik oviran tudi pri opravljanju vsakodnevnih in športnih aktivnosti.

Ne drži niti, da skaženosti pri tožniku ni zaznati. Za prisojo denarne odškodnine iz tega naslova mora sodišče napolniti pravni standard skaženosti, ki mora biti objektivno zaznavna kot sprememba zunanjosti in subjektivno doživeta kot psihično trpljenje oškodovanca. Da so spremembe tožnikove zunanjosti opazne navzven, izhaja tako iz izvedenskega mnenja, kot tudi iz zaznavanja sodišča. Tožnik zaradi spremenjenega videza trpi, saj ga velikokrat sprašujejo, kaj je bilo z očesom, četudi tega ne vprašajo, pa ga gledajo v oko. Ne drži, da se njegovo trpljenje zaradi spremenjene zunanjosti odmerja v okviru denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj je samostojna postavka odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki po svoji vsebini tudi ne pomeni zmanjšanja življenjske aktivnosti. Skaženost tožnika je lažje stopnje, nahaja pa se na najbolj opaznem delu telesa, na obrazu. Glede na to, da je tožnik pogosto v stiku z ljudmi, mu iz tega naslova pripada odškodnina v višini 5.000,00 EUR.

Primerna je tudi denarna odškodnina za pretrpljen strah v višini 3.000,00 EUR. Ob škodnem dogodku je tožnik utrpel intenziven primaren strah za izgubo očesa, saj je doživel nenadno izgubo vida, ki je trajal do prve operacije (do 11 ure naslednjega dne), po operaciji pa tudi intenziven sekundarni strah, saj se vidne funkcije niso popravljale (7 dni), po drugi operaciji so bile ugotovljene dokončne spremembe na očesu in znan izid za vid. Po 2 mesecih je tožnik ponovno utrpel zmeren sekundarni strah v trajanju 2 do 3 dni, saj je bil ponovno hospitaliziran. Ne drži, da tožnik v svoji izpovedbi občutkov strahu ne bi potrdil, saj ravno nasprotno izhaja iz zapisnika o njegovem zaslišanju (list. št. 108 in nadaljnje strani spisa).

Skupno dosojena odškodnina v višini 35.000,00 EUR predstavlja približno 53 povprečnih neto plač v času sojenja, s čimer se tožnika uvršča tudi ob bok primerljivim primerom iz dosedanje sodne prakse, ki pri izgubi vida na eno oko segajo vse tja do 92 povprečnih neto plač.

Tožeča stranka pa utemeljeno izpodbija odločitev o stroških pravdnega postopka. Kadar je znaten del postopka tekel glede temelja odškodninskega zahtevka, je po ustaljeni sodni praksi, utemeljeno tudi vrednotenje ločenega uspeha glede temelja in glede višine (1). Ker je bil znaten del postopka namenjen ugotavljanju deleža odgovornosti pravdnih strank, gre tožeči stranki pripisati 70% uspeh po temelju in 22% uspeh po višini, skupaj tako 46% uspeh. Upoštevajoč odmerjenih 10.162,25 EUR njenih pravdnih stroškov, bi ji bila tožena stranka dolžna povrniti 4.674,63 EUR, tožeča pa toženi 4.462,57 EUR (od odmerjenih 8.264,02 EUR). Ker bi po medsebojnem pobotu ostala zelo majhna razlika, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pravdnega postopka (2. odstavek 154. člena ZPP).

Tožniku pa ne gredo celotni stroški predujma za izvedensko mnenje, saj se tudi ti odmerjajo v razmerju z doseženim uspehom v pravdi. Drugačnega vrednotenja (razen glede separatnih stroškov po 156. členu ZPP) pravila ZPP ne omogočajo (1. odstavek 154. člena ZPP). Merilo potrebnosti, na katerega se sklicuje pritožba, je splošna predpostavka za priznanje pravdnih stroškov (1. odstavek 155. člena ZPP). Enako stališče je moč najti tudi v pravni teoriji (2) in sodni praksi, posamezni primeri iz sodne prakse pa so materialnopravno zmotni in ne opravičujejo drugačne odločitve.

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo pri odmeri pravdnih stroškov, zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških pravdnega postopka spremenilo tako, kot izhaja iz 1. točke izreka te sodbe, v preostalem delu pa ni zasledilo utemeljenosti uveljavljenih pritožbenih razlogov, niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zato je pritožbo tožeče stranke v tem delu in pritožbo tožene stranke v celoti zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeča stranka pa pritožbenih stroškov ni priglasila (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

----------------------------

(1) Sodba in sklep II Ips 530/2005.

(2) Glej Pravdni postopek s komentarjem, str. 31 in naslednja.

Datum zadnje spremembe:

18.09.2009

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 2829/2017
• VSL sodba II Cp 1557/2012
• VSL Sodba II Cp 2073/2018