VSL sodba II Cp 628/2009

Jedro

Do trčenja je prišlo na prednostni cesti, kjer je bilo v območju križišča s stransko cesto s talnimi označbami (neprekinjena sredinska črta) zavarovancu tožene stranke dovoljeno prehitevanje vozil. Kritično situacijo in s tem prometno nezgodo je povzročil voznik tožeče stranke, ki se pred vključevanjem s stranske na prednostno cesto ni ustavil, čeprav mu je to narekovala tako prometna signalizacija (stop znak) kot nepreglednost križišča. Za nezgodo je podana izključna odgovornost voznika tožeče stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišče prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

:

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo premoženjske škode na osebnem avtomobilu tožeče stranke, nastale v prometni nesreči dne 5.10.1999 na križišču Pšate in Zasavske ceste, v kateri sta bili udeleženi vozili tožeče stranke in zavarovanca tožene stranke. Pravdne stroške v višini 28,38 EUR je naložilo v plačilo tožeči stranki.

Tako je odločilo po ugotovitvi, da je za nesrečo zaradi kršitev prometnega pravila iz 23. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju: ZVCP; Ur. l. RS, št. 30/98 s spremembami) izključno odgovoren voznik tožničinega vozila, ker se je z neprednostne ceste nepravilno vključeval na prednostno, ne da bi se pred njo ustavil in se prepričal, ali se lahko vanjo vključi brez nevarnosti za druge udeležence v prometu. S tem je povzročil trčenje z zavarovancem tožene stranke. V njegovi vožnji ni našlo protipravnosti in sokrivde, ker je vozil v okviru dovoljenje hitrosti in na dovoljen način. Vožnjo po njemu nasprotnem voznem pasu prednostne ceste, kjer je prišlo do trčenja, zaradi prehitevanja pred njim vozečega desno zavijajočega vozila so mu dovoljevale talne označbe (neprekinjena sredinska črta) in pravilo iz 3. alinee 34. člena ZVCP, po katerem je bilo v križišču dovoljeno prehitevati vozila, ki vozijo po prednostni cesti.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse z zakonom predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo ali vsaj razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno sojenje prvemu sodišču. Očita mu nepravilno uporabo materialnega prava – 3. alinee 34. člena ZVCP in primerjavo s sedaj veljavnim 39. členom ZVCP. Vozilo, ki zavija v desno, je bilo dovoljeno prehitevati le tako, da ni bilo dovoljeno zavijati na del vozišča za promet iz nasprotne smeri (2. alinea 34. člena ZVCP), kar je zavarovanec prekršil. Nadalje sodišču očita, da se je oprlo na nepopolno, nejasno in protislovno mnenje izvedenca K.. Ponavlja svoje graje njegovega mnenja (napačno povzete izpovedbe udeležencev nesreče, sklicevanje na ravnanje povprečnih voznikov, neupoštevanje možnosti, da bi zavarovanec prezrl voznika tožeče stranke). Navaja, da je zaradi pomanjkljivosti v njegovem mnenju zahtevala drugega izvedenca. Zavarovanec tožene stranke je storil najmanj tri kršitve: prehiteval je v križišču, kjer to ni dovoljeno ali le izjemoma, prehiteval je po nasprotnem voznem pasu in ni upošteval, da se približuje križišču, kjer je lahko opazil voznika tožeče stranke (snop luči). Voznika nista reagirala. Odgovornost ne more biti v celoti na vozniku tožeče stranke. Izvedenec je povedal, da se v križišču prehiteva izjemoma in da bi moral biti zavarovanec tožene stranke še posebno previden in pozoren na vozila, ki prihajajo z leve in zavijajo desno. Sodišče bi moralo ugotoviti vsaj deljeno krivdo, če ne izključne odgovornosti zavarovanca. Na strani voznika tožeče stranke bi moralo upoštevati, da je cesto kontroliral, da so mu razmere dovoljevale zavijanje v desno, ker tam ni bilo vozil in da je vanj treščil zavarovanec, ki bi lahko videl njegove luči. Tega izvedenec ni upošteval, pa tudi nespornih izjav obeh udeležencev in njunih skic nezgode ne. Ne strinja se z njegovim mnenje, da bi nezgodo lahko preprečil voznik tožeče stranke z ustavljanjem pred prednostno cesto. Tudi zavarovanec bi jo lahko, če pred križiščem ne bi začel prehitevati. Tožbeni zahtevek je nepravilno zavrnjen, ker je v celoti ali vsaj v pretežnem delu utemeljen.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica ne konkretizira procesnih kršitev, ki naj bi jih storilo prvo sodišče. Navaja, da je zaradi pristranskega pristopa in nejasnosti v izvedeniškem mnenju v vlogi zahtevala postavitev drugega izvedenca cestnoprometne stroke. Sodišče je ta dokaz zavrnilo in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo (razlogi na strani 3. sodbe). Če pritožnica z omenjeno pritožbeno navedbo meri na absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 8. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ji je treba v odgovor povedati, da se nanjo sklicuje prepozno. Navedeni dokazni predlog je sodišče zavrnilo že na glavni obravnavi dne 24.10.2008 (redna št. 39), potem ko je izvedenca zaradi pripomb tožeče stranke na njegovo pisno mnenje še ustno zaslišalo. Dokazni predlog za novega izvedenca je tožeča stranka postavila le podrejeno, če z zaslišanjem izvedenca ne bi bila zadovoljna (primerjaj list. št. 108). Izvedenec je izčrpno odgovoril na vse njene pripombe in ob zaslišanju tudi na njena vprašanja. Po njegovem zaslišanju tožeča stranka na mnenje ni imela več pripomb. Pri postavitvi drugega izvedenca ni vztrajala. Že iz tega razloga bi sodišče lahko štelo, da je dokazni predlog z novim izvedencem (postavljen le podrejeno) umaknila. Nadalje je treba opozoriti, da ob zavrnitvi ostalih predlaganih a neizvedenih dokazov, s čimer je bila tožeča stranka seznanjena že na zadnji glavni obravnavi, v zvezi z izvajanjem dokaza z izvedencem ni uveljavljala ne relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 254. člena ZPP ne absolutne po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker tega v pritožbi ne opraviči, ne gre pa za procesne kršitve iz 2. odstavka 350. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, si pritožbenega preizkusa o teh kršitvah ni zagotovila, saj se nanje v pritožbi ne more več sklicevati (1. odstavek 286.b člena ZPP).

Pritožbeno sodišče tudi v preizkusu po uradni dolžnosti ni zasledilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Glede na trditveno podlago o prometni nesreči kot škodnem dogodku, v kateri sta bili udeleženi dve motorni vozili, in ko je tožeča stranka trdila, da jo je povzročil ali vsaj sozakrivil zavarovanec tožene stranke, tožena stranka pa se je na drugi strani branila, da je zanjo izključno odgovoren voznik tožeče stranke, je prvo sodišče pravilno izhajalo iz določb 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; uporaba na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika – OZ) o krivdni odgovornosti imetnikov motornih vozil. Pravilno je poudarilo, da morajo biti zanjo kumulativno podane naslednje predpostavke: nastanek škode, nedopustnost ravnanja, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter odgovornost na strani povzročitelja. Po njegovih ugotovitvah, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja, tožeči stranki ni uspelo dokazati protipravnosti niti sokrivde zavarovanca tožene stranke. Ugotovilo je, da je odgovornost za nesrečo izključno na strani voznika tožeče stranke in je zato tožbeni zahtevek proti toženi stranki na podlagi 1. odstavka 178. člena ZOR pravilno zavrnilo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokazno oceno prvega, utemeljeno v jasnih in popolnih razlogih na strani 6. in 7. sodbe, da je nevarno situacijo in s tem prometno nesrečo povzročil voznik tožeče stranke, ki bi jo, ob upoštevanju prometnih pravil, ki bi jih moral spoštovati, lahko tudi v celoti preprečil. Temelji na izdelani časovno potni analizi in simulaciji nezgode, ki jo je izdelal izvedenec. Pri tem je upošteval razpoložljive podatke iz policijskega zapisnika, konfiguracijo križišča, preverjeno z neposrednim ogledom, poškodbe vozila, vidne na fotografijah v spisu in pravila stroke. Upoštevaje vse te elemente, je argumentirano pojasnil izračune gibanja obeh vozil in odgovoril na obe v izpovedbah udeleženih voznikov ponujeni varianti dogodka: da se je voznik tožeče stranke pred vključevanjem na prednostno cesto ustavil, kot je izpovedoval sam, in nasprotno, da je na prednostno cesto zapeljal brez ustavljanja, kot je izpovedoval zavarovanec tožene stranke. Sodišče je po njegovih strokovnih pojasnilih, ki jih pritožnik z ničemer ni omajal, zanesljivo ugotovilo, da se voznik tožeče stranke pred zavijanjem s stranske na prednostno cesto ni ustavil, čeprav mu je to narekovala tako prometna signalizacija (stop znak) kot nepreglednost križišča. Ob trčenju je bil šele v fazi zavijanja s stranske na prednostno cesto. Če bi se ustavil 2 m pred njo, bi se mu odprla vidljivost v levo in desno preko 200 m. Ob pravilnem ravnanju (upoštevanju prometnih predpisov, ki so mu nalagali, da se mora pred vključevanjem v promet prepričati, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence v cestnem prometu) je imel vse možnosti, da zazna po njegovem voznem pasu prihajajoče vozilo zavarovanca tožene stranke. Tako je že prvo sodišče prepričljivo ovrglo v pritožbi ponovljeno prepričanje tožeče stranke, da se je njen voznik pred zavijanjem na prednostno cesto ustavil in da mu je tedanji položaj dopuščal zavijanje v desno.

Pritožnica izračunov izvedenca ne more izpodbiti zgolj s pritožbenim sklicevanjem na izpovedbi obeh voznikov in na njuni laični skici. Izpovedbi o pozicijah vozil v trenutku medsebojnega zaznavanja oziroma o prevoženih razdaljah obeh voznikov se ob izvedenčevi simulaciji izkažeta za nezanesljivi. O mestu trčenja (na nasprotnem voznem pasu za zavarovanca tožene stranke) pa niti ni spora.

Nadaljnji pritožbeni očitki izvedenčevim ugotovitvam glede osvetlitve križišča z javno razsvetljavo v času nesreče niso bistveni. Izvedenec je pojasnil, zakaj se je oprl na policijski zapisnik in ne na podatke upravljavca ceste. Udeleženca nezgode pa sta kljub ugotovitvi policistov o slabo osvetljenem in nepreglednem križišču izpovedala, da sta se zaznala in sta krivdo za trčenje zvračala drug na drugega.

Tako se izkažejo kot ključne naslednje ugotovitve: da sta oba udeleženca pričela istočasno z manevrom spremembe smeri vožnje (voznik tožeče stranke z nepravilnim vključevanjem na prednostno cesto, zavarovanec tožene stranke pa s prehitevanjem po prednostni cesti), da sta imela za reakcijo na nastalo nevarno situacijo oba na razpolago le 1,7 sekunde, kar je bilo premalo, da bi jo preprečila, in da je do trčenja prišlo na prednostni cesti, kjer je bilo v območju križišča in pred njim v času nezgode s talnimi označbami (neprekinjena sredinska črta) zavarovancu tožene stranke dovoljeno prehitevanje pred njim vozečih vozil. Način vožnje vozila, ki ga je po ugotovitvah prvega sodišča pred trčenjem prehiteval zavarovanec tožene stranke (zavijanje v desno ali vožnja naravnost) je povsem nerelevanten glede na za pritožnico nesporne ugotovitve prvega sodišča o vožnji zavarovanca po prednostni cesti in o prekinjeni sredinski črti pred oziroma v samem križišču. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s prvim, da je zavarovanec s svojo vožnjo ob takih prometnih označbah vozil skladno s predpisi oziroma da v njegovem ravnanju ni bilo protipravnosti. Poleg talnih označb mu je prehitevanje na prednostni cesti pred križiščem s stransko cesto dovoljevalo tudi pravilo iz 3. alinee 2. odstavka 34. člena tedaj veljavnega ZVCP, ki ga je prvo sodišče pravilno uporabilo. Drugačno pritožbeno naziranje je zmotno in ga je treba zavrniti.

Protipravnost ravnanja je treba vedno obravnavati v povezavi s krivdo. Zavarovančevega prehitevanja drugega vozila v ugotovljenih okoliščinah ni mogoče opredeliti kot krivdnega. Pred voznikom tožeče stranke je imel na prednostni cesti v vsakem primeru prednost. Upoštevaje načelo zaupanja v cestnem prometu (2. člen ZVCP) je upravičeno pričakoval, da bo voznik tožeče stranke pri svojem vključevanju s stranske ceste na prednostno spoštoval predpise o varnosti cestnega prometa. Ker jih po ugotovitvah prvega sodišča ni, a bi z njihovim upoštevanjem lahko nesrečo v celoti preprečil, se pritožbeno sodišče strinja s prvim, da je pravnorelevanten vzrok za škodo tožeče stranke izključno nepravilno ravnanje njenega voznika.

Tako se izkaže, da ni pogojev za uporabo 2. odstavka 178. člena ZOR in je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka dejansko in materialnopravno pravilna.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, kot je bilo že povedano, pa tudi uradni preizkus sodbe ni pokazal kršitev in napak, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama trpeti pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona).

Datum zadnje spremembe:

18.09.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 101/2006
• Sodba II Ips 898/2008
• VSL Sodba II Kp 55829/2018