VSL sodba Cpg 1092/98

Jedro

Navedba tožeče stranke v dopisu toženi ("...v kolikor blaga ne boste vrnili, bomo smatrali, da je blago prodano...") je ponudba za spremembo konsignacijske pogodbe v prodajno. Molk naslovnika (v tem primeru tožene stranke) po izrecni določbi 1. odst. 42. čl. ZOR ne pomeni sprejema ponudbe. Pogodbeno določilo, da bosta molk ali kakšna druga opustitev naslovnika (napr., če ne vrne poslanih stvari) veljala za sprejem ponudbe, je po izrecnem določilu 2. odst. 42. čl.

ZOR celo nično; zato ni sprejemljivo stališče tožeče stranke, da bi smiselno enaka enostranska izjava lahko ustvarila za toženo stranko učinke prodajne pogodbe.

Med strankama je bila sklenjena komisijska pogodba in ne prodajna, zato tožnik iz naslova izpolnitve te pogodbe nima denarnega zahtevka.

Denarni zahtevek iz naslova izpolnitve konsignacijske pogodbe bi imela tožeča stranka le v primeru, če bi trdila in dokazala, da je toženec blago prodal.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 211.200,00 SIT z zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila in navedla, da je bila na začetku res sklenjena konsignacijska pogodba, ki pa jo je tožeča stranka z dopisom z dne 1.2.1995 odjavila, ker tožena ni izpolnjevala svojih obveznosti. S tem dopisom je tožeča stranka izrecno sporočila toženi, da mora blago vrniti, sicer se bo smatralo, da je blago prodano. Ker tožena stranka na navedeni dopis ni reagirala, se je molče strinjala, da je bilo blago prodano, zato ga je tožeča toženi zaračunala. Tožeča stranka trdi, da ne gre za konsignacijo, temveč je sporno razmerje nastalo iz prodajne pogodbe, ker tožena stranka kot kupec nesporno dobavljenega blaga ni plačala.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta stranki sklenili konsignacijsko pogodbo. Ker konsignacijska pogodba v Zakonu o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR) ni pravno urejena, se zanjo smiselno uporabljajo določila o komisijski pogodbi. Pritožnik na začetku pritožbe sam priznava, da sta s tožencem sklenila konsignacijsko pogodbo, v tretjem odstavku pa trdi, da je sporno razmerje nastalo iz naslova prodajne pogodbe, sklicujoč se na svoj dopis z dne 1.2.1995 ("...v kolikor blaga ne boste vrnili, bomo smatrali, da je blago prodano..."). Te pritožbene navedbe je po oceni sodišča druge stopnje mogoče razlagati tako, da tožnik meni, da se je konsignacijska pogodba zaradi toženčevega nereagiranja na tožnikov dopis spremenila v prodajno pogodbo. Takšno nadziranje tožeče stranke je napačno. V 775. čl. ZOR je res določeno, da lahko komisionar, ki prodaja blago, ki kotira na borzi ali na trgu, s komitentovim dovoljenjem tako blago obdrži zase kot kupec. Vendar ta člen daje komisionarju samo pravico, da blago kupi (če komitent v to privoli), nikakor pa ne pomeni, da je komisionar v katerem koli primeru dolžan blago kupiti od komitenta. Glede na to, da je bila med strankama nesporno sklenjena konsignacijska pogodba, bi lahko tožeča stranka dosegla spremembo te pogodbe v prodajno le z izrecno privolitvijo tožene stranke (prim. 348. in 349. čl. ZOR). Tako pritožbeno sodišče navedbo v tožnikovem dopisu z dne 1.2.1995, da se bo v primeru nevračila blago štelo za prodano, ocenjuje le kot ponudbo za spremembo pogodbe. Molk naslovnika (v tem primeru tožene stranke) po izrecni določbi 1. odst. 42. čl. ZOR ne pomeni sprejema ponudbe. Zato ni sprejemljivo stališče tožeče stranke, da bi smiselno enaka enostranska izjava lahko ustvarila za toženo stranko učinke prodajne pogodbe.

Glede na zgoraj povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka nima denarnega zahtevka iz naslova izpolnitve konsignacijske pogodbe.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora na podlagi 1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 166. čl. ZPP sama trpeti svoje pritožbene stroške.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cpg 780/2001
• VSL sodba II Cp 370/99
• VSM sklep I Cp 10/2009