<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep Cpg 440/96

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:1996:CPG.440.96
Evidenčna številka:VSL00608
Datum odločbe:03.04.1996
Področje:STEČAJNO PRAVO
Institut:prijava terjatve - rok

Jedro

Če terjatev upnika izvira iz pravnega razmerja med njim in stečajnim dolžnikom izpred nastanka pravnih posledic začetka stečajnega postopka, nastane pa po izteku roka dveh mesecev od dneva objave oklica o začetku stečajnega postopka v uradnem listu iz 1. odst. 137. člena ZPPSL, potem prijave take terjatve ni moč zavreči kot prepozne samo zato, ker je bila vložena po izteku tega roka.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo prijavo terjatve, ker jo je upnik vložil po izteku dveh mesecev od objave oklica o začetku stečajnega postopka v uradnem listu.

Zoper sklep se je upnik pravočasno pritožil in predlagal njegovo razveljavitev. Navedel je, da je terjatev prijavil po izteku roka za prijavo zato, ker je ta terjatev nastala šele po izteku navedenega roka, saj je šele 29.9.1995 prejel odločbo Carinarnice Ljubljana, po kateri mora plačati carinske in druge dajatve.

Pritožba je utemeljena.

Upnik je v prijavi terjatve navedel, da je za stečajnega dolžnika v letu 1990 kot komisionar opravil uvoz blaga. Po carinskih predpisih je bil uvoz izvršen brez plačila carine, vendar je moral stečajni dolžnik za to, da carine ni bilo treba plačati, izpolniti predpisane pogoje. Carinarnica pa je pri pregledu poslovanja stečajnega dolžnika ugotovila, da pogoji za carinsko oprostitev niso bili izpolnjeni ter je upniku kot carinskemu zavezancu (blago je bilo namreč uvoženo v njegovem imenu) naložila plačilo carine in drugih dajatev. O tem mu dne 19.9.1995 je izdala odločbo, ki jo je upnik po svoji trditvi prejel dne 29.9.1995. Iz opisanih dejstev sledi, da ima upnik proti stečajnemu dolžniku terjatev na povrnitev stroškov, potrebnih za izvršitev naročila po komisijski pogodbi, torej na podlagi določbe 1. odst. 784. člena ZOR.

Upnik trdi, da mu je ta terjatev nastala šele s prejemom odločbe Carinarnice. Verjetno je, da mu pred tem res ni nastala (vprašanje, ali jo morda pridobi šele s plačilom carine in drugih dajatev za odločitev o pravočasnosti prijave terjatve ni pomembno).

Ni dvoma, da je rok za prijavo terjatev v tem stečajnem postopku potekel dne 14.9.1995. Že iz dejstva, da je bila carinska odločba izdana dne 19.9.1995 pa sledi, da upnik v predpisanem roku terjatve ni mogel prijaviti, ker je (če držijo ugotovitve iz prejšnjega odstavka) ni imel.

Po določbi 1. odst. 137. člena ZPPSL morajo upniki prijaviti svoje terjatve stečajnemu senatu v roku dveh mesecev od dneva, ko je bil oklic o začetku stečajnega postopka objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije. Z zakonom pa sta predpisani dve izjemi, ko upnikom ni treba prijaviti terjatev v navedenem splošnem roku: to so terjatve, ki so nastale zaradi odstopa od pogodbe in terjatve, ki so oživele zaradi uspelega izpodbijanja pravnih dejanj. V teh dveh primerih je rok za prijavo terjatev 30 dni od takrat, ko je upnik prejel obvestilo stečajnega upravitelja, da odstopa od pogodbe, oziroma od pravnomočnosti odločbe, s katero je bilo odločeno o izpodbijanju (2. odst. 137. člena ZPPSL). Prijave, vložene po roku iz 1. ali 2. odst. 137. člena ZPPSL, predsednik stečajnega senata zavrže na podlagi določbe 8. odst. 137. člena ZPPSL. Tako strogi roki in tako stroga sankcija za njihovo zamudo je predpisana predvsem zaradi hitrosti in ekonomičnosti stečajnega postopka in kot posledica slabih izkušenj, ki so jih imela v praksi sodišča v stečajnih postopkih po prejšnjem stečajnem zakonu, ko je bilo dovoljeno prijavljati terjatve vse do konca naroka za glavno razdelitev stečajne mase.

Že iz dikcije določbe 1. odst. 137. člena ZPPSL sledi, da lahko ta rok velja samo za tiste upnike, ki so ob objavi oklica v uradnem listu že imeli terjatve. Nesmiselno je namreč pozivati nekoga, naj prijavi terjatev, če je sploh nima. Že iz tega razloga za upnika v obravnavanem primeru ni mogoče trditi, da je bil z oklicem pozvan k prijavi terjatve (če mu je ta res nastala šele po izteku roka za prijavo). Ni dvoma, da upnik v tem primeru ni eden od upnikov, ki bi mu že zakon (v 2. odst. 137. člena ZPPSL) dal pravico do kasnejše prijave terjatve. Njegova terjatev namreč ne izvira iz odpovedane pogodbe niti iz izpodbijanja kakšnega pravnega dejanja. Ta terjatev tudi ni terjatev do stečajne mase oziroma terjatev, ki bi se upniku poplačala kot strošek stečajnega postopka po 136. členu ZPPSL. Taka bi bila samo, če bi izvirala iz dokončanja nujnih poslov po 133. in 134. členu ZPPSL ali iz poslov, ki nastanejo pri nadaljevanju proizvodnje in tekočih poslov v stečaju po 135. členu ZPPSL. Očitno je, da gre za "navadno" terjatev stečajnega upnika, ki izvira iz preteklega poslovanja s stečajnim dolžnikom. Zato bi bilo tudi v nasprotju z načelom sorazmernega poplačila upnikov, če bi jo upnik dobil poplačano v celoti.

Zakonodajalec pa je očitno predvidel, da lahko pride do situacije, ko nekateri od upnikov ne bodo mogli prijaviti terjatev v splošnem roku iz 1. odst. 137. člena ZPPSL. Zato je v 2. odst. navedenega člena predpisal navedeni dve izjemi. Obe pa upoštevata samo situacijo, v kateri upnik zaradi dogodkov, povezanih s stečajnim postopkom (odpoved pogodbe in izpodbijanje pravnih dejanj), tega ni mogel storiti v splošnem roku za prijavo terjatev. Pritožbeno sodišče je zavzelo stališče, da ti dve izjemi ne moreta biti edini.

Če zakon dopušča upniku, ki mu je terjatev oživela zaradi tega, ker je moral po uspešnem izpodbijanju pravnih dejanj v stečajno maso vrniti to, kar je prejel na podlagi izpodbitega pravnega dejanja, kasneje v stečajnem postopku prijaviti to svojo terjatev, ni videti razloga, da to ne bi bilo dopuščeno tudi upniku, ki do izteka splošnega roka za prijavo terjatve le-te sploh še ni imel, terjatev pa izvira iz pravnega razmerja, nastalega že pred nastankom posledic začetka stečajnega postopka. Pri tem je treba posebej opozoriti, da je potrebno upniku pri izpodbijanju pravnega dejanja dokazati slabo vero (glej določbe 125. člena ZPPSL), a kljub temu ne izgubi pravice do udeležbe v stečajnem postopku in svoje terjatve. V obravnavanem primeru pa upniku česa takega verjetno ni mogoče očitati, pa bi ob stališču, da je njegova prijava terjatve prepozna, izgubil pravico uveljavljati jo v stečajnem postopku (in v primeru, da se stečajni postopek zaključi s prenehanjem dolžnika, terjatev samo). Taka posledica zanj bi bila tudi v nasprotju z načelom pravičnosti.

Pritožbeno sodišče je tako prišlo do prepričanja, da zakonodajalec take posledice ni hotel predpisati in da v zakonu taka situacija, kot je obravnavana, ni predvidena. Gre torej za pravno praznino. Pravno praznino pa je potrebno zapolniti z uporabo pravnega pravila, ki ureja najbolj podoben primer. Tako pravilo je po mnenju sodišča druge stopnje za ta primer določba 2. točke 2. odst. 137. člena ZPPSL. To pomeni, da terjatev upnika v obravnavanem primeru zanesljivo ni prijavljena prepozno, čeprav je vložena po izteku roka dveh mesecev od objave oklica o začetku stečajnega postopka v uradnem listu, če je vložena v 30 dneh od pravnomočnosti carinske odločbe.

Samo zato, ker je terjatev upnika prijavljena po izteku roka iz 1. odst. 137. člena ZPPSL (in ne gre za terjatev iz 2. odst. 137. člena ZPPSL), torej v tem primeru ni bilo mogoče zavreči prijave kot prepozne, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Za odločitev o pravočasnosti ali nepravočasnosti prijave je prej treba ugotoviti odločilna dejstva, zlasti ali je upnik terjatev res pridobil šele po izteku roka za njeno prijavo (pri čemer se seveda ni možno spuščati v vprašanja njene utemeljenosti). Zaradi tega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. točke 380. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL napadeni sklep razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

 


Zveza:

ZPPSL člen 137, 137/1, 137/2-2, 137, 137/1, 137/2-2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00NjUyOA==